Na kraju zapisano (6): Solovki, Rusija

Aleš Šteger je 19. julija 2017 že šestič izvedel svoj projekt Na kraju zapisano. Z njim je začel leta 2012 v Ljubljani in nato nadaljeval 2013 v Fukushimi na Japonskem, 2014 v Ciudad de Mexicu, 2015 v Beogradu in 2016 v Kochiju, Indiji. Tokrat si je za kraj pisanja izbral Solovike v Rusiji. Gre za manjši arhipelag otokov v južnem Belem morju, nedaleč od polarnega kroga in meje s Finsko. 

Objavljamo uvodni del besedila, ki je nastalo na tisti dan. V celoti ga lahko preberete v knjižici, ki bo kmalu dostopna v bolje založenih knjigarnah, pretekle edicije pa so dostopne tudi na avtorjevi spletni strani .

 

Uvod

Rusija je prevelika, preveč kompleksna in kontradiktorna, da bi jo lahko interpretirali celostno, zato jo številni poskušajo interpretirati preko fraktala, preko drobca, v katerem se domnevno zrcali celota. Soloveški otoki, arhipelag šestih večjih in številnih manjših otokov v Belem morju, nedaleč od meje s Finsko, je v zadnjih letih pogosto služil kot izbran kamenček za razumevanje celotnega mozaika. Razlogov za to je več. Biološko gledano gre za majhen rajski vrt nekaj sto kilometrov južno od polarne meje, kjer vladajo posebni pogoji in so temperature višje kot na kopnem. Na otokih je več kot tisoč sladkovodnih jezer, gosti gozdovi in relativno ugodni pogoji za preživetje. Na več otokih so ostanki starodavnih kultur, ki segajo v 3. ali 4. tisočletje pred našim štetjem. Solovki je s svojim monumentalnim samostanom iz 15. stoletja eno od najpomembnejših religioznih središč pravoslavne Rusije, je vzorčni primer prežemanja posvetne in cerkvene moči, mogočno samostansko obzidje priča o 600 letih sožitja in konfliktov med posvetno in cerkveno vejo oblasti. V 20. stoletju je Solovki postal prvi, testni gulag, mati vseh gulagov, kot ga je označil Aleksander Solženicin. Pozneje so bili ti otoki vojaško oporišče in od šestdesetih let naprej, ko so se ljudje spet lahko priseljevali in so se izrisovali obrisi industrializacije, je otočje naredilo naslednji korak k eksperimentu komunističnega človeka. Zadnjih trideset let je Solovki izjemno privlačno mesto za intelektualce, umetnike, izgubljence in pustolovce, tranzicijske bandite, turiste in pritepence od vsepovsod, mesto s travmatično preteklostjo in nejasno sedanjostjo, kaj šele prihodnostjo. Je Solovki metafora Rusije? Sam si tega nikoli ne bi drznil trditi. To se mi tudi ne zdi pravo izhodišče za razmislek, saj napeljuje k velikim teorijam. Osebno me vznemirja nekaj neprimerno bolj krhkega in skromnega, nekaj, kar je onkraj velikih teorij, ki so krojile usodo tega in sorodnih krajev. Zanima me preprosto, kaj vse me čaka, kaj vse bom doživel v dvanajstih urah budnosti in opazovanja v mestu, ki je bil stoletja, pravzaprav še do nedavnega, nedaleč od konca sveta.

 

Solovki, Rusija, 19. 7. 2017

Prebudim se v luči.

V izobilju svetlobe.

Sonce, ki je ves večer viselo kot na oko ubito jajce na nebu, je medtem očitno končno zašlo, a je še zmeraj svetlo.

Svetlomodro nebo za oknom, čezenj potuje par svetlorožnatih oblačkov.

Za trenutek se oglasi ptičje petje, potem vse skupaj potone nazaj v osnovno stanje, ki je debela, nepredirna tišina, tako gosta, da bi jo lahko rezal.

Tišina in svetloba v takem izobilju, kot ga ne poznam.

Tišina in svetloba, ki pojita vse naokoli, da žejno in navidezno nenasitno vpija ta osnovna elementa.

Blizu polarne meje smo, na vrhuncu poletja.

Vsak hip kristalizira v razkošju.

Četudi ni bila svetloba, ki me je prebudila. In ne gosta tišina prostora.

Kot da je jezik postavil most med sen in budnost. A ne skozi sanje, ne skozi podobe, ki bi se razkadile, kakor hitro sem odprl oči.

Jezik, plivkanje, planje jezika, neutrudno notranje govorjenje, medsebojno izpodrivanje besed z novimi besedami, starih smeri z neznanimi, v katere hoče jezik. Premetavanje besed kot pravkar nalovljenih rib na lesenem dnu barke.

V slovenščini in ruščini obstaja ista sinonimna vez med fiziološkim organom za govor in semantično zmožnostjo poimenovanja. Jezik in jezik.

Včeraj zvečer sem jedel surovo ribo, njen slani okus še zmeraj leži na mojem jeziku. Njena mast od znotraj poji moje telo, lahko jo čutim skupaj z žejo in vonjem, ki puhti od mene.

