AirBeletrina - Mitja Čander: »Pri pisanju romana sem doživel neizmerno svobodo in veselje«
Intervju 26. 11. 2019

Mitja Čander: »Pri pisanju romana sem doživel neizmerno svobodo in veselje«

Mitja Čander. Fotografija: Marko Pigac

Mitja Čander, literarni komparativist, esejist, pisatelj, scenarist, dramaturg, šahovski mojster in soustanovitelj ter urednik založbe Beletrina, ki je na literarno sceno vstopil v devetdesetih letih, se je podpisal že pod tri esejistične knjige – Zapiski noči (2003), Pokrajine proze (2006) in Kuvertirana poteza (2008) –, ki so bile vse nominirane za Rožančevo nagrado, Slepec pa je njegov romaneskni prvenec. V političnem in avtobiografsko obarvanem romanu kritično in humorno tematizira slepoto na osebni in kolektivni ravni ter preizprašuje moč, družbeno resničnost in vlogo intelektualca.

Kako je dozorela odločitev, da napišete roman?

Pri zadnji esejistični knjigi Kuvertirana poteza, ki je izšla leta 2008, se mi je zdelo, da se začenjam ponavljati, da enako matrico lepim na vsa literarna dela, ki se jih lotevam in da nimam povedati kaj bistveno novega. V tej knjigi sem začel tudi z že bolj avtobiografskim pisanjem, v enem zapisu pa sem se lotil tudi svoje močne slabovidnosti, ki je po medicinski definiciji slepota, saj imam 5-odstotni vid. Razmišljati sem začel, da bi bilo prav, da začnem o tej temi, ki je za marsikoga še vedno tabu, javno govoriti. Temu je nato v okviru Evropske prestolnice kulture (EPK) sledilo obdobje mojega izrazitega družbenega angažmaja. Šel sem v Maribor in vse skupaj je bil velik pretres tako na osebni, družinski kot tudi širši ravni. Šlo je za pomembno izkušnjo, skozi katero se mi je spremenil pogled nase, k slabovidnosti pa se je pritaknila tudi tema mojega večnega aktivizma. Obe sem želel opisati in začel sem z avtobiografskimi zapisi, dokler mi ni Dušan Jovanović rekel, da saj nisem tako zanimiv človek in da tudi nisem kaj takšnega doživel. »O slabovidnosti piši v obliki romana, vpleti politiko, ker je to vedno zanimivo, in dodaj še malo seksa, me je usmeril. Ti samo piši, nič se ne sekiraj,« me je ustvarjalno opogumil.

In začeli ste pisati roman?

Začel sem fabulirati in kljub temu da sem se s knjigami že prej dolgo ukvarjal, sem v tem početju doživel neverjetno svobodo in veselje. Odkril sem, da lahko svoje teme in sebe raziskujem bolj sproščeno ravno skozi fikcijo. Lahko sem se poigral z elementi realnosti in jih prepletal z domišljijo, ne da bi moral sklepati kompromise in razmišljati, kaj si bo ob tem kdorkoli mislil. Lahko sem naredil zelo svobodno interpretacijo sveta, ki je na nek način bolj resnična in odkritosrčna, kot če bi pisal esejistiko ali avtobiografsko prozo.

Kako pa je bilo z dvomi, ki so del ustvarjalnega procesa?

Imel sem strašne dileme. Kljub temu da si teoretik, da ta proces poznaš kot opazovalec, kot urednik in sogovornik novih avtorjev tekom njihovega ustvarjanja, se počutiš, kot da si čisto na začetku. Pleteš neko strukturo, zgodbo, za katero ne veš, ali sploh ima kakšen smisel. Pri esejistiki veš, da nisi napisal ravno kakšne neumnosti, četudi delo morda ne bo najbolj genialno. Nenazadnje se pripneš na neko mrežo pojmov, kategorij in drugega aparata, pri literaturi pa je drugače. Ne veš, ali si oblikoval svet, ki je čudaški in bedast ali pa ta lahko komunicira z drugimi ljudmi in ima objektivno relevantnost. Pri pisanju sem bil zadržan, nikomur nisem dajal sproti za brati in se tudi ne javno hvalil, da pišem, da bi mi ljudje dajali všečke, kakšen frajer sem. Najprej sem želel to razčistiti s sabo in minilo je štiri leta. Ko je nastala prva verzija, jo je prebrala žena Maja. Po prvih treh poglavjih, ki so bila polna pravopisnih napak in bolj okorna, je bila ogorčena. A ko je brala dalje, je videla, da ima vse skupaj nek smisel in odleglo ji je.

