Ko so Chinuo Achebeja vprašali, kdo je najboljši predstavnik nove generacije afriških pisateljev, je ta brez pomislekov odgovoril, da je to nedvomno Ben Okri. Po dobrem desetletju zamude lahko Cesto sestradanih, znameniti roman tega nigerijsko-britanskega pisatelja, ki je bil leta 1991 nagrajen z bookerjem, sedaj končno beremo tudi v slovenskem prevodu Urbana Beline. Kar je pomembno tudi zato, ker je Cesta sestradanih eno izmed tistih literarnih del, ki vedno, ko pridejo med nove bralce, porodijo številne vsebinske polemike, med literarnimi teoretiki in kritiki pa dileme glede njegove žanrske umestitve.
Roman se začne z jorubsko mitološko zgodbo o abikujih in njihovih inkarnacijah (v jorubski mitologiji je abiku duh otroka, ki umre pred svojim dvanajstim letom, da bi se vrnil v svet duhov, iz katerega se potem vedno znova rojeva isti materi). V deželi začetkov, v svetu nerojenih abikuji čakajo na svoje rojstvo v materialni svet. A nihče med njimi se ne veseli, ker bo rojen. Vsako novo rojstvo pomeni prehod iz stanja rajske blaženosti in sreče v strašansko kaotično trpljenje snovnega sveta. »Dojenčki ob rojstvu jočejo iz več razlogov,« pravi deček Azaro, pripovedovalec romana, »eden od njih pa je nenadna ločitev od sveta čistih sanj, kjer vse stvari tvori začaranost in kjer ne poznajo trpljenja«.
Azaro, abiku otrok (ki so ga starši poimenovali po Jezusovem prijatelju Lazarju) je na svet prišel »obtežen s čudnimi darovi duše, z ugankami in neutešljivim občutkom izgona«. Abikuji pred rojstvom namreč sklenejo, da se bodo vrnili v svet duhov, a Azaro obljubo prelomi in se naveličan nenehnega prehajanja med svetom nerojenih in svetom rojenih ter občutka stalne ujetosti v vmesnost odloči ostati med slednjimi. Ker pa se s tem izneveri svojim tovarišem, ti v obliki številnih nezgod nenehno posegajo v njegovo življenje z željo, da bi Azaro končno zapustil svet umrljivih in se jim znova pridružil v svetu duhov. Polovica Azarove biti tako še zmeraj pripada svetu duhov, zato se njegovo življenje, razdvojeno med menjajočimi ontološkimi statusi, razteza med obema sferama, med katerima včasih ni stroge ločnice.
Azaro pa v svetu ljudi ostane tudi zato, da bi osrečil žensko, ki je postala njegova mama. Zavedajoč se, da življenje dolguje očetu in mami, kljub revščini, ki trpinči človekovo dostojanstvo, vztraja v materialnem svetu. Jedro romana tako tvori zgodba o dogodivščinah Azarove družine in njegovo doživljanje snovnega sveta. Medtem ko se ekscentrični oče, ki sicer želi družini dobro, čeprav jo nenehno potiska v še večjo bedo, v skorajda utopičnem upanju na pravičnost in boljše življenje zapleta v številne pretepe in pijančevanja, mama krošnjari ter tako poskuša z majhnimi zaslužki zaščititi družino pred revščino. A »revni ljudje imajo eno samo moč – svojo lakoto«, ki je v Okrijevem romanu opisana skrajno naturalistično. Nestalnost dela in obrokov ter življenje onkraj razpoložljivih sredstev pahne družino v nenehne dolgove in v spor z lastnikom zanemarjene sobe, v kateri živijo. Življenje na robu preživetja sili družino v spoznanja o sami sebi. Ko se v mestu pojavita dve politični stranki – stranka revežev in stranka bogatih, zahtevata od prebivalcev v zameno za mleko in elektriko politično ter predvsem volilno opredelitev. Oče, ki ne želi biti nikogaršnji suženj, ne pristopi ne k eni ne k drugi stranki, a zato kaj kmalu, poleg boksarskih »uspehov« pod vzdevkom Črni tiger, tudi sam postane (precej neuspešen) politični aktivist.
