Mlade kritike (Aleš Čeh, Katarina Gomboc in Marta Rataj)

 

Objavljamo kritike, prispele na natečaj Mlada kritika, organiziran v okviru Festivala Pranger, festivala pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije (v sodelovanju z Radijem Študent in Društvom slovenskih literarnih kritikov). Zmagovalec natečaja je po izboru žirije, ki so jo sestavljali Goran Potočnik Černe (Festival Pranger), Matjaž Zorec (Radio Študent), dr. Aljoša Harlamov (AirBeletrina) in Veronika Dintinjana (Društvo slovenskih literarnih kritikov), postal Aleš Čeh.

 

Aleš Čeh

Svet, ki se zlije sam vase

Peta samostojna pesniška zbirka Gregorja Podlogarja (v soavtorstvu je izdal še zbirko Oda na manhatanski aveniji) s svojo obravnavo razkoraka med digitalnim in analognim predmetnim in duhovnim svetom vrača dostojanstvo analogni knjigi. V svojem sporočilu zato deluje kar nekoliko protiglobalizacijsko, kar je v času generacij pesnikov, ki so globalizacijo posvojili kot oporno točko svoje lastne identitete, rahlo nenavadno, morda celo drzno. »Digitalna revolucija / nas je za šalo pospravila / v prazno sobo ogledal,« pravi lirski subjekt v pesmi Poslanica androgine podlasice, ki govori o človeški odtujenosti v digitalni dobi in nastavlja ogledalo t. i. internetni generaciji.

Osrednjih tematik zbirke (omenjenih razkroja med analognim in digitalnim ter globalizacije) se loteva tudi zelo odkrito, nedvoumno, kakor zaznamo denimo v pesmi Tudi beseda je zaveza, kjer se avtor priduša, da mu gre na bruhanje, ko človek, ki nikoli ni občutil bolečine, groze in obupa, uporablja besedo fašizem. Take pesmi prinašajo tudi občutnejšo družbenokritično refleksijo aktualnih dogodkov. (Vsi vemo, da sta vse od begunske krize besedi »fašizem« in »fašist« leteli levo in desno kakor na tržnici, brez pravega ozira na to, kaj ta beseda nosi za in s sabo.) Drugod je Podlogar spet manj očiten, bolj zasanjan in skrivnosten. Kar nekaj je navezovanja in referiranja na manj ali pol-znane umetnike in dogodke 20. stoletja, ki jih bralec morda ne pozna, zato zbirka od njega občasno zahteva prečesavanje interneta, da lahko razvozla vse nianse te postmodernistične medbesedilnosti, do česar sem sam sicer rahlo zadržan, saj moti tekoče branje. Čeprav je zbirka relativno kratka, se pesmi ne zdijo povsem izčiščene, marsikakšna se zdi polna odvečnega besedičenja, ki ne doprinese bistveno estetski izkušnji, hkrati pa ne pridoda k sporočilnosti.

Problem Podlogarjeve najnovejše zbirke je namreč v tem, da se v bralčevih mislih sčasoma vse pesmi zlijejo ena v drugo, da jih praktično ne razločimo več med sabo, zbirka pa se na ta način nehote zlije s kar nekaj pesniške produkcije v 2016. Zato to ni samo problem zbirke Svet in svet, pač pa širši problem produkcije in izdajanja poezije pri nas. Kdor vestno spremlja letna poročila NUK-a o številu izdaj različnih publikacij, se zaveda, da pri nas glede na število prebivalcev izide relativno veliko zbirk poezije. S tem seveda ni nič narobe, problem pa je, da se številni pesniki zdijo rahlo zakrknjeni v svojem izražanju. Seveda ne govorim o tem, da se izdaja programska poezija, ki bi bila pogodu katerikoli oblasti že – govorim pač o tem, da preberem nenavadno obsežno količino mehanske poezije, ki sama zase ne ve točno, kam bi se obrnila, pesnikom pa ne uspe najti izrazito individualnega izraza. Številne zbirke poezije, ki so bile v 2016 nominirane (ali nagrajene) za različne nagrade, kar pomeni, da predstavljajo od poznavalcev potrjen vrh produkcije, v svojem izrazu niso koherentne in udarne, pač pa rahlo izgubljene nekje med tradicijo, postmodernizmom, težnjah po novi avantgardi ter zatekanju v forme in izraze prejšnjega stoletja (zlasti intimizem). Zaradi tega te knjige izpadejo bolj kot kompilacije best-of, kakor pa trdne zbirke, ki bi unificirano in estetsko premišljeno posredovale želena občutja.