Se je, ko ste pisali, odvijalo veliko notranjih dialogov z drugimi avtorji in deli?

Z veliko deli, vendar upam, da to ni prisotno na prvo žogo, saj nisem želel, da bi bil to medbesedilni prijem, ki ga nekdo, ki ne pozna originala, ne bi mogel brati. Nisem želel biti intelektualističen. Sem se pa igral na detajlni ravni, pri posameznih poglavjih. Dialog med generalnim sekretarjem in slepcem v javni palači je beckettovski. Pomembno se mi je zdelo podtakniti tudi mojega ljubega pesnika Konstantinosa Kavafisa. Veliko je detajlov, kjer sem na igriv način vzpostavljal dialog z literaturo, vendar nisem želel, da bi koga kot bralca s tem izključil. Odraščal sem v času postmodernizma, ko je bilo veliko intelektualne nadutosti. »A, ne poznaš,« se je slišalo in ljudje so se lahko pogovarjali samo, kdo se referira na koga in zakaj. To mi je šlo na en način na živce, saj se mi je zdelo do neke mere odtrgano od realnosti, od tega, s čimer naj bi literatura vendarle korespondirala, ali pa je bil to davek mojega časa. Moja generacija se je morala vzpostaviti v konfrontaciji do samega postmodernizma, torej do te izrazite metafikcijske narave literature in literature kot mreže referenc.

Je temu, da ste vstopili v pozicijo začetnika, botrovalo tudi življenjsko obdobje?

Vsekakor, šele okoli 40. leta sem začel svoje zgodbe bolj radikalno razreševati. Okoli slabovidnosti in slepote sem imel ves čas občutek, da imam to racionalno urejeno. Prepričan sem bil, da sem s tem že zelo zgodaj opravil in da v družbi nisem žrtev. Hodil sem v običajno šolo in marsikaj se mi je v življenju dogajalo popolnoma običajno, tako kot drugim ljudem. Svojo oviranost sem relativiziral in si mislil, da me ta usodno ne določa. Če me je kdo vprašal, kaj v zvezi z mojim vidom, sem vse prezentiral na bolj anekdotičen način in kdaj povedal tudi kakšno smešnico. V duhu tega je nekaj ostalo tudi v romanu, kot recimo, da se kdaj rokujem z natakarjem, namesto z ministrom. No, saj potem si daš roko še z ministrom. Ob tem se človek tudi zave, kako sta si minister in natakar pravzaprav zelo podobna. Te menjave so del življenja in te zgodbe sem kdaj tudi pripovedoval, čeprav predvsem tiste simpatične, manj pa tiste, v katerih izpadeš nerodno. So pa vendarle del vsakdana slabovidnosti vprašanja, povezana z gibanjem, komuniciranjem in drugim. Kljub temu fizična oviranost ni le subjektivna okoliščina, temveč do neke mere določa tudi tvojo družbeno pozicijo. Četudi misliš, da si polnokrvni del družbe, je neka osnovna marginalnost vpisana v tvoj kod. Drugo je, kdaj in do katere mere to pride na plan.

So okoliščine, ki oviranost zelo neposredno naslavljajo.

Vedno znova se pojavljajo okoliščine, ki ti dajo vedeti, da si na določeni margini oz. da si v poziciji, iz katere se moraš izkopati in priti do normale. Če ne drugega, recimo na letališče ne moreš sam, ker bi se izgubil ali potreboval preveč časa, da bi prišel od sprejema do letala. V takšnih okoliščinah se soočiš, da si ponovno v poziciji, ko potrebuješ pomoč, kar pa mora vsak premleti pri sebi. Postalo mi je jasno, da moram svojo pozicijo bolj temeljito premisliti in jo manj samo zaslepljujoče razdelati. Enako je bilo z intelektualnim angažiranjem, saj sem vedno verjel, da bom kot pameten kulturnik že nekako shajal s politiko in drugimi interesi. EPK je bil velikanski izziv, ki se je dogajal v zelo kriznih razmerah in tako sem moral tudi to izkušnjo končno postaviti na kocko in se pri štiridesetih letih vprašali, če je vloga kulturnika in intelektualca resnično takšna, kot sem verjel, ali postane s tem, ko vstopi v to tkivo, del odločevalske strukture in na nek način ni samo pozitiven lik, temveč postane tudi objesten in človek moči.

