Moje življenje s knjigami

Fotografija: Pexels

Moj odnos s knjigami nikoli ni bil ravno enostaven. Prvo, česar se spomnim, je, da sem jih resno sovražila. Moja nezrela mama, takrat še študentka, je izklapljala svet okrog sebe tako, da je bežala v branje. To je bila resna bitka, kričeča jaz proti neskončnim tihim papirnatim svetovom. Ena najinih rednih destinacij je bila mala knjižnica nad prostori krajevne skupnosti. Omara zraven vhoda je imela spodnji dve polici otroških knjig. Mama me je pustila ždeti na tleh pred to omaro in izginila v labirintu knjižnice. Spomnim se neskončnega čakanja in dolgčasa med vedno istimi knjigami, od katerih jih je imelo vsaj petnajst v imenu Tita. Od tu je šlo samo na slabše.

Na začetku osnovne šole nas je končno in uradno zapustil moj oče. Razložila sta mi, da to nima zveze z mano, da ima mene še vedno rad, da se nič ne bo spremenilo. Da bi to dokazal, je občasno hodil na večerne obiske in mi bral pred spanjem. Oče je imel načrt, kako pri otroku spodbuditi ljubezen do branja. Ideja je bila naslednja: pride k nam na obisk in mi bere svojo najljubšo otroško knjigo, večinoma Julesa Verna, in ko pride do najbolj razburljivega dela, neha brati in odide. To naj bi pri meni vzbudilo radovednost in me motiviralo, da z branjem nadaljujem sama. V resnici pa mi je povzročil travmo, branje in Verna sem povezala z njegovimi odhodi in zapuščanjem in ju zasovražila.

Da bi bila stvar še bolj nemogoča, sem v prvem razredu dobila učiteljico, ki je bila tik pred pokojem. To so bili časi, ko so učiteljice še cukale otroke za lase, jih ustrahovale in javno sramotile. Iz nekega razloga je bila ta učiteljica prepričana, da sem jaz vzor pridnega otroka, ki veliko bere. Zaradi tistega Verna ali ker sem imela ogromna očala z okvirji v stilu Woodyja Allena in dioptrijo +8. Vedno me je dajala za zgled, ko je poniževala druge otroke. Tako da ni bilo treba, da me cuka ona, cukali so me sošolci. Nikoli pa ni dejansko preverila, če resnično znam brati. In tako sem se do tretjega razreda trudila skriti, kako slabo berem in se učila vse na pamet.

Večino časa tekom osnovne šole sem bila sama doma. Moj prvi najboljši prijatelj je bil šolski izobraževalni program. Potem sem odkrila šolsko knjižnico. Bila je precej boljša od tiste nad krajevno skupnostjo. Ampak nisem vedela, kaj naj berem. Knjižničarki ni padlo na pamet, da bi prekinila, karkoli je že počela in se ukvarjala z mano. Zelo sem si želela, da bi imela koga, ki bi mi povedal, katere knjige so razburljive. Moj oče mi je po Julesu Vernu priporočil še Otok zakladov, Toma Sawyerja, Družbo Pere Kvržice in Karla Maya – s tem je bilo njegovega poznavanja mladinske literature bolj ali manj konec. Mama mi je za konec šolskega leta kupila komplet šolske lektire, da se zabavam čez poletje.

Ko sem končno odkrila branje, je težava postalo spanje. Z baterijo sem se skrivala pod odejo, da sem lahko do konca prebrala še eno poglavje Old Sheterhanda. Na žalost je imela moja soba, tako kot v vseh socialističnih blokih, okno nad vrati in skozi to okno se je videla luč. Tako je zadnji del Vinetouja neko noč letel skozi okno – mama me je ujela, kako berem po polnoči. Knjigo sem sicer zjutraj pobrala in pod prisilo vrnila v knjižnico. Nikoli pa nisem izvedela, kako je umrl Vinetou.

Potem je prišlo uporniško obdobje. Vpisala sem se v eksperimentalno matematično gimnazijo in kot pravi upornik sem med predavanji iz analize z algebro pod klopjo brala Idiota Dostojevskega. V tem obdobju sem spoznala svojo najboljšo prijateljico. Takrat je prebrala eno knjigo na dan. Večino teh knjig je kradla. Ne samo v knjigarnah, ampak tudi iz knjižnic. Kakih dvajset let pozneje jih je na skrivaj vračala v različne knjižnice. Ko mi je to priznala, sem si predstavljala, kaj bo naredila, če jo kdo ujame s polnim nahrbtnikom ukradenih knjig, ki jih vrača? Je sploh treba povedati, da je danes prevajalka?

Med študijem sem se pod prisilo sistematično lotila branja klasičnih dramskih del. Še danes jih ne znam brati. Da razumem, kaj piše v drami, si moram vse predstavljati, kar je tako, kot da bi v glavi zrežirala predstavo. Branje dramskih del je noro naporno. Vsakič, ko me kdo prosi, naj preberem njegovo dramo, me spravi v noro stisko. Ker vem, da bo trajalo v neskončnost in da bom velikokrat koga užalila, ker drame sploh ne bom prebrala.

V našem miniaturnem, 33 kvadratov velikem stanovanju v Beogradu, je obstajala nesorazmerno velika omara s knjigami. Tako sem razumela, da mora imeti vsak človek, ki da kaj nase, doma čim več knjig. Na tej točki moram povedati, da govorim še o obdobju pred internetom, e-knjigami, spletnim knjigarnam in kindli. Obdobju, v katerem si moral zato, da si dobil kako informacijo, odpreti knjigo. Obdobje pred minimalizmom in nasveti, kako živeti s samo sto predmeti, ko je bilo treba knjigo, ko si jo prebral, pobožati in se od nje posloviti. V katerem je obstajal poklic prodajalca knjig od vrat do vrat. In vse dnevne sobe so izgledale enako: omara iz rjavega opaža, bife in dve polici za zlate, zelene in rdeče enciklopedije, ki so se kupovale na metre. Zdaj to obdobje duhovito kličejo »obdobje zadnje nedolžnosti«.

In tako sem začela kopičiti knjige. V Beogradu sem jih kupovala na cestah, ko so jih ljudje med krizo prodajali za drobiž. V tujini sem hodila na ekskurzije v second hand knjigarne. Potem sem te knjige selila iz stanovanja v stanovanje, iz države v državo. Nikoli nisem vseh prebrala. Umberto Eco je imel ogromno osebno knjižnico in je trdil, da so te knjige njegovo orodje za delo. In jaz sem se tega držala. Zdelo se mi je, da če imam knjige v bližini, bom bolj pametna, bom delala boljše predstave. Da je vse to znanje malo tudi moje. Da so ljudje, ki pišejo te knjige, del mojega življenja.

Že veliko let sem slaba bralka. Berem projektno. Ko se pojavi kakšna tema, o kateri delam predstavo, si navlečem knjige v zvezi z njo. In sem neskončno srečna, ko jih lahko kar nekaj najdem že na svojih policah. Ampak se mi zdi, da vse manj zares berem – brez razloga, iz užitka. Samo zato, da bi brala. Ne spomnim se več, kdaj sem nazadnje preležala celo noč v postelji in do jutra brala neko knjigo. V resni nevarnosti sem, da postanem ena od tistih, ki raje pišejo kot berejo. Po drugi strani sem se končno naučila brati na glas. Skupaj s svojimi otroki sem začela še enkrat vse od začetka. Predelala sem vso slovensko otroško literaturo, ki je bila meni večinoma neznana. Razvila sem strast do slikanic in ilustracij. Otroka sem prepričala, da je nemogoče zaspati, preden ti nekdo nekaj časa bere. In te seanse jemljem zelo resno. Enkrat sem se z avtom vračala domov in zamujala na naše večerno branje, klicala sem domov, naj začnejo brez mene in da bom poslušala po telefonu. Ko sem brala Brata Levjesrčna Astrid Lingren, sem tako jokala, da nisem mogla nadaljevati branja in sem otroka čisto prestrašila. Stoično berem 45 nadaljevanj Lova na pošasti, kljub temu da mi je že pri šestem nadaljevanju na smrt dolgčas. Nisem dovolila, da gledata Harryja Potterja in Narnijo, dokler skupaj ne preberemo knjig. In branje Narnije na glas traja. Ko so delali govorno vajo, nisem podlegla temu, da najdemo material na Googlu, ampak sem ju odvlekla v knjižnico.

Ko vidim, da v šoli obdelujejo neko temo, izvlečem knjige, ki se s tem ukvarjajo, in jih pozabim na tleh ali na mizi v dnevni sobi. Prepričana sem, in za to vedno najdem kako strokovno mnenje, ki me podpre, da morata imeti knjige okrog sebe, zato sem jim uredila posebno omaro, namenjeno samo otroškim knjigam. Seveda je nemogoče vse te knjige kar kupiti. Da pridem do njih, uporabim vse trike: jih podtikam na božičkov seznam, kupujem v antikvariatih in klubih, nosim iz Srbije, naročam prek interneta, včasih kompenziram kako delo za knjige. Za darila jima kupujem knjige, moja mama jima kupuje knjige in moj oče jima kupuje knjige, druga babi in dedi jima kupujeta knjige. In ko bi raje imela kakšno trendi igračo, poskušamo vseeno ostati pri knjigah. Kar precejšen napor je dandanes vztrajati pri knjigah.

Ampak uživam v tem, ko gledam, kako se jima prvič nekaj dogaja. Noro me je strah, da bosta zdaj-zdaj sama začela brati tudi kompleksnejše knjige in me bosta odpikala. Da bosta odkrila svobodo, ki ti jo prinese tiho branje. In si govorim, »samo še Harryja Potterja preberem do konca, potem ju pa pustim, da bereta sama«. 

Anja Blažun je vzljubil/a ta prispevek.
darko jan spasov je vzljubil/a ta prispevek.