Stvari, osebe, dogodki, ki jih srečujemo, so med seboj duhovno povezani. Tako je bilo tudi glede mojega prvega stika s pisateljem Zorkom Simčičem: povezan je bil namreč z mojim odkrivanjem zdomske književnosti. Ko sem po letu 1983 začel sistematično zbirati gradivo za pesnika Franceta Balantiča, sem nehote naletel na Simčičev članek o Balantiču, in sicer Po smrti smo srečali pesnika, ki je bil objavljen v Glasu Slovenske kulturne akcije že leta 1956.
Pod strogo kontrolo tajne policije
V povezavi z vsem je več kot nenavadno, da je Simčič prvi bral moje zapise. V reviji Prostor in čas sem po letu 1971 objavljal dopisovanja s slovenskimi književniki in ker je Simčič v Buenos Airesu dobival v roke revijo, je z zanimanjem bral moja sporočila o dogajanju v domovini. Ne spomnim se, kdaj in kako sem dobil Simčičev argentinski naslov, vsekakor pa je bilo že po letu 1983, ko sem skušal navezati literarne stike z vodilnimi kulturniki v Buenos Airesu, a je bilo sleherno dopisovanje z emigracijo pod strogo kontrolo tajne policije. Stvari so se nekako sprostile šele po osamosvojitvi, torej po letu 1991. Iz tega leta imam ohranjeno kopijo svojega pisma Zorku Simčiču, in sicer z datumom: Kranj, 8. 12. 1991. Sodeč po vsebini to ni moglo biti prvo pismo, ker sem nanj naslovil že nekaj zahtevnejših vprašanj. Ker sem zbiral gradivo o pisatelju Karlu Mauserju, sem ga prosil za posredovanje osebnih stikov z Mauserjem in za morebitna njegova pisma.
Prvo ohranjeno Simčičevo pismo nosi datum: Bariloče, 2. marca 1992. V uvodnem delu je na dveh drobno tipkanih straneh nekoliko potožil zaradi zasutosti z delom in dodal: »Človek pri 70 letih že nima več ne energije – pa tudi ne vidi smisla –, da bi čas posvečal obujanju spominov. Časa imam komajda še toliko (vsaj upam, da ga bom imel …), da bom pripravil še kak svoj tekst za objavo. Bodisi domá – kar sicer ne kaže preveč – bodisi še vedno v svetu.«
Možnosti natisa zdomskih del
V pretežnem delu pisma mi je pojasnjeval, s katerimi najtežjimi problemi se je ukvarjal kot urednik Meddobja, posebej z vprašanjem modernizma v pripovedništvu, ob koncu pa potarnal: »Doma, se zdi, je ’emigrantska moda’ že mimo ali pa ‘zunanji teksti’ založniku, ker pač pozna miselnost bralcev, ne ležijo …« Res je namreč bilo, da so ob osamosvojitvi vse slovenske založbe v naglici natisnile vsaj eno zdomsko delo, ker pa teh avtorjev bralstvo ni poznalo, so knjige ostale v skladiščih in založbe niso več tiskale zdomskih avtorjev. K tej okoliščini se je ponovno vrnil v drugem pismu z datumom: Buenos Aires, 26. maja 1992, in pojasnjeval:
»Hvala Vam za ponudbo, da bi skušali doma povprašati pri nekaj založbah glede natisa kakšnega mojega besedila. Mislim, da je doma – poleg gospodarske krize – tudi to vplivalo na spremembo smeri v izdajanju, ker zanimanje za zdomsko književnost – povsem logično – upada. Neka založba me je še lani vabila, toda ob novi situaciji se umika. ‘Počakajmo nekaj let …’ Vrh vsega se zdaj zdi – če bi kaj tiskal –, da bi bilo najbolj primerno (in tudi za literarnega zgodovinarja verjetno najbolj zanimivo …), ko bi tiskal dve svoji drami. Toda – mislim, da sva o tem že govorila – še nikoli se založniki niso trgali za rokopise dram. In tako bom, če se bo le dalo (pa čeprav samo v dvesto izvodih), tukaj tiskal, da bi le dobil še kakega mecena. (Tu v Argentini smo zdaj že kakih deset let v povsem drugačni gospodarski situaciji, kakor pa smo jo poznali ob prihodu sem, v Severni Ameriki pa tudi že ni več ‘Amerike’ s kakimi bogatimi strici …) Če bo iz te moke kaj kruha, pošljem.«