Kako vam je izkušnja EPK spremenila pogled nase?

Pred tem sem bil prepričan, da če imaš neko legitimnost, če ti gre za substanco in imaš pravo idejo, boš konec koncev močnejši od politike in raznoraznih interesov ter boš dosegel svoje. Tako sem bil nenazadnje prepričan tudi pri delovanju v založbi, kjer smo v odnosu do politike lahko vztrajali v neodvisni poziciji, vendar ob tem vseeno našli sredstva, saj delamo pomembne zadeve … Kljub temu pa mi je izkušnja EPK dala misliti, da je politika bistveno širša dimenzija, ki te preplavi in do neke mere nujno tudi potopi v blato, v kateri se kopa tudi sama.

Da o slabovidnosti lahko javno govorite, ste jo morali najbrž najprej pri sebi globoko detabuizirati?

Vsekakor. Najprej sem se moral vprašati, če sem to pripravljen premisliti na novo. Najbolj ključno je bilo, če sem se sebi pripravljen nasmejati, kar sem se včasih težje. Videti sebe – in s tem tudi druge – v bolj komični, predvsem pa relativni luči, se mi je, iskreno, začelo pojavljati šele skozi proces pisanja oz. ob samem začetku romana. Pogledati torej v situacije, ki so zelo travmatične, čeprav je ta v knjigi, ki se dogaja na zavodu za zaposlovanje, naknadno skonstruirana, pa vendar me je nek uradnik nekoč res vprašal, če hodim sam na stranišče. Misliš, da si že dobil karto za normalno življenje v družbi, potem pa te postavijo spet v to drugo pozicijo. S tem sem roman tudi začel, in to poglavje je doživelo največ predelav, ravno zato ker je bila to središčna točka. V smislu vprašanja, če sem pripravljen o situaciji, ki evocira občutek sramu, javno govoriti oz. jo znotraj dela izpostaviti. Ko ugotoviš, da se s tem lahko soočiš in nase v takšnih okoliščinah pogledaš z določene humorne distance, drugo sploh ni več problem.

Ali menite, da živimo v optocentrični družbi, iz katere so slepi in slabovidni v veliki meri izključeni?

V tridesetih in štiridesetih letih se je veliko spremenilo. Odraščal sem v času, ko je bila zavest o drugačnosti bistveno manj prisotna. Ljudje so bili veliko manj ozaveščeni in se vsega bolj bali. Slabovidne otroke so načeloma pošiljali v posebne institucije in v šolah ni bilo nobenega recepta, kako naj se ravna z nekom, kot sem bil jaz, in če starša ne bi vztrajala, da naj hodim v običajno šolo, bi tudi sam končal v posebnem programu. Mama je bila socialna delavka in je vedela, kako stvari potekajo, čeprav v tistem času ni bilo nobene strokovne pomoči. Edino oficir, kot v romanu, je kdaj prišel in težil, a v bistvu je bil on problem in ne rešitev. Je pa res, da so ljudje z neko intuicijo znali pomagati in da se vedno znova pokaže, da lahko imamo neke predpise in akte, a je na koncu vedno najbolj bistvena človeška empatija.

Kako pa je s položajem slabovidnih in slepih v digitalnem svetu?

Digitalna realnost je za slabovidne in slepe po eni strani velika priložnost, saj je dostop do informacij precej lažji. Po drugi strani pa je splet tudi poln ovir, ki jih normalno videča večina ne zaznava. K sreči je zdaj sprejet zakon na podlagi evropske direktive o dostopnosti spletišč javnega sektorja, ki morajo biti v nekaj letih usklajene z mednarodnimi standardi.

So ravni, kjer vas je oviranost omogočala na drug način?

