Misterij iz Andrićeve zapuščine

Ivo Andrić Fotografija: Wikipedija

Po delu Iva Andrića Na sončni strani (Beletrina, 2019, prevod Mateja Komel Snoj)) posegamo kot po uganki, za katero že vnaprej vemo, da ji ne bomo prišli do dna. Skrivnostnost med seboj tesno prepletenih novel, ki jim ne moremo povsem določiti mesta v sižeju, ki se razkriva pred nami, nagovori že urednica avtorjevega rokopisa, Žaneta Đukić Perišić, srbska literarna zgodovinarka, ki se je seciranja dela lotila z jasno začrtanim namenom, in sicer med fragmentarnimi zapisi najti odgovor na to, zakaj roman Na sončni strani nikoli ni izšel v romaneskni obliki oziroma kot tak sploh nikoli ni bil sestavljen ter zakaj je posamezne novele moč najti na različnih mestih, kjer so bile objavljene, po različnih literarnih revijah ali v nejasnih rokopisih. Urednica sicer zapiše, da »fragmenti nedokončanega romana in necelovit, nezaokrožen lik v kakem drugem primeru ne bi pritegnili posebne pozornosti«, a ker imamo tu opravka z Andrićem in njegovo »mitsko močjo«, avtorjem največjih umetniških simbolov jugoslovanske kulture, nas to vprašanje vseeno vznemirja. Njegovo »omahovanje«, če si ga drznem tako imenovati, pri objavi teh novel v celoviti zgodbi, ki s svojo epsko naracijo nakazuje odmik Adrićeve proze od značilne liričnosti, ki še zaznamuje Andrićeva zgodnja dela, k pripovedim epskih razsežnosti, se kaže v nekonsistentnem objavljanju novel kot ločenih pripovedi. Nekatere med njimi so bile namreč objavljene večkrat na različnih mestih in skupaj, spet druge pa so avtorju samemu predstavljale obet romana, ki se naposled ni nikoli napisal, morda za to ne, ker se ni nikoli razvil v celovito strukturo.

Stičišči sedmih novel, ki pravzaprav predstavljajo sedem poglavij razdrobljenega romana, sta dve osebi, in sicer Toma Galus, ki ga skozi zgodbe avtor zvesto imenuje tudi »mladenič«, ter Franc Postružnik, ki ga Galus, ko v mučnem poglavju Postružnikovo kraljestvo (Sonce) trpi ob njegovi izprijenosti in podlosti, v mislih imenuje »Satan«. Galusova zgodba, čigar značaj se bralca dotakne z nekakšno mladostno neizkušenostjo in obenem izrazito neškodljivostjo, se začenja s »kafkovskim« zapletom: Galus se ob napačnem času znajde na napačnem kraju – mlad Jugoslovan, ki že dva meseca ni odprl časopisa, se znajde v Trstu dan pred vojno napovedjo Srbiji. Njegovo dejanje, ki ima, kakor se izkaže pozneje, izvor v intimni bolečini, je razumljeno napačno, in kot domnevnega revolucionarja ga zaprejo. Galusova nedolžnost je neoporečna, drugo plat njegove osebe kaže le nenavaden podatek, da se, kakor ugotavlja Đukić Perišić, istoimenski lik pojavlja tudi v 19. poglavju Mosta na Drini, kjer je njegova vloga ravno nasprotna, in sicer nastopa kot revolucionar z jasnimi prevratniškimi stališči. Tudi to dejstvo daje romanu Na sončni strani oziroma zgodbi njegovega nastanka in izida svojevrstno skrivnostnost.

Novela Postružnikovo kraljestvo (Sonce), v katerem trčita zgoraj omenjeni osebi, Galus in Postružnik, podlež, goljuf in pedofil,mojstrsko prikaže mukotrpno bivanje dveh popolnoma tujih si oseb na le nekaj kvadratnih metrih zaporniške celice: skozi zaporniške dialoge brez jasnega cilja, prepire in vdanost v prenašanje neznosnega človeka avtor lucidno zariše pravi pomen svobode, ki ni nujno zunaj zapora, a je (vsaj za Galusa) predvsem v oddaljenosti od gnusnega človeka v osebi Postružnika. Dolgo trpljenje mladeniča, ki se zdi brez cilja, Andrić sijajno prikaže z ustvarjanjem nedoločljive dolžine pripovednega časa, saj Galus ne ve, koliko časa bo njegovo sobivanje s Postružnikom še trajalo. Že v naslednjem poglavju se pred bralcem pokaže presenetljivo dejstvo, da je njuno zadušljivo sožitje trajalo le deset dni, a zapisano iz zapornikove izkušnje, skozi katero najbrž govori tudi Andrićeva lastna izkušnja zapora, takšno nevzdržno bivanje nima ne konca ne kraja. Čas v zaporu opiše kot »počasen in mučen čas, največji sovražnik zaporov«.

