Založba Beletrina, ki je svojo zgodbo začela kot Študentska založba, te dni slavi četrt stoletja obstoja. V tem času so samo v zbirki Beletrina izdali 529 knjig, ki so odmevale v javnosti, organizirali številne dogodke in festivale ter previharili mnoge viharje v razgibanih vodah slovenskega založništva. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z odgovornim urednikom in direktorjem založbe Beletrina Mitjo Čandrom.
Petindvajset let mineva, odkar sta izšli prvi dve knjigi v zbirki Beletrina, takrat v okviru Študentske založbe. To sta bili Pikalova pesniška zbirka Bile in Zimsko potovanje Gerharda Rotha. Nova založba in nova zbirka sta bili takoj lepo sprejeti v javnosti in med bralci, kljub temu da sta jo ustanovila mladeniča (poleg tebe še Aleš Šteger), ki sta bila začetnika v založniškem poslu. Bi se kaj takega lahko danes še zgodilo?
Devetdeseta so bila prav poseben čas, čas tik po koncu socializma in osamosvojitvi. Na nek način se je zdelo, da je vse mogoče. Celotna družba se je na novo izumljala, zaradi optimizma je bilo to samoizumljanje pogosto precej vehementno, celo objestno, in za nazaj ob vsem drugem tudi komično. Prvi dve knjigi smo z množico povabljencev neko decembrsko noč na tivolskem gradu proslavljali, kot da bi slavili stotine ali še raje tisoče izdanih knjig, celo pianista smo si omislili. In vendar so bili to čudoviti trenutki zanosa nad kraljestvom besede in duha.
V prostoru nismo bili sami, okoli nas so vrvele mnoge potentne zgodbe, velike založbe so še bile velike, zgodil se je Mihelač, Nova revija je bila prava institucija, generacija pred nami je prerodila Literaturo. Neposreden navdih pa so bile mnoge akademske založbe na čelu s Studio humanitatis, saj smo nastali znotraj študentske organiziranosti. Sistem nam je omogočil, da smo lahko z ogromno mero entuziazma prebrodili prva leta in postali več kot študentski pojav. Tivolsko slavje se je žal lahko zgodilo le v devetdesetih, kar pa ne pomeni, da tudi današnji čas ne ponuja priložnosti za realizacijo zanimivih idej. Nenazadnje smo kot družba preživeli že veliko bolj brezupne čase.
Kakšen je bil tvoj recept delovanja, da je založba lahko delovala, se širila in razvijala?
Nikoli ni bilo kakega posebnega načrta, bolj intuitivno plutje na skupni ladji v neznano … Dolgo smo živeli in delali precej bohemsko, polagoma pa smo morali založbo vse bolj profesionalizirati, če smo hoteli ne le preživeti, ampak se ob tem tudi razvijati. Morda je bila skrivnost preživetja predvsem v tem, da se nismo intelektualno zabarikadirali na lastnem otoku. Intelektualni prostor je bil namreč ves čas precej neprehodno razdeljen, eni so bili tukaj, drugi tam. Nikoli se nismo obremenjevali z ideološko, estetsko ali generacijsko zaznamovanostjo naših avtoric in avtorjev in seveda tudi vseh drugih sodelavk ter sodelavcev. Imeli smo veselje s to raznolikostjo, ob tem pa večglasja nismo doživljali le kot formo, v različnih glasovih in legah smo iskali estetsko in duhovno ambicijo. Mislim, da je kombinacija odprtosti in zahtevnosti naše vodilo še danes.
V zbirki Beletrina je do sedaj izšlo 529 knjig. Gotovo so ti nekatere od njih še posebej pri srcu. Lahko katero omeniš, izpostaviš?
Do vseh izdanih knjig imam (p)oseben odnos, pa čeprav so mi danes nekatere ljubše, druge pa se mi zdijo morda manj pomembne. Posamezni naslovi me namreč ne spomnijo le na razne peripetije ob njihovem nastajanju in izidu, ampak še raje prikličejo različna življenjska obdobja ali celo konkretne dogodke in izkušnje. Kronologija Beletrininih izdaj je zame tudi zelo intimna zgodba o času, ki je švignil mimo. Lani smo kot petstoto knjigo izdali ponatis Cortazarjevega Ristanca; morda je lahko ta roman-labirint tista knjiga, ki združuje vse druge knjige in neskončne debate ob njih, tudi tiste, ki so znotraj generacije privedle do nastanka Beletrine in tudi kasneje v marsičem vplivale na njeno usmeritev. Ristanc je bil sredi lanskoletne covid izolacije skoraj nostalgična gesta. Ampak bolj kot pogled nazaj je zame resnično pomembno veselje ob izidih novih knjig. Delo s knjigami je dejansko velik privilegij; morda se tega v zadnjem času zavedam bolj jasno kot kadarkoli prej.