Morda sem zato za opis svojega občutja ob prebujanju, za čutenje jezika, ki me je prebudil, in ne svetlobe, ki me obdaja, uporabil prav podobo pravkar nalovljenih rib.

Ko to zapišem, jih vidim, kako se svetlikajoče se premetavajo v svojem smrtnem boju.

To, kar vidim kot notranjo podobo, je prišlo iz zapisanega. In zapisano je vzniknilo iz fiziološkega počutja, iz mojega telesa. Jezik kot podaljšek telesa, kot njegov najbolj zgovoren organ.

Prebudim se v luči, želim biti luč.

Prebudim se z okusom ribe, ki sem jo jedel včeraj, in sem fizično preplavljen z jezikom.

Medtem je zunaj, za oknom, še več luči in tišine, toliko luči, da lahko že jasno razločim gozd za Viktorjevo hišo, ki stoji na severnem koncu naselja Solovki na največjem od šestih velikih otokov soloveškega arhipelaga na jugu Severnega morja.

Geografske navedbe so tu še posebno pomembne. So del nenehnega iskanja orientirjev, markiranja in umeščanja v navidez brezobličnem in enakem.

Jezik, jezik ima pri tem posebno funkcijo. Ne le da poskuša nemogoče, namreč zasidrati nekaj, kar je po svoji neulovljivi naravi še najbliže morju, marveč je zadnja utopija in edini zvesti spremljevalec v samoti.

In samote, možnosti za osamo, je na tem arhipelagu – kot se zdi – na pretek.

To je arhipelag samote.

A samote v posebnem, netragičnem pomenu besede. Samota kot sestavni del vsakdana, kot dejstvo in danost, kot tretji naravni element, poleg svetlobe in tišine poleti, poleg teme in tišine pozimi.

Četrti element je vonj.

Ali je posledica prvih treh?

Kakorkoli. Ko sva z Majo prišla, ga soba ni imela, a že nekaj ur pozneje je bil prisoten. In od takrat se ga ne moreva znebiti, pa naj še tako zračiva.

Ne vem, kako opisati ta vonj.

Ta vonj je zame najtesneje povezan z Rusijo.

Spomnim se leta 2000. Prvič sem potoval v Rusijo, takrat z vlakom, prestopili smo mejo, in naenkrat je bil prisoten ta vonj.

Bil je v ogromnem hotelu Rossiya blizu Kremlja, nekoč največjem hotelu na svetu z več kot 9.000 posteljami, ki so ga pozneje porušili.

Bil je v oblekah ljudi, ki so me stiskali k sebi, poljubljali trikrat na lica, v krepkem stisku rok moških in distanciranem stisku rok žensk.

Bil je v trgovinah in restavracijah, na toaletah, v ruskih solatah in črnem čaju.

Tudi ko sem pozneje prišel v Peterburg, se je zmeraj znova pojavil ta vonj.

Sprva sem mislil, da je to vonj perestrojke, vonj komunizma v razpadu, vonj kadavra, ki bo slej ko prej izginil, ko se bo siva žival dokončno prebarvala v pisane barve in bodo proizvode kolhozov in sovhozov ter drugih oblik družbene organiziranosti ruskih množic zamenjali turbokapitalistični izdelki.

A sem se motil.

Vonj je ostal in po dveh desetletjih si upam trditi, da je pomembnejši in vraščen globlje, kot sem sprva domneval.

Kako naj ga opišem?

To je vonj preznojene hobotnice in mačje scaline.

To je vonj alge, ki žaluje, in vonj morja, ki je pijano od sonca.

Vonj obledelih talnih oblog in razpadajočega jutra.

To je kiselkast vonj spomina, ki še traja, a ne bo več dolgo, in vonj zarjavelih samovarjev in balalajk in kičaste perifernalije, od katere ni v Rusiji ostalo prav nič več.

Vonj, ki je na videz plah, zadržan, a se ga ne znebiš.

Vonj, ki ga je treba trpeti, je del nečesa, kar moraš vzeti v zakup.

Vonj starih delavskih čevljev in vonj plastičnih zaves za razpadlimi okni.

Vonj blokovske enoličnosti in vonj rjave vode, ki teče v Viktorjevi hiši, v kateri stanujeva.

Vonj centralnega komiteja, vonj obleke po meri, v kateri so pokopali Brežnjeva.

To je vonj dolgih volnenih nogavic in vonj olimpijskih zmagovalcev v gimnastiki.

Vonj Sputnika in vonj vojaških havbic.

Vonj, ki sem si ga izmislil, da bi lahko z izmišljijo poimenoval neki povsem drug vonj.

Vonj hlade plastične ponjave in kopra v ribji juhi.

Vonj ostankov drobtin na plastičnem namiznem prtu v predsobi in, ponovno in zmeraj znova, vonj mačje scaline.

Vonj, ki ga moram sprejeti, ker mi drugega ne preostane. In z njim bele noči, sonce, ki je obstalo ob pol šestih, dimenzije prostora in časa, ki so mi tuje, nenavadno bližino in občutek, da sem na varnem in v nevarnosti obenem.

 

(Odlomek)