Tako tudi pesmi v Svet in svet bistveno bolje funkcionirajo vsaka zase, celota pa se preprosto porazgubi. To pa ni samo krivda avtorja, pač pa tudi pomanjkljivega posredovanja urednika. Preveč pesmi je podobnih druga drugi, preveč verzov v ne pretirano raznolikem izrazu nosi ista sporočila, ki zato zaradi zvodenelosti ne udarijo tako močno, kakor bi potencialno lahko. Svet in svet kaže izjemno obrtniško tenkočutnost, avtorjev aktualen izraz, ki izpoveduje tugo dandanašnjika, zmanjka pa tisti zadnji korak pri snovanju pesmi, tista nota abstraktnega in nikoli povsem definiranega nečesa več, ki človeka presune do mere, da zbirko še večkrat vzame s police. Zato tudi kritike ne morem končati na način, kot ga ubira kar nekaj kritikov pesniških zbirk – svoje zadnje kritiško-udarne misli ne morem razviti v verz iz zbirke, ki bi oboje neločljivo povezal. Svet in Svet in svet se mi zdita preprosto preveč ločena, da bi obstajala v povsem koherentni uniji.

Gregor Podlogar: Svet in svet. Ljubljana: LUD Šerpa, 2016. 76 strani, 15 €.

 

Katarina Gomboc

Spekter bivajočnosti

»Da žrem kisik in ga spreminjam / v CO2; tako sem, tak je ta être, tak je ta spekter / bivajočnosti.«

Anja Golob, Pisma M, I.

Anja Golob je v slovenski literarni prostor sprva vstopila kot kritičarka in dramaturginja, že pred prejemom druge Jenkove nagrade za pesniško zbirko Didaskalije k dihanju pa je postala ena najodmevnejših slovenskih pesnic, o čemer pričajo prevodi njene poezije ter gostovanja v tujini. Njena zadnja zbirka ostaja tesno povezana z gledališčem, enako kot njen pesniški prvenec V roki. Premišljena naslovna metafora povzema njeno novo zbirko kot sosledje režijskih pripomb k temeljnemu početju živih bitij – dihanju.

Rdeča nit v pesniški zbirki je lirski subjekt, dovzeten za osamljenost bivanja in bolečino, porojeno v spominih, odnosih ter izkušnjah. Nedavno je v Sodobnosti izšla kritika Martine Potisk o Didaskalijah, v kateri je zapisala, da se pesnica »trudi barvati drobne osebne dogodke, doživljaje in trenutke z odtenki občečloveške postmoderne kaotičnosti.« Avtorica v svoji poeziji z lucidno natančnostjo spregleda svojo in naslednje generacije, ki so se oblikovale v času pluralizma resnic in porasta individualizacije, zato se ta postmoderna kaotičnost kaže predvsem kot občutje osamljenosti in neuspelega iskanja povezave z drugim: »Človek […] / misli, da je drug / ampak on je sam je samo on je ni Drugega.« O občutju osamljenosti priča pesem Drobtine, kise bere kot didaskalije na odru življenja, z grenkim spoznanjem, da drugega ni smiselno ljubiti: »Ljudje namreč ljubijo. Se ne izide. Ljudje ljubijo. Se ne obnese. / Ljubiš, se ne izide. Ne obnese se.«, in nasvetom:»Če že, / ljubi sebe, na vso moč, popolnoma, otipavaj se / izkazuj si ljubezen, kupuj si šminke, kreme in pomade, / lepe obleke, visoke čevlje, presne tortice, članske izkaznice / za fitnes, savno, jezikovne tečaje«.