Kako so se rodile največje uspešnice založbe, kot so Čefurji raus!, Belo se pere na devetdeset … Obstaja kak recept, kako priti do takih knjig, ali gre za srečno naključje?
Recept seveda ne obstaja, če bi obstajal, bi uspešnice producirali le največji, kapitalsko najmočnejši igralci na polju založništva, tako pa se hit lahko posreči praktično vsakomur. Govorim seveda o tistih pravih hitih, ki presežejo vsa pričakovanja. Ne glede na to pa čisto vse le ni v naključni sreči. Čeprav dobivamo vsako leto stotine rokopisov, skušamo kljub kadrovski podhranjenosti pregledati prav vse in izluščiti potencial novih avtorjev, včasih dobimo tudi kak namig. Gorana in Bronjo smo sprva detektirali kot nadarjena avtorja prvencev, po katerih je bila Beletrina vselej prepoznavna, pri nas so prvence izdali Aleš Čar, Nina Kokelj, Dušan Šarotar, Lucija Stupica, v zadnjem času pa denimo Ana Schnabl, Eva Mahkovic in Marko Radmilović. Obe knjigi smo tako sprva tiskali v majhnih nakladah, šele po nekaj mesecih je postalo jasno, da se snežni kepi valita in naraščata. V obeh primerih je šlo za literarni mojstrovini, ki sta ob tem javnost nagovorili z dokaj tabuiziranima temama, pri čemer sta Goran in Bronja zelo težke zadeve – položaj priseljencev v prvem in bolnikov z rakom v drugem primeru – pripovedovala na humoren način. Menim, da je treba ohraniti pozornost in zlasti odprtost za nove literarne glasove, ne glede na to, ali so kasneje bolj ali manj odmevni.
Ena od usmeritev Beletrine v zadnjih letih je bila tudi izdajanje biografij in avtobiografij. Zakaj meniš, da je ta žanr zadnje čase tako popularen?
Prelomna je bila izdaja biografskega romana o Borisu Cavazzi, ki ga je mojstrsko spisala Vesna Milek. Njen roman ni le požel izjemnega uspeha in postal uspešnica, ampak preprosto odprl polje tega žanra pri nas in hkrati vsem piscem postavil zelo visoke zahteve. Z (avto)biografijami smo se nato začeli ukvarjati načrtno in na daljši rok, saj na Slovenskem nikakor ni preprosto nagovoriti zanimivih osebnosti, da bi o sebi spregovorile res odkrito. Živimo v majhni skupnosti, v kateri se principu občega vojerizma in nadzora mnogi zoperstavljamo z bolj ali manj zagrizenim varovanjem lastne zasebnosti. Radka Poliča Raca sva s Petro Pogorevc nagovarjala kako desetletje, nekoliko manj časa je bilo treba za Mileno Zupančič in Dušana Jovanovića. Na poti v tiskarno so spomini Nika Grafenauerja. Počasi smo nabor (avto)portretirancev začeli širiti onkraj teatra in umetnosti, lani smo tako izdali avtobiografijo nekdanje varuhinje človekovih pravic Vlaste Nusdorfer, prihodnje leto nas čakajo spomini smučarske legende Toneta Vogrinca. Pri (avto)biografijah pa ne gre le za pripravljenost osrednjih protagonistov, da se razkrijejo, ampak tudi za spodbujanje piscev in urednikov, da prepoznajo v žanru ustvarjalno priložnost, ki presega komercialni motiv.
Opažam, da izdajate kar precej del starejših avtorjev, tako ponatise kot izvirna dela, in da so ti avtorji zelo priljubljeni pri bralcih. V mislih imam Marjana Tomšiča, Toneta Partljiča, Draga Jančarja … Kako pa je z mlajšimi, kateri so najbolj prodorni, komu prerokuješ, da bo postal moderni klasik oziroma klasikinja?