Kot otrok sem zelo hitro vedel, da zaradi svoje fizične oviranosti, povezane z vidom, v športu ne morem uspeti, da ne morem biti zdravnik in početi še nekaj drugih stvari. Moj adut je zato hitro postala pamet. To so najprej odkrili, ko sva z babico koga srečala in sem na hitro naštel vse jugoslovanske predsednike po Titu. »Aha, ta je pameten,« je bil zaključek. Tudi v šoli mi je šlo dobro in začel sem igrati šah. Seveda je bilo ravno to, da sem se izobraževal, da sem uporabljal glavo, zame zagotovo velika priložnost. Objektivno gledano brez tega ne bi mogel biti del marsičesa. Knjige pa so bile del tega in že zelo zgodaj so se mi priljubile, saj gre za resnično demokratičen medij. V leposlovju je zapisana samo osnova, ki jo moraš nato domisliti in izsanjati. Ni objektivne percepcije, že če piše recimo, da je hiša rumena, si vsak od nas predstavlja svoj odtenek … Enako je z dogajanjem. Film in fotografija sta že bolj določena z vidom in je že manj možnosti za enakovredno sodelovanje.

Demokratičnost percepcije v knjigi je bila za vas še posebej pomembna.

Pri knjigi sem hitro ugotovil, da sem lahko enakopraven del družbe. Da lahko berem, si predstavljam, razmišljam in čustvujem o knjigah tako kot ostali, medtem ko je bilo v praksi moje sodelovanje marsikje omejeno. Šele kasneje sem videl, da je knjiga lahko tudi moj profesionalni izziv.

V romanu se ukvarjate tudi s slepoto v družbenem kontekstu, tudi videči nosimo čez oči membrano avtoritet, ideologij, prepričanj …

En vidik slepote je fizična oviranost, ki preraste v osebno zaznamovanost. Druga je psihološka kategorija, ki na simbolni ravni predstavlja našo zaslepljenost. Na neki točki zaradi uspeha, pozicije moči ali preprosto zaradi neke inercije ne vidimo realnosti, izgubimo človečnost, empatijo, odrinemo minljivosti in karkoli, kar relativizira življenje. To je kategorija, ki se tiče vseh nas, poleg te pa je še ena dimenzija, ki sem jo želel opisati, in to je kolektivna raven, kjer gre za določeno vizijo družbe, ki naj bi jo predstavljala politika. V knjigi neprestano govorim o prihodnosti in ta Urad za prihodnost je seveda smešna ideja, a ko sem to že imel napisano, sem v časopisu videl, da je nekdo predlagal, da bi ga ustanovili. Nekdo drug me je resnično povabil na kongres, da bi govoril o prihodnosti. Že Janez Drnovšek je imel pogovore o prihodnosti in Pahor jih ima prav tako. V resnici pa pojma nimamo o prihodnosti, ki je, kot je rekel Robert Musil, popolnoma meglena dežela, kar nam vedno znova dokazuje zgodovina.

Ukvarjamo se s prihodnostjo, a pred nami se razkraja sedanjost.

Ves čas govorimo o prihodnosti, v bistvu pa ne moremo prijeti sedanjosti, ki se razkraja v totalni subjektivizem. Vsak ima mnenje o vsem in družbeni mehanizmi posameznika prepričujejo, kako je unikaten. Če pogledamo samo družbena omrežja, kažejo prav to. Vsak misli, da živi posebno življenje in da ima o vsem tudi unikatna stališča. V resnici pa je prišlo do popolne razpršenosti družbenega tkiva, do osamitve ljudi v svoje kokone, paradoksalno pa ob tem tudi do poenotenja. Vse te pozicije zelo težko artikulirajo družbo kot celoto. Zelo malo je resnih analiz in mehanizmov, ki delujejo v ozadju. Vsi hitro trznemo na afere, škandale, dogodke in senzacije tistega dne, težko pa vidimo strukturo družbe.

Kritična misel je postala rekvizit, zapišete. Postavlja se vprašanje njene realne moči.

Včasih postanem zelo slabe volje, ko vidim, da tudi veliko intelektualcev vidi kritiko kot identitetni pripomoček, da ne rečem celo kot življenjski slog, in so družbeno angažirani, ker je to kul. V resnici pa so pod površjem zelo malomeščansko usmerjeni k vzdrževanju statusa quo. V resnici se ne zavzemajo za premike in zanje tudi ne bi nič tvegali. Gre za salonsko angažiranost, za pametovanje, za to, da bi se kaj resnično spremenilo, pa ne bi nič zastavili.

Se torej ljudje na pozicijah moči jemljejo preveč resno?