Toda zapletenost »spektra bivajočnosti«, v katerega je vpeta lirska subjektka, ne dopušča, da bi pristajala na samoto. Že poslikave na prvi in zadnji strani sicer minimalistično opremljene knjižice, izdane v samozaložbi, spominjajo na prstne odtise človeka, ki je bil tu in je pustil svoj pečat. »Niso potovanja, ljudje so, ki smo jih srečali,« prizna pesnica in nas spomni, da naše življenje gradijo (tudi) drugi. V pesmi Človek je roža s sicer nezapleteno, toda bogato metaforiko ponazori, kaj si storimo, ko se ljubimo in si posvečamo pozornost kakor lončnici, ki bo »[L]ovila […] prah, prvi resen prepih jo bo sklatil s police. Obležala bo na tleh med raztresenimi skupki nekoristne prsti. Nič več ne bo z njo«. Neizogibni težnji po samoti navkljub pa v pesmi Kaj rabim izreče: »In roko rabim, ki ni moja, dlan, da me / poboža po mednožju, hrbtu, po laseh. Morda / telo, da leže obme in se zliže z mojim v nekaj veličastnega.«

Didaskalije k dihanju so edinstveno delo. V zbirki sta na učinkovit in prefinjen način uravnoteženi hermetičnost in zahtevnost pesniškega jezika na eni strani ter občutek za človeškost in idealistično naivnost na drugi. Vseeno se bojim, da bodo nekatere pesmi zbirko stale bralca, ki ne bo pristal na njihovo zagonetnost. Vključevanje bolj ali manj znanih oseb, medbesedilni namigi in poigravanja s tujimi jeziki namreč delujejo hermetično. Branja tovrstnih pesmi, kot so na primer variacije pesmi PÓΔOƐ, sem se iz radovednosti lotila malodane detektivsko, pri čemer sem naletela na pisave, ki jih ne znam brati, in slovnične napake v tujem jeziku, za katere ne vem, ali so tam namenoma. Tako nekatere pesmi v zbirki po mojem mnenju mejijo celo na solipsizem, saj se zdi, da nekaj sporočajo ozkemu krogu bralcev oziroma celo le avtorici in njenim bližnjim.

Anja Golob: Didaskalije k dihanju. Ljubljana: samozaložba, 2016. 51 strani, 20 €.

 

Marta Rataj

Kot da so namenjene samo meni

 

Najprej sem si zaželela videti žensko, pesnico Ano. Veliko An, Ančk, Anic, Anit in drugih izpeljank tega imena poznam, pa tudi oseb s temi imeni, pa moram priznati, da so si zelo različne, po značaju in videzu, tole Ano sem si zamislila kot strogo koščeno žensko temnih las, njena podoba je najbrž sestavljena iz oseb, ki me obkrožajo. Spet ena mojih velikih zmot, a veliko drugačna ne bi mogla biti. Že naslovnica je obetala nekaj posebnega, vsebina pa me je potegnila kot že dolgo nič. Z vsem se ne strinjam, zelo rada kritiziram in analiziram, kot da sem sama brez napak.

Za začetek ocena. Na lestvici od 1 do 10 bi dala 9, ker mestoma ne čutim z obliko, tujimi besedami, ki jih mora preprostež iskati v leksikonu, sem pa tudi jezna na deklce, ki niso bolje poskrbele zase. Lahko uganete? Tudi jaz nisem, da.

In nadaljujem; to je kakih 40 pesmi, Ana. Par več, skoraj sem uganila. Ta skoraj me preganja, po navadi mi vse uspe, skoraj, ali pa s popravo, naslednjič znam. Vsak si zasluži priložnost za navdih in upam, da si Ana ne beli las s tem, komu bo všeč. Vzemi ali pusti. Jaz sem vzela. V Vsaki od Deklc sem našla košček sebe, tistega navdušujočega ali tistega, ki ga ne bi rada niti prebrala, kaj šele razumela. In tista razdvojenost, ki me spremlja in jo secira moja boljša polovica.

Mislim, da je zvezdica oznaka za pisateljico samo. Za beg in za boj in da to opravi pravočasno. Jaz bi torto pojedla in imela tudi celo. Kot majhna deklica, punčka, rečemo v našem okolju, se tega nisem zavedala, zdaj se pa še predobro in avtorica tudi. Ali pa se motim, skoraj …Všeč mi je pustolovski duh Puščavske in dobro opazovanje narave, v to so vložena leta dela. Če ni preplonkano, si pustim prostor za rezervo, kot zmeraj, ko me intuicija izda ali pa prav zato.