Morda je bilo za uveljavitev Beletrine zelo pomembno tudi dejstvo, da so nas s svojimi rokopisi že v prvih letih podprli mnogi uveljavljeni avtorji, tudi klasiki, med njimi sta izstopala Kajetan Kovič in Lojze Kovačič, kasneje pa so se jim pridružili še mnogi drugi. Beletrina je sicer nastala kot generacijski projekt, a je bila na srečo vse skozi dovolj odprto okolje. Sam razumem sodelovanje s starejšimi avtorji kot poseben privilegij. Pri mlajših je posebna draž v faktorju presenečenja, ki ga prinašajo njihovi novi rokopisi. Kam bodo zavili? Kaj jih bo vznemirilo? Pravzaprav jih v zadnjem času bolj kot kdajkoli spodbujamo, naj si upajo čez predvidljive okvire in naj tvegajo. Vsi lahko tako le pridobimo. Kdo bo ustvaril opus, ki bo preživel mero časa, pa seveda ni mogoče napovedati, saj je lastnost časa tudi ta, da rad premeša karte. Prepričan sem, da premore ne le Beletrina, ampak slovenska literatura nasploh mnogo obetavnih avtoric in avtorjev in da pesimizem – češ, vse vrhunsko je že napisano – nikakor ni na mestu.
Ko smo že pri klasikih – izdajati ste začeli tudi zbirko Klasična Beletrina. Zakaj je po tvojem mnenju nujno prevajati, izdajati in brati klasike?
Čeprav se bo mogoče zdelo nenavadno, je tudi ponovno odkrivanje klasike del založbinega programskega odpiranja v zadnjih letih. Ideja za Klasično Beletrino se je utrnila pred par leti, ko smo se ovedli, da ne le pri naši založbi, ampak tudi drugod izhaja pravzaprav veliko prevodov sodobne književnosti, v zadnjem času po zaslugi evropskih in drugih podpornih mehanizmov tudi iz manjših jezikov, obenem pa se novi prevodi in celo ponatisi klasike pojavljalo le občasno. Sodobni svetovni poeziji in prozi so tako danes namenjene zlasti knjižne izdaje obeh naših festivalov, Dnevov poezije in vina in Fabule, v manjši meri pa tudi znotraj redne Beletrine. Del našega založniškega programa že drugo leto zapored namenjamo večinoma novim, včasih celo prvim prevodom klasičnih romanov in novel. Za nastanek zbirke je bilo ključno, da je naše povabilo k sodelovanju sprejel akademik Janko Kos, ki je bil profesor vseh članov uredništva zbirke na primerjalni književnosti. Izkazalo se je, da ima kljub novim tehnologijam še vedno neprecenljiv pregled nad literarno zgodovino, ob tem pa tudi odličen instinkt za založništvo. Prvi letnik je naletel na odličen sprejem tako v strokovni kot v širši bralski javnosti in z veseljem lahko napovem, da snujemo že drugo petletko in izbiramo naslove, ki bodo izhajali tudi po letu 2024, ko se zaključuje osnovni načrt zbirke. Tako snovalci zbirke kot njeni bralci smo se ponovno odkritih večnih zgodb naravnost otroško razveselili.
Beletrina pa ni samo knjižni program, Beletrina sta tudi dva mednarodna festivala (Fabula in Dnevi poezije in vina), dva spletna medija (AirBeletrina in Versopolis Review), spletni portal za izposojo in prodajo elektronskih knjig Biblos, programi za večjo dostopnost ranljivih skupin, literarne aplikacije itd. Kako nameravate širiti in preoblikovati program delovanja v prihodnje?
Ob knjigah se posvečamo še mnogim, z njimi bolj ali manj povezanim rečem in smo v marsičem posebna institucija, ne le založba v klasičnem smislu. V prvi vrsti smo že vsaj zadnjih deset let pozorni na digitalizacijo, ki je s covidom dobila še dodatni pospešek. Digitalizacijo razumemo ne le kot pretvorbo klasičnih knjig v elektronski format in njihovo distribucijo, ampak kot okoliščino, ki zaznamuje vse ravni našega dela, od administracije do promocije. Založniki smo v smislu medija konzervativni in prisegamo na papir, tudi sam se sveže natisnjene knjige razveselim veliko bolj kot elektronske, pa čeprav pozneje zaradi težav z vidom pogosto prebiram prav elektronsko verzijo. Založništvo se bo moralo v hudi konkurenci drugih vsebin prilagoditi digitalni eri in izkoristiti njene prednosti.