Zaradi preglednosti in natančnejšega poznavanja so me zanimale Simčičeve zgodnje objave v Meddobju. Leta 1954 je bila natisnjena novela Odhojene stopinje, objava kratke proze Pot k reki na sever, objavljene v Meddobju leta 1956, pa je že najavljala Simčičevo osrednje delo, to je roman Človek na obeh straneh stene. Že naslovna metaforičnost je napovedovala nekaj novega, drugačnega – drugačnega osrednjega junaka, še bolj pa je odkrivanje povsem sodobnega sveta, razpetega med domovino, Trstom in Argentino, torej nevsakdanjo razsežnostjo sveta, v katero je bil vržen povojni slovenski begunec. Ob vsem pa je osnova pripovedi zajeta iz osebnega avtorjevega doživetja, dodana pa je še tragična usoda dveh pisateljevih bratov, ki sta izginila v vojni in povojni vihri, pisatelj pa je tu zato, da priča o strahotah svojega naroda.
Usodnost begunskega življenja
Roman je naslednje leto izšel v Buenos Airesu in na natečaju dobil drugo nagrado – prvo je prejel roman Rude Jurčeca Ljubljanski triptih –, Simčič pa je medtem že nadaljeval s pisateljevanjem. Zasnoval je pripoved o bistvu usodnosti begunskega življenja – Poslednji deseti bratje – in ga soočil z usodo desetništva iz slovenskega ljudskega izročila, hkrati pa ga je obšla misel, da je »v ozadju desetništva le še nekaj usodnejšega … nekaj od usode ukazano«, ali kot je zapisal Levstik o desetem bratu, da je to človek, »ki mora zaradi temne zapovedi od doma ter bloditi po svetu«. Roman je v bistvu povezovanje enaindvajsetih konkretnih slovenskih begunskih usod, raztresenih po svetu. Končal ga je leta 1970, in kot beremo v knjigi o Majcnu, ga je takrat pretipkaval, potem pa za desetletja obležal, saj so Poslednji deseti bratje izšli šele leta 2012 v Ljubljani.
V času dopisovanja s Simčičem o teh stvareh nisem mogel vedeti ničesar. Šele po njegovi vrnitvi v domovino sva v dolgih pogovorih počasi odkrivala zapletena ozadja zdomskega literarnega ustvarjanja. Pravzaprav je do prvega srečanja prišlo bolj naključno. Ko smo leta 1993 v Radovljici na tiskovni konferenci predstavljali izbor pesmi Ivana Hribovška Himna večeru, je bil med številnimi gosti tudi Zorko Simčič, ki je takrat prvič po desetletjih obiskal domovino. Oglasil se je tudi k besedi, bilo je prvič, da je spet spregovoril v domovini, in v močno čustvenem nagovoru priklical v spomin stvari, ki so se v zvezi s Hribovškom dogajale v zdomstvu. Šele leto pozneje, ko se je z družino za stalno naselil v Ljubljani in se vključil v kulturno življenje doma, je bilo vedno več priložnosti za srečanja in pogovore. Naključilo se je celo, da smo se v kavarni Union redno vsak torek po deseti uri sestajali v debatah Simčič, Brane Senegačnik, Jože Horvat in jaz, kdaj se je slučajno pridružil še Tržačan Marij Maver pa še kdo.
Prva vprašanja leta 2000
Ob vrnitvi v domovino je imel Simčič veliko obveznosti do naše javnosti, saj je s svojim dejanjem odprl enega ključnih problemov našega zdomstva. Imel je vrsto javnih nastopov, veliko intervjujev za medije, zato se je, razumljivo, otepal kakšnih daljših pogovorov. Nanj sem se obrnil že leta 1999, najbrž zaradi tega, ker smo pri Celjski Mohorjevi v zbirki Žerjavi ponatisnilinjegov roman Človek na obeh straneh stene in je bilo veliko srečanj z avtorjem. O Simčičevi knjigi sta bili dve predstavitvi, ena v Ljubljani, druga v Trstu. Prav v tem času je bilo veliko priložnosti za vse mogoče pogovore in poglabljanja v literarne probleme. Po tistem je Simčič pristal na daljši pogovor. Prva vprašanja sem mu poslal v začetku leta 2000. Ta mi je vrnil s svojimi opombami, potem pa sva se začela srečevati v prostorih Slovenskega svetovnega kongresa na Cankarjevi, navadno v dopoldanskem času.