Zelo resno, finta je ravno v tem, da ni humorja. Posameznik na poziciji moči druge že vidi kot komične figure in na nek način kreature, a o sebi ima zelo resno mnenje. Redko sem srečal politika, ki se je znal odkrito nasmejati sam sebi. Drugim se je znal, velikokrat celo lucidno. A moč ne pozna humorja in zato je komičnost vedno bila subverzivna, že od srednjeveških karnevalov naprej. Poznamo Bahtinovo teorijo o karnevalizaciji življenja. Humor, smeh, sploh tisti, ki prihaja iz telesa, je za vsako oblast v temelju subverziven, ker spodkopava njeno avtoriteto, popolnost in samoumevnost. Pokaže ravno to, da si lahko minister, lahko pa tudi natakar.

V knjigi se ukvarjate tudi z identiteto intelektualca. Kako postaviti vlogo intelektualca v svet populizma, v čas, v katerem imajo vpliv resničnostne zvezde?

Treba je vztrajati in gojiti svoje otoke, oaze in mreže. Da vsak deluje na svojem področju in da se ob tem povezujemo, kolikor se le da tako znotraj institucij kot tudi neformalnih mrež. Pomembno je, da ustvarjamo zavezništva in da smo manj samozadostni ter zavistni. Zavzeti bo treba občutek skupnostnega. V založništvu je še pred desetimi leti, če je kdo imel težave, to koga spravilo v dobro voljo, bili so zavistni, če je kdo naredil kaj dobrega … Zdaj, ko je panoga v resnih težavah, je tega bistveno manj. Konkurenti te zdaj ob dobrih izdajah tudi pokličejo in čestitajo. Jasno je, da smo vsi na robu, in če bo šlo tako naprej, za nikogar ne bo dobro. Ni samoumevno, da si, kjer si, in tega se bo treba začeti zavedati tudi na drugih področjih.

Najnovejše nacionalna raziskava Knjiga in bralci VI  je pokazala, da v Sloveniji upada število visokoizobraženih bralcev, manj pa v primerjavi s preteklostjo knjige tudi kupujemo.

To je zelo žalosten podatek, predvsem kar zadeva izobražence, še ožje intelektualce. Torej, da solidna domača knjižnica izginja kot vrednota, kot prostor svobode duha. Ljudem se zdi, da lahko s sodobnimi pripomočki takoj pridejo do informacij in da se v stvari ni treba poglabljati. Ne da se jim misliti, in to ni nekaj, kar bi bilo povezano s hipnim užitkom, v kar nas današnja družba ves čas sili. Prepričuje nas, naj uživamo, smo srečni in se hitro uresničimo. Misel pa zahteva napor, čas in odmik od sveta. Določeno poplačilo dobiš šele po vloženem trudu, ljudje pa bi bili radi ves čas prisotni v svetu. Upadanje branja gre vzporedno s tem, da bi radi na hitro prišli tudi do vedenja, bližnjic pa seveda ni. Vendar kljub vsemu nisem tako velik pesimist in mislim, da se bodo stvari v nekem delu populacije začele obračati, ker se bodo nasičili evforije nad sedanjostjo in hitrostjo informacij. Začutili bodo potrebo po globljem razmisleku. Marsikdo mi razlaga, da je zvečer namesto gledanja televizije ali brskanja po spletu začel brati, ker ima že dovolj te instant logike.

Tudi za pisanje se je treba odmakniti od sveta, da lahko o njem pišeš.

Zanimivo je, da biti v svetu včasih zahteva odmik od sveta. Ta paradoksalna misel seveda ni moja, niti ni nova in ni iz tega časa. Svet zares uzremo, šele ko se vsaj začasno iz njega umaknemo. Kadar smo vanj popolnoma potopljeni, ne moremo vzpostaviti resničnega razmerja z njim. Za odmik pa mora biti tudi pravi trenutek in imeti moraš voljo. Ko sem pisal, sem po en teden na mesec hodil v majhno hišo na Pohorju. Komu bi se morda zdelo čudaško, kar lahko je, če nimaš cilja, ki ga za preživeti samoto moraš imeti.

Čudaštvo pa je v današnjem času hitrosti lahko tudi privilegij.

Sam sem po vseh teh izkušnjah, EPK-jih in ne vem čem še, vzel to kot največji privilegij. Bolj kot kakršnakoli pozicija moči ali navidezen hipni užitek mi je bilo pomembno to, da imam možnost in čas, da lahko mislim.