Ob tem splošnem fokusu v digitalno transformacijo vidim predvsem tri smeri delovanja, v katere že dlje časa vlagamo dodatno energijo, saj se zavedamo, da stanje na mestu že na srednji rok ni rešitev, niti ni posebej zanimivo. Prvo pomembno polje delovanja za prihodnost so evropski projekti in z njimi povezana sodelovanja, področje, na katerem smo že beležili izjemne rezultate. Druga razvojna usmeritev so medsektorska sodelovanja, naše vsebine širimo na področja izobraževanja, sociale, kulturnega turizma … Na koncu je tukaj še trg. Želimo biti uspešni tudi na trgu, in to s kvalitetnimi vsebinami, kar je brez dvoma velik izziv. Beletrina že danes ni odločilno odvisna od muhavosti politike, stopnjo neodvisnosti pa si bomo prizadevali le še povečati. Želimo si graditi sodobno, evropskim vrednotam in kriterijem zavezano institucijo. Letos smo tako v duhu transparentnosti tudi prvič objavili obsežno poročilo o našem delu in poslovanju v preteklem letu (https://beletrina.si/s/porocilo-o-delu-in-poslovanju-v-letu-2020).
Slišim, da naj bi mesto glavnega urednika Beletrine prevzel Urban Vovk. Kaj nam lahko poveš v zvezi s tem?
Beletrina je že doslej imela močno uredniško ekipo. Z Alešem Štegrom že od začetkov skupaj pripravljava letni program izdaj in na različne načine sodelujeva v uredniškem procesu, Špela Pavlič že desetletje zavzeto bdi nad knjižno produkcijo in sodeluje pri programskih odločitvah, v zadnjem času se ji je pridružila Špelca Mrvar, ob njej pa tudi nekatere dragocene zunanje urednice in uredniki. Program založbe se v zadnjih letih nekoliko širi, predvsem pa postaja še bolj raznovrsten in ambiciozen. To zahteva ne le več dela s samimi knjigami, ampak še bolj pretočno sodelovanje uredniške ekipe z drugimi segmenti založbe. Vesel sem, da je moj dolgoletni prijatelj in v zadnjih letih tudi zunanji uredniški sodelavec Urban Vovk sprejel izziv, ob njem pa se iz pedagoških vrst med urednike vrača tudi Andrej Koritnik. Ne glede na razvoj založbe v različne smeri, od festivalov do digitalnih platform, so in bodo pravi temelj našega delovanja vendarle knjige, zato moramo ustrezno poskrbeti za ozadje njihovega nastajanja. Naši vodili sta profesionalnost in verodostojnost. Res pa je, da je bilo letošnje leto zaradi višje podpore založnikom s strani JAK za tovrstne odločitve nekoliko lažje, kot bi bilo to sicer.
Kako boste proslavili petindvajsetletnico?
Veselimo se razstave, ki jo bodo konec oktobra odprli v Cankarjevem domu in bo obenem obeležila dve obletnici, našo in dvestoletnico rojstva velikega Dostojevskega, katerega dela redno izhajajo tudi pri Beletrini. Prav zdaj smo za to priložnost izdali nov prevod njegovega Mladeniča, zahtevno prevajalsko nalogo je odlično opravila Urša Zabukovec. November bo v znamenju praznovanja za naše bralke in bralce, pripravili smo posebne prodajne akcije, nagradno igro … Gotovo bomo tudi nazdravili, a zaradi znanih okoliščin bržkone manj prešerno, kot bi to storili v bolj normalnih časih. A za nazdravljanja bo že še čas, bistveno je, da je založba v dobri programski, kadrovski in poslovni kondiciji in tako nared za naslednje četrtletje.
Kako vidiš založbo čez pet, deset ali petindvajset let?
Z leti sem spoznal, da lahko resne vizije v založništvu segajo le nekaj let vnaprej in da je pomembno pravilo prav neobremenjeno odzivanje na impulze časa. Kljub temu pa je in bo ostalo dejstvo, da dobre založbe ni brez dobrih knjig, ne glede na to, ali so natisnjene ali pa zapakirane v elektronski ali avdio obliki. Potrudili se bomo, da bomo še naprej iskali dobre naslove, se jim posvečali z vso odgovornostjo in nato po izidu poskrbeli za njihovo pot do bralcev. Beletrino sem vedno dojemal kot oazo duhovne svobode in prepričan sem, da bo takšna tudi ostala.