Vzporedno z vsakodnevnimi skrbmi družine se nam odpira tudi vpogled v Azarovo doživljanje sveta. Azaro zahaja v strašljivi gozd, kjer ga spremljajo tovariši duhovi in kjer se dogajajo nenavadne reči. Skozi cel roman je torej prisotno sobivanje dveh svetov, ki zavestno in nezavedno prestopata eden v drugega. Nelinearno dogajanje romana bralca sili v stalno preizpraševanje logičnih zakonov in konvencionalnih literarnih tehnik. Ravno zaradi nenavadnih elementov, ki jih je avtor črpal iz jorubske mitologije, so roman od samega začetka povezovali z magičnim realizmom in Bena Okrija postavljali ob bok Gabrielu Garcií Márquezu. Nigerijski pisatelj na to oznako sicer ni pristal; v enem izmed intervjujev pojasni, da magično v njegovem romanu ni ne imaginacija ne inferiorna kategorija resničnosti, temveč neke vrste globlji realizem z dimenzijo spiritualnosti. Mit, ki »zahodnim«, logično-analitičnim bralcem pomeni predvsem historičen pojav in kot tak nima statusa resnice, je v nekaterih družbah pravzaprav integralni del življenja. Ob tem se vzpostavi vprašanje, ali so elementi, ki v romanu veljajo za magične, magični tudi za nekoga, ki je odrasel ob jorubskih verovanjih. Mrtvi niso nikdar zares mrtvi in predniki so aktivno prisotni v obredih in verovanjih mnogih živečih skupnosti, zato so nekateri, bolj kot magični realizem, predlagali oznako spiritualni realizem oziroma afriški tradicionalni religijski realizem. Okri pa je vztrajal, da gre preprosto za realizem z več razsežnostmi in opozoril, da se v srži Ceste sestradanih nahaja esencialno filozofsko vprašanje, ki ga marsikateri bralec najbrž spregleda, in sicer – kaj je resnica v mnoštvu subjektivnosti?
Znotraj romana najdemo tudi analogije s pred- in postkolonialno Nigerijo. Pripoved se odvija v neimenovanem kraju v Nigeriji, tik pred neodvisnostjo, ki ji kmalu sledi kruta državljanska vojna za Biafro, ki je močno zaznamovala pisateljevo življenje. Status abikuja, vračajočega se duha, pa nimajo le posamezniki. »V tem stanju so mnogi, čeprav se tega ne zavedajo. Številni narodi, civilizacije, zamisli, polodkritja, revolucije, ljubezni, umetniške oblike, zgodovinski dogodki …«. Za vse je značilno, da spokojno sprejemajo objem smrti. Celotna Nigerija je abiku, »narod otrok duhov, ki se venomer znova poraja«. Vsakemu njenemu rojstvu zato nujno sledi trpljenje snovnega sveta in prelivanje krvi. Ponovno rojena dežela, ki se vzpostavi po neodvisnosti, zaradi »čudnega delirija zgodovine« in politike, ki hodi z roko v roki z nasiljem, vedno znova umira in se nato spet ciklično rojeva, in sicer vedno istim ljudem – Nigerijcem. Ali kot pravi oče: »Zgodovina dobro ponazarja, kako stvari tega sveta sodelujejo pri ohranjanju stanja otroka duha«.
Prav v zvezi s tem pa je tema romana tudi odraščanje oziroma preseganje številnih inkarnacij, tako s strani posameznikov kot s strani naroda in države. Namesto nenehnega vračanja v prvotna stanja blaženosti, moramo, nasprotno od abikujev in prav kakor to stori Azaro, pristati na tostransko življenje ter odgovorno nase prevzeti vso njegovo breme. Zemeljsko življenje je zato treba okušati, občutiti, kolikor je le mogoče spoznavati, pretrpeti, ga vzljubiti in k njemu tudi kaj prispevati. Preseči je treba strah pred (p)ostajanjem in s tem sprejeti vsa nasprotja tega sveta ter ustvariti »nove ceste iz ceste našega zanikrnega obstoja.« Odpoved vračanju v stanje nenehnega otroštva in pristanek na življenje onkraj dobe nesamostojnosti pomeni večno refleksivno izpopolnjevanju lastne biti, tako individualne kot kolektivne. Na koncu se namreč izkaže, da je preprosteje živeti v okviru zemeljskih omejitev kot pa biti svoboden v neskončnosti.
Če se roman začne z mitološko zgodbo v preteklosti, pa se to več kot 500 strani dolgo branje, polno zelo nazorno opisanega tragičnega življenja v getu, in morda za marsikateri okus pretiranih temačnih pretepov, konča s spokojnim pogledom v prihodnost. Ko se oče zbudi iz nekaj dni trajajočega spanca, Azaru in mami odkrije svoja sanjska videnja. Vso kompleksnost in skrivnostnost naše biti opiše, rekoč: »Svet, ki ga vidimo, in svet, ki se skriva v nas, sta dve različni stvari.« Cesto sestradanih bi morali brati ravno s perspektive dopuščanja razkrivanja nam neznanih svetov, ki se skrivajo v nas, kajti »v naši notranjosti prebivajo številni ljudje, številna pretekla življenja, mnoga prihodnja. Če dobro prisluhneš, zaslišiš, da je v zraku vse polno smeha«.
Ben Okri: Cesta sestradanih. Prevedel Urban Belina. Vnanje Gorice: Kud Police Dubove, 2016. 554 strani, 26,90 €.
