Prva knjiga. – Ko sem končal Mraz, sem imel vtis, da gre za poslednje Bernhardovo delo. Tekst je izjemno črnogled, druga avtorjeva dela izpadejo ob njem skoraj vesela; pripoved je zelo okleščena, poglavja bi se lahko večinoma zvrstila v poljubnem vrstnem redu, ne da bi tekst izgubil koherence. Bernhardova fiksacija na bolezen in nizkotnost človeštva dosežeta v Mrazu vrhunec; zato sem bil presenečen, ko sem odkril, da je knjiga v resnici avtorjev prvenec. Zasnova pripovedi je enostavna. Neimenovanega pripovedovalca, študenta medicine, pošlje njegov predstojnik v Weng, vas v avstrijskem visokogorju, kjer naj bi vohunil za predstojnikovim bratom, slikarjem Strauchom. Slikar živi v bednem gostišču in preživlja dneve ob sprehodih po hribih, ob predajanju boleznim – resničnim ali namišljenim, tega bralec ne ugotovi – in zgražanjem nad lokalnim prebivalstvom. Slika ne več, je pa zato nekakšen mislec. Glavnino teksta tvorijo študentovi zapiski pogovorov, ki jih ima s Strauchom; slikar mu pripoveduje o sprevrženem življenju v gostišču, polteni krčmarici, konjedercu, ki naj bi kuhinjo zalagal s pasjim mesom, in zlasti o bolezni, trpljenju in mrazu. Strauchova razglabljanja se mestoma približajo filozofskim razpravam. Edina resnejša sprememba v tekstu se zgodi v odnosu, ki ga ima pripovedovalec do Straucha: od začetnega nezaupanja preide do solidarnosti in naposled intelektualne privrženosti. Strauchov pogled na Weng, njegova kruta vizija življenja in jedek humor so privlačni. Sicer verjamem v zakon, da je zanimivost knjige najlaže opredeliti kot verjetnost, ali bo bralec (po kosilu) zaspal ob njej. To se mi je zgodilo ob Mrazu večkrat; a ko sem spal, sem sanjal v tonu Bernhardovega pisanja, zato omenjeni zakon tukaj ne velja. V nadaljevanju bi rad premislil par elementov tega pisanja.
Dve sili v Bernhardovem pisanju. – Bernhardov govor poganjata dve sili: ponavljanje in digresija. Na prvi pogled gre za različni, celo nasprotni težnji. Po eni strani Bernhard ponavlja že izrečeno, po drugi strani preusmerja svoj govor na vedno novo temo. Nizkotnost krčmarice lahko v eni sapi razkrinka s tremi skoraj identičnimi izrazi, v enem paragrafu najdemo več primerkov iste, morda malo premetane povedi, ponavljajo se enaki vzkliki in tožbe. Tudi digresija je poznana Bernhardovim bralcem. Razmislek o odporu, ki ga čuti do mesta, vodi Bernharda v razmislek o gnusu nad podeželjem, ki mu sledi razmislek o studu nad naravo, temu pa razmislek o barbarskem stanju dunajske opere. Ti sili, ponavljanje in digresija, govor o istem in govor o vedno novem, pa si ne nasprotujeta. Nasprotni se nam zdita le, dokler ne ugotovimo, da se obe zoperstavljata neki tretji možnosti, namreč dokončanemu govoru. Oboje, repeticija istega in razpredanje o vselej novem, sta le dva načina, kako ne prenehati govoriti. Če torej obstaja temeljno razpoloženje Bernhardovega pisanja, je to nedvomno gnev. Gnev je nemožnost, da bi z neko že minulo stvarjo opravili enkrat za vselej (zato je Nietzsche v svojih analizah poudarjal, da sta ressentiment in gnev časovni kategoriji – in ne le občutji). Ko Bernhardova proza opiše nek dogodek, ga bo v gnevu opisala še enkrat, iz drugega, morda še bolj bolečega gledišča; in ta gnev bo nato obrnila na neko drugo stvar, ki bo tudi sama postala predmet repeticije.
Bernhardov stavek. – Ta nemožnost dokončanja, nemožnost, da bi se izvil iz govora, se kaže že v Bernhardovem stavku. Ta element sicer še ni povsem razviden v Mrazu, a je že nakazan. V vsaki Bernhardovi povedi je dvojna sila, ki drži poved nazaj in ji preprečuje, da bi se ustavila. Stavek zadržujeta prisili ponovitvi in digresije. Zato bo, zlasti v kasnejših delih, njegova poved sestavljena ne le iz vrste, ja, celo iz kompleksa podredij, marveč tudi iz vrivkov – to bo od njega prevzel Sebald, pri nas bo podobno pisal Šarotar – vrivkov, pravim, ki bodo govoru Bernharda preprečevali, da bi končno opravil s tistim bistvenim, z neko nizkotnostjo ali boleznijo, saj je moč tega bistvenega ravno v množenju novih repeticij in zastranitev, v zaviranju pobega iz povedi. V Mrazu, kot rečeno, to odlašanje še ni prevladalo v polni meri, kakršno najdemo denimo v Sečnji ali Izbrisu. Tu so razmisleki slikarja Straucha razdeljeni v nekakšne bloke, v medsebojno nepovezane premisleke, ki se običajno zaključijo z bizarno in nepričakovano tezo. Preberimo par teh tez: »Zemlja je morda jasna, čutim se kot med njenima tečajema, ne da bi se oziral nase.« »Gore so, veste, pogosto oporniki, prek katerih se da videti daleč naprej.« »Mladost je sporočilo samo na sebi. Kar pride potem, je brez pomena; metoda fabriciranja, nič drugega.« Študent – avtor poročila – se pritožuje, da ne razume teh formul. Verjetno so bile neprosojne tudi samemu Bernhardu; napisal jih je kot v posmeh ideji, da je slikarjev govor – ta tok ponovitev in digresij – sploh mogoče skleniti. Govorica gneva ne pozna pravih zaključkov.
Ljudomrzništvo in mraz. – Bernharda bi zlahka označili za mizantropa. V Mrazu se ta domneva potrdi na precej elementaren način: osebe romana so brez lastnih imen, pisec jih označuje kar z njihovimi poklici. Tu so birtinja, inženir, slikar, konjederec, kirurg, nakladač lesa. Mraz odvzame ljudem njihovo lástnost. Konjederec in krčmarka se zdita kot dva vozla ali strdka v prepletu nizkotnosti in muk, ki obsega cel Weng in se širi gor v hrib, čez useke, v naravo, obloženo z zmrznjenimi živalmi in skrivnostnim laježem, skrivnostnim zato, ker se sliši le lajež, ne vidimo pa psov. Vse stvari Wenga, žive in nežive, so zajete v naravno-družbenem, občutenjsko-moralnem prepletu, ki ga Bernhard označuje s splošnim imenom »mraz.« Mraz, ki ga slikar zasluti v očeh krčmarke, je isti mraz kot tisti, zaradi katerega umre srna, skrita pod kupom sena; zaradi istega mrazu se slikarjeva glava »tako poveča, da je ne bi moglo nositi šest mož«; in isti mraz sili konjederca, da krčmarici ponoči potrka na okno. Tako kot Bernhardov stavek zastaja v ponovitvah in se hkrati širi v digresiji, tako v mrazu stvari otrpnejo in hkrati prehajajo ena v drugo; mraz je snov, ki sestavlja Bernhardovo govorico. – Zato je očitno, da opis Bernharda kot ljudomrzneža ni povsem točen. Natančen ni zato, ker tisto, kar slikar Strauch sovraži pri ljudeh, samo po sebi ni nič človeškega. Slikar sovraži mraz, ki je skupen gostilničarki, laježu, hidroelektrarni, ki jo gradi inženir, inženirju samemu in goram nad Wengom. Če hočemo sovražiti človeštvo, mora obstajati nekaj lastnega človeštvu; a tega pri v Mrazu ni; in princip razpustitve lastnega je ravno mraz (iz istega razloga tudi Schopenhauer ne more biti pravi ljudomrznež, kajti tudi pri njem je človeštvo le emanacija radikalno nečloveške volje). – Vendar zakaj ima mraz takšno moč razpuščanja individualnega? Ko me zebe, sem v stiku s tistim nečloveškim ali tujim. Toda ker me to tuje ogroža, mi hkrati kaže, da sem brez lastnih moči, s katerimi bi se lahko boril proti njemu; kar pomeni, da mora ta tuji princip prebivati tudi v meni. Mrazu je lahko človek izpostavljen le pod pogojem, da je tudi sam narejen iz mrazu. Ko me zebe, je mrzel tako kamen, ki ga primem, kot roka, s katero prijemam za kamen. – Bernhard je ljudomrznež le na prvi pogled. Če Bernhard kaj sovraži pri ljudeh, je to njihova absolutna prepustnost, odsotnost vseh obrambnih zidov, ki bi preprečevali zlitja človeka in mrazu; ta pisec je prej je mrazomrznež.
Poznavalci mrazu. – Sočutje je vedno vprašanje ravnovesja; Bernhard to ravnovesje poruši. Sočutje je možno le pod pogojem, da v trpečem človeku, s katerim sočustvujemo, obstaja neko jedro, ločeno od snovi njegovega trpljenja; toda ko spoznamo, da sta birtinja in konjederec narejena iz mrazu, ki ga hkrati tudi trpita, postane sočutje z njima brezpredmetno. Absolutno trpljenje izključuje možnost sočutja; zato tudi pri Schopenhauerju in »budizmu« – ali vsaj pri tisti nemški podobi budizma, o kateri pišeta Nietzsche in Max Scheler – ne moremo več razlikovati med sočutjem in absolutno indiferenco do trpljenja drugega. Toda vseeno Bernhard dopušča neko izjemo. V njegovih delih se pogosto zasvita možnost človeka, ki je izvzet mrazu. Če sledimo njegovim avtobiografskim novelam (Vzrok, Klet, Dih in Hlad), je bil pravzor tega človeka zanj njegov dedek, skeptik, brezbožnež, nekakšen filozof narave (precej spominja na nekega drugega dedka-skeptika, Erasmusa Darwina ali na prijaznejšo verzijo Schopenhauerja). Iste poteze, kot opozarja Sara Virk v spremni besedi k Mrazu, bo Bernhard uporabil kasneje pri portretu Paula Wittgensteina, pa tudi pri teti v Mojih nagradah ali pri življenjski družici iz Izbrisa. Ti ljudje so Bernhardovi zavezniki in hkrati avatarji. Izjemen pomen v literaturi Bernharda pa imajo zato, ker jim uspe pretvoriti mraz v humor. Med mrazom in smehom namreč obstaja neka globoka sorodnost: oba se nas polastita. Človek, izpostavljen mrazu, je sam hladen; človek, ki se smeji, sam vzbuja smeh; in tresenje od mrazu lahko postane na neki točki nerazločljivo od tresenja ob smehu.
Toda Bernhardov humor ne temelji na smešenju ljudi ali na situacijski komediji (tu so morda izjeme Moje nagrade). Njegov humor je tista posebna vrsta vedrine, ki nas prevzame takrat, ko poslušamo izjemnega, strokovnega,teoretičnegapoznavalca človeškega stanja. To je humor Erazma ali Boscha (ali nemškega Bude). Osnovna poanta je ta, da ta humor ni nekaj ločenega od mrazu, da Bernhardova komika ni neodvisna od njegovih resnično strašnih opisov človeškega trpljenja (zlasti zgodovine njegovih pljučnih bolezni). Njegov gnev je njegov humor; formi ponovitve in digresije sta način Bernhardove duhovitosti, tako kot sta tudi v slikarstvu H. Boscha trpljenje in smešnost naslikana z eno in isto potezo. Morda lahko ta spoj duhovitosti in muke pojasnimo kot učinek njegovega pretiravanja, kot nasledek dejstva, da slikar Strauch v istem turobnem tonu opisuje tako smrt nakladača lesa kot tudi dejstvo, da moramo ljudje zjutraj zajtrkovati in oditi ven iz hiše. Morda komika nastopi zaradi navzkrižja med vitalnostjo Bernhardovega pisanja in morbidnostjo njegovih tem. V vsakem primeru pa iz te duhovitosti, ki je hkrati gnev, nastaja zavezništvo med piscem in bralcem; neka simpatija, ki ne bi bila možna, če bi Bernhard dopustil možnost odrešitve od hladu ali če bi verjel v možnost, da se s humorjem oddaljimo od mrazu.
Filozofija življenja. – Mraz je pravzaprav besedilo iz filozofije življenja. S tem precej nepreciznim nazivom se označuje delo filozofov okoli preloma 19. stoletja, se pravi Diltheyja, Nietzscheja, Bergsona ali Schelerja. Kljub razhajanjem imajo te filozofije nekaj skupnega: njihova bistvena teza je totalna pretočnost življenja. Posamezna bitnost je pri Nietzscheju ujeta v postajanje volje do moči, tako kot je individualni organizem pri Bergsonu potopljen v tok življenjske kreativnosti. V Mrazu so posamezne stvari prav tako potopljene v nek milje, v katerem otrpnejo in izgubijo svojo individualnost: potopljene so v mraz. To je najmanj pripovedno, najbolj teoretično od Bernhardovih besedil. Po branju lahko knjigo znova odpremo na poljubnem mestu (k temu nas vabi tudi mojstrski prevod Štefana Vevarja) in se vrnemo k Strauchovim enigmatičnim formulam. Hkrati pa je tekst nastavek, zasnutek Bernhardovega opusa, ki bo filozofijo slikarja Straucha razvil in jo prerazporedil med druge persone: iz nje bo razdelal nova življenja.