Prav to poglavje je z grenkimi opisi mladeničeve jeze, ki narašča zaradi nepojasnjenega odvzetja svobode, in z njegovimi vse bolj nenadozorovanimi besednimi zdrsi, kjer celo samega sebe prepoznava kot revolucionarja in izgublja lastno predstavo o tem, kdo je, med novelami predstavlja nekakšen višek, saj tudi najbolj neusmiljeno prikaže bolečino nesvobode, ki se zdi, da ne izvira iz zunanje zaprtosti, temveč rešetk v glavi in srcu. V drugih novelah z jetniško tematiko v romanu se zaporniki tako ali drugače zatekajo k različnim upanjem; v noveli z istoimenskim naslovom Na sončni strani opazujejo skrivnostno žensko, ki dan za dnem skrbi za zlato kletko, v kateri je bržda ptica; o ženski se pogovarjajo in ji v besedah izkazujejo naklonjenost. V noveli V celici številka 115 se pred našimi očmi izriše Galusovo prijateljevanje z nenavadnim finskim dekletom, ki s predanostjo preučuje zvonove. Čeprav se Aliisa na njegovo upanje na njuno ponovno srečanje odzove le s hladnim slovesom, spomin na neuspelo ljubezen v mrzlo celico prinaša obet življenja. Galusov lik pred nami s tem poglavjem začenja vse bolj razpadati, njegova pripoved nima več jasne strukture in prihodnosti ter se izteče v misteriozen Galusov zapis o Jeleni, ženski, ki je ni, prikazni, ki ga še po smrti ne izpusti iz svojega prijema.

Lik Tome Galusa je fluiden in značajsko nedoločljiv; tudi njegova izvor in preteklost nista povsem jasna, misli so ponekod otroško preproste, vzgibi pa nenavadni, kot na primer njegovo nepoznavanje (ali načrtno ignoriranje) zgodovinskih dogodkov, ki ga naposled vseeno potegnejo v svoje kolesje, in čustveni klici, zaradi katerih sredi tržaškega vrvrenja pristane v zaporu. Mestoma okorna izpeljava njegovega značaja, ki nima nekakšnega začrtanega razvoja ali motiviranosti za svoja dejanja, se zdi možen razlog Andrićevega neuspelega poskusa romana. Zdi se, kot da se mu je zataknilo prav pri liku, kar sicer opaža tudi avtorica spremne besede, ki zapiše: »Kot da se lik Tome Galusa s svojo lirsko podlago ni mogel vzpostaviti kot dejavnik romaneskne celote.«

Na drugi strani je Postružnik, »podgana«, »Satan«, in kar je še drugih izrazov, po katerih posegajo drugi, da opišejo njegov ogabni značaj (zanimivo za slovenskega bralca je morda to, da Postružnik Galusa vpraša, ali govori slovensko in sam govori v slovenščini), dosti bolj jasno začrtan lik, poleg tega pa se njegova preteklost, ki jo na več mestih Galusu predstavi kot »prekleto zgodovino«, v istoimenskem poglavju tudi razkrije pred bralcem. Poglavje zaseda doberšen del romana in je izrazito pripovedno. Pred očmi bralca se izriše zgodba o lahkoživki Ireni Klaretić, poročeni Salzer, Dunajčanki, ki se nepremišljeno vdaja strastem, moškim, nevrednim zaupanja, in uživa v ljubezenskih spletkah ter vihravih čustvih. Postružnik se zaplete v njene škandale in odigra odločilno vlogo pri nesrečnem razpletu; posredno povzroči dva samomora ter propad družine, osiromašenje posestva in poslov. Družinska drama se zaključi nenadno, njen sloves pa zamre v senci novic o vzhajajoči vojni.

Prav v tem delu romana Andrić odlično razgrne poteze svojih likov in brez patetike zariše njihove žalostne usode. Njegov jezik kot prej ostaja enako poetičen, a obenem jasen in neoseben. Priča smo filmskemu stopnjevanju napetosti, ki narašča s pričakovanjem velike noči in razpleta, ki bo za vedno razdrl družino.

Čeprav novele, ki tvorijo nenavaden, fragmentaren roman Na sončni strani, lahko obstajajo tudi kot samostojne zgodbe, skupaj tvorijo zanimivo pripoved o preteklem življenju, ki nenehno vdira v sedanjost bivanja v zaporu. Knjiga pa ne služi zgolj kot literarno delo, ampