Mogočni človek iz ozadja

Televizijska serija, nastala po romanu Wolf Hall leta 2015.

Naslovnico slovenske izdaje romana Wolf Hall britanske pisateljice Hilary Mantel – v odličnem prevodu Dušanke Zabukovec – »krasi« glava Henrika VIII., izsek iz monumentalne stvaritve, portreta slikarja Hansa Holbeina mlajšega. Takoj nam torej postane jasno, da gre za (še eno) delo, ki se vrti okoli vladarske dinastije Tudorjev. A Wolf Hall, zajetno besedilo več kot sedemstotih strani, vsekakor izstopa iz množice tovrstnih zgodovinskih romanov: če ne že zaradi tega, ker je knjiga prejela prestižno nagrado booker, pa zaradi same vsebinske postavitve in izpeljave. Čeprav se kralj Henrik VIII. in nam vsem znana ter pogosto literarizirana Anne Boleyn konstantno pojavljata znotraj večine poglavij, je Thomas Cromwell, kraljeva »desna roka«, tisti, ki je v samem osrčju fabule, zgodbe. Skozi prizmo njegove enigmatične osebnosti spremljamo dogajanje ne le na dvoru, ampak v širšem evropskem prostoru 16. stoletja, razbiramo oblastne in politične mehanizme, ki so se obračali v tistem času. Knjiga pri tem ne zahaja v kakršnokoli mitizacijo, sentimentalizacijo, romantizacijo likov ali razmerij; živo in »meseno« upodobi človeka, ki se je povzpel iz niča po družbeni lestvici, pri čemer dobimo unikaten (literarni) vpogled v delovanje te družbe. Po knjigi je nastala tudi istoimenska uspešna, kritiško priznana BBC serija, z Markom Rylancem, Damianom Lewisom in Claire Foy v glavnih vlogah.

Wolf Hall je v bistvu prvi del trilogije, ki jo je avtorica zasnovala okoli življenja Thomasa Cromwella,v kateri sta izšli še knjigi Pripeljite obtožence (ki je prav tako pobrala bookerja) in Zrcalo in luč (za katero se menda ni več »spodobilo«, da bi dobila bookerja). Wolf Hall nam slika Cromwellovo »pot« od njegovega mizernega otroštva, ko je trpel pod očetovo pestjo, preko njegovega služenja kardinalu Wolseyu, do začetkov vzpona na Henrikovem dvoru, kjer je opravljal oziroma nosil različne funkcije, od svetnika, lorda arhivarja, finančnega ministra itd. Lahko bi rekli, da smo se znašli v scenariju samoizoblikovanega (self made) lika, skorajda renesančnega človeka. Ne le, da se je Cromwell izobrazil kot pravnik, obvladal je tudi trgovanje, finance, spoznal se je na notranjo in mednarodno politiko, znal več jezikov (ki se jih je naučil na potovanjih), bral relevantna dela (omenjani so Machiavelli, Castiglione, Marsilij iz Padove itd.). Tako ni nenavadno, da je kmalu postal nepogrešljiv svetovalec raznih angleških veljakov. Zgodba je seveda fokalizirana skozi Cromwella in avtorica je v skladu z njegovo kompleksno, enigmatično persono temu prilagodila samo naracijo: večino časa jo beremo skozi tretjeosebnega pripovedovalca, a na določenih mestih zdrsne v intradiegetični način, dovoljen nam je redek vpogled v junakove misli. Pogosto tudi ni eksplicitno izraženo, kdaj nastopa in govori, včasih je zgolj »on«, neimenovan lik: to definitivno pripomore k občutku neke monumentalne osebnosti, o katere delovanju sicer vemo veliko, a nam ostaja nedostopna, kot nek monument, mogočen akter iz ozadja.

Večino romana sestavljajo pogovori Cromwella z različnimi »veljaki« (Henrik VIII., kardinal Wolsey, Anne Boleyn itd.), pripoved teče linearno, z nekaj retrospektivami in manjšimi analepsami, izpostavljeni pa so pomembni dogodki z dvora in iz Thomasovega življenja, kot so pešanje Wolseyeve moči, smrt Cromwellove žene in otrok, Henrikovo prizadevanje za ločitev od Katarine Aragonske, Annin »krvoločni« boj za prestol in kraljevo roko, razkol z Rimom in papežem, propad Thomasa Mora, tako da včasih knjiga »preskakuje« mesece ali celo leta. Ob tem simultano spoznavamo po eni strani, na kakšen način deluje Cromwell, razbiramo fascinantne poteze njegovega delovanja, mehanizme njegovega političnega udejstvovanja, njegove kalkulacije, celo mahinacije, skozi njegov »filter«, pogled, pa smo seznanjeni z interakcijo drugih posameznikov, ki kreirajo usodo kraljevine v nekem specifičnem obdobju. Vsak lik je oblikovan svojstveno, občutimo njegove karakteristike, hkrati pa se nam zdi, da o nobenem ne vemo zares veliko, ne sežemo v psihološke globine: ampak to seveda ni pomanjkljivost romana, prej prednost oziroma specifičnost – v ospredju je samo delovanje, sooblikovanje zgodovine, popis neke mogočne (Cromwellove) volje, ki je s svojim upogibanjem, vztrajnostjo znala pustiti pečat v le-tej. Thomas tako večinoma nastopa kot mož z masko (»Poravnaj si obraz,« si govori), kot nekdo s skritim interierjem, rojen za opravljanje »njemu usojenih« funkcij (moramo pa priznati, da kljub temu ne izpade zgolj preračunljiv ali brezčuten, v bistvu je svojim bližnjim izredno naklonjen, si prizadeva za njihovo blaginjo).