Pravzaprav bi lahko secirala vsako besedo. Oprosti, Ana, taka sem. Ustavila se bom pri omejitvi. V resničnem življenju se ne, dokler me ne ustavi zid …ali nasilnež, ki pristriže moja krila. Znano? Rjava, tudi moj prijatelj in ideal, je bil pes, spala sem z njim, dokler ga ni ubila strela. Ne morem se spomniti bolečine, družinski člani so mi dolgo pripovedovali o tem, jaz pa potisnem v podzavest in za dolgo izgubim ključ. Spi pod pepelom, dokler veter ne zaiskri zadnje iskre. Ob poslušanju dalmatinskih pesmi ali starih disko komadov.

Narava rada strašno preseneti, mi pa lahko to sprejmemo mirno, kar je boljše za nas; ona se ne sekira. Oranžna barva poudarja vsakdanjost; da ni več to, pač pa nekaj višjega, nekaj zelo osebnega, zelo minljivega in unikatnega. Ni potrebna sramežljivost, prav je, da se ne privzgaja več, človek potrebuje svobodo bolj kot kruh in ljubezen. Ni treba, da vse razumem. Itak smo vsi samo prebliski v morju časa. Modra je moja zgodba, zgodba rešitve. Pisanje osvobaja, ne samo delo.

J…se, Hitler! Vse je lahko normalno, če tako vzamem. Ne begam več, soočam se sama s seboj, nespečna. Bel list ni več bel. Izgubil je nedolžnost in premnogo popravkov je bilo treba. Ni erotično. Scvrknem se kot maslo v ponvi, ostane samo lužica in spomin. Na gozd, na glasbo, na ogenj, nevihto, kamen, bel in črn. Na klečanje za kazen v mladosti. Ali je bilo treba? Kasneje te kaznuje mož, novi partner. Ne bi te, če ne bi bil nekje vzorec Daj me. Stare pesmi in stare zgodbe v novi preobleki. Močne stvari, ki se dogajajo močnim ženskam, ki to zmorejo preživeti. V nasprotnem primeru jih ne bi bilo več, niti opevanja njihovih junaških dejanj.

Deklca okameni, njena duša odide v kozo, ki se mi smeje postrani. Prepričana sem, da je v njej duša moje mame in da me gleda manj grajajoče. Končno, dovolj sem dobra zanjo. Še vedno bi umrla za dobro glasbo. Roza, zelo. Nekatere gliste so zelo roza, druge manj. Ne želim si več tako zelo roza. Anina igra besed poboža ranjeno dušo.

Kako se dobro spreneveda Lačnordeča. Plus malo stimulacije.

Zakaj pišejo ženske bolje? Ker zmorejo doživeti več in to dati naprej. Zlate in sproščene niti. Bodo jutri enako dobro napete? Eno je sigurno, to boš doživela sama. Okusila na svoji koži vse, tudi kar ne bi smela nobena deklca. Strahovi, bolezni in poškodbe. Postajaš nikogaršnja. V gozdu si lahko glasna, nastane pesem … zdravilna kot materina dušica ali rman. Drobita se v prah kot ostanki lističev z rimami. V letih, ko smo se preoblikovale in postale takšne, kot smo zdaj. Ko stopiš na malo višjo raven, je vsaka  destinacija lažje dosegljiva in bolj pregledna, pripravljena na vse, kar bo. Delo in skrbi, živeti v sožitju z vsemi in vsem.

Kitice so postavljene tako, da nakazujejo nadaljnje smeri. Vsaj meni tako delujejo. Dodam svojo željo v oblak tam gori. Grozljivo lepo, da obstanem brez besed. Za danes. Vesela sem, da je pesnjenje epsko in nizko in visoko, da se dopolnjuje ali pa tudi sploh ne. Kot se dogaja vsem nam, le časa si ne damo, da bi vse intenzivno doživeli. Imeli bi več, tisto več, kar želimo, a se vsi ne sklonimo, da bi pobrali. In mogoče dopolnili. Po želji, svobodno kot ptice.

Deklce sem preučevala, kot da so namenjene samo meni. V času, ko sem …

Ana Porenta: Deklice. Ljubljana; KUD Apokalipsa, 2016. 87 strani, 15 €.