Simčič mi je začel po nekakšnem vrstnem redu odgovarjati na zastavljena vprašanja, njegove odgovore pa sem snemal in jih do prihodnjega srečanja prepisal in odtisnil, tako da je lahko dodajal kakšne malenkosti ali kaj črtal. Morda sva se srečevala tedensko ali kaj, vsekakor je bilo to v juniju in juliju 2000. Pa ni bilo tako preprosto. Iz ohranjenih listov s Simčičevimi dostavki in prečrtanji sva se pogosto vračala na že obdelane teme, ker se je medtem odprlo kaj čisto novega in je bilo treba besedila usklajevati. Tudi sam se sprašujem, kdaj sva se dogovorila za celotno in najtrdnejše kronološko zaporedje. Iz svežnja listov, ki sva si jih izmenjavala, povzemam, da je celoten proces trajal res dolgo. Moj prvi nabor je obsegal samo 54 vprašanj zelo splošnega značaja. Ker je imel Simčič nekaj pripomb, sem nabor 29. 5. 2000 razširil na 82 vprašanj, a sem še vedno vztrajal pri splošnih zadevah. Iz preostale dokumentacije je mogoče sklepati, da sva do časovnega zaporedja, ki je zajemalo celotno Simčičevo življenjsko in literarno pot, prišla postopoma, ko se je pisatelj vedno pogosteje vračal v zgodnja leta, poleg tega je bilo v njegovih poglobljenih odgovorih vedno bolj čutiti njegovo zavzetost, da pove čim več o sebi, da so se najini pogovori nehote spreminjali v njegovo avtobiografijo. Kadar koli sem mu poslal nov odtis njegovih odgovorov, je vedno našel še kakšno dopolnilo, kar kažejo številni njegovi vpisi, popravki in dopolnila v odtisnjenih listih. Prvo večje táko poznejše dopolnilo je z dne 26. 1. 2001. Do takrat se je nabor vprašanj gibal okrog 300 z začetkom v rojstnem Mariboru 1921 in s končno Ljubljano 2001. Čeprav je bilo besedilo najinih pogovorov tako rekoč končano in pripravljeno za natis, se zadeva ni premaknila naprej. Bili so najbrž drobni zapleti, poleg tega se je Simčič od časa do časa spet vračal k svojim odgovorom in skušal kaj izboljšati.
»Če midva tega ne bova izdala, ne bo izdal nihče«
Dne 25. 11. 2016 sem si na zunanjo stran najine mape zapisal: »Simčič mi je 23. 11. 2016 izročil ključ z besedilom, ki ga je dopolnjeval in torej velja za njegovo dokončno redakcijo.« Ko bi stvar morala k založbi, se je spet ustavilo. Simčič je imel pomisleke, da bi besedilo sploh šlo v javnost, in postavil neizprosno stališče, da za časa njegovega življenja ne sme iziti. Na to nisem mogel pristati, zato sem mu leta 2018 odločno rekel: »Če midva tega ne bova izdala, ne bo izdal nihče.« Ker je imel v tistem času resne zdravstvene težave, se je končno vdal, ponovno pregledal besedilo in dodal k posameznim imenom in dogodkom opombe, nakar je postopek za natis stekel. Odločilno je bilo to, da je direktor Beletrine Mitja Čander uvidel, da ima pred seboj zanimivo življenjsko zgodbo, zato smo takoj podpisali avtorsko pogodbo. Tudi odmevi na izid knjige so potrjevali, da je izšla zanimiva knjiga, morda kar knjiga leta.
Knjiga Dohojene stopinje je izšla pri založbi Beletrina, kupite pa jo lahko tu.