»Kralj ima dve telesi. Prvo obstaja v mejah njegovega telesa: lahko ga izmeriš, kar Henrik pogosto počne, obseg pasu, meč, drugih delov. Drugo je njegov vladarski dvojnik, prosto lebdeč, nevezan, breztežen, lahko je na več krajih hkrati. Henrik morda lovi v gozdu, medtem ko njegov vladarski dvojnik kroji zakone. Eden se bojuje, drugi moli za mir. Eden je ovit v skrivnost kraljevanja, drugi jé račko z mladim grahom«: to so pomenljive povedi, ki jih lahko preberemo v romanu in ki nas takoj spomnijo na Kantorowiczevo monumentalno delo Kraljevi dve telesi, ki razločuje to, kar predstavlja kraljevo korporealnost, od samega političnega, razsežnejšega, simboličnega telesa. Ta aspekt je tudi eden izmed najbolj atraktivnih v Wolf Hallu, namreč ko lahko na eni strani spremljamo Henrika kot osebo, z vsemi njegovimi šibkostmi (kralj na nek točki joče, kriči, se spominja otroštva), strastmi, po drugi pa motrimo, kako v neki čisto drugi, državni sferi deluje kot monarh, kako njegove odločitve vplivajo na različne institucije, narode, ljudstva, kako se ustvarja njegovo »nad-telo«. V bistvu imamo vpogled v nek teater zgodovine in politik, v načine, kako se producira in reproducira celotna »mašinerija« vladanja za osebnostjo kralja, kakšno vlogo ima religija, kako je povezana z državo, kako posamezniki pridobivajo na veljavi in kako jo tudi hitro izgubljajo. V slednjem primeru je zanimiva zgodba Thomasa Mora, ki tukaj ne nastopa ravno kot »humanistično navdihnjen« pisec Utopije, ampak kot neusmiljen preganjalec in mučitelj heretikov. Ko More prvič nastopi v romanu, je po funkciji lord kancler, na koncu dela pa izgubi glavo, saj ni želel priznati kraljeve soproge Anne Boleyn in njenega nasledstva.

Vsekakor je fascinantno slediti vsem intrigam, ki se pletejo na dvoru in okoli njega, »prisluškovati« govoricam, ki ne delujejo le kot zabavno vsebinsko vezivo, sredstvo za vzpostavljanje medosebnih relacij in zaupnosti, ampak tudi kot koristno sredstvo pri uveljavljanju lastne moči; Cromwell v knjigi pozna večino govoric, z njimi lahko izsiljuje ali jih kakorkoli že uporablja v prid kralja in kraljice. Ne navsezadnje so razne govorice oblika vednosti, le-ta pa je v svojih raznih pojavnostih tista, ki Cromwellu omogoča, da prosperira. Čeprav prihaja iz skromnega ozadja (zaradi česar ga mnogi plemiči prezirajo), pa ga njegove izjemne sposobnosti naredijo nepogrešljivega za kralja (»Zdaj pa ne moremo brez vas. To pravita celo moj oče in stric. Nič se ne zgodi, nič brez kraljevega ljubljenca, brez njegove neprekinjene družbe, in dandanes Henrik, tudi kadar nisete z njim, hoče vedeti, kje ste«). V romanu bi lahko morda celo razbrali, da je njegova knjižna »razgledanost« tista, ki mu med drugim pomaga pri usmerjanju kraljeve »roke«; zdi se, kot da kraljevo nadvlado nad papežem argumentira ravno na podlagi Marsilija iz Padove: »Marsilij nas uči, da Kristus ni prišel na ta svet kot vladar ali sodnik, temveč kot podložnik: podložnik države, kakršno je našel. [...] Kristus ni ustvaril papežev« (da niti ne omenjamo njegovih sklicevanj na Machiavellija).

Mantel je tako s svojim romanom ustvarila živo vizijo, podobo nekega specifičnega obdobja, osebnosti v njem. Delo je zajetno, natrpano s podatki, tako da bi nas lahko v kakršnemkoli drugem primeru lahko hitro začelo dolgočasiti: a ne tukaj. Pisateljica poseduje izjemen čut za pisanje dialogov, skozi katere se razkrivajo svetovni nazori, ki pripovedujejo in pričajo o prelomnih delovanjih zgodovinskih osebnosti. Njena pripoved nikakor ne deluje arhivsko, liki in dogodki so kot da neposredno pred nami, željno sledimo sledi njihovih misli in dejanj. Vsekakor lahko preprosto Wolf Hall beremo kot napet zgodovinski roman, kot čtivo, ki nas preprosto posrka vase s svojo zgodbenostjo. Vendar pa je konec koncev očitno, da lahko iz njega marsikaj tudi izvlečemo, se iz njega kaj naučimo o samih strukturah oblasti in o tem, kako se piše zgodovina.

Hilary Mantel: Wolf Hall, Cankarjeva založba, prevedla Dušanka Zabukovec, Ljubljana 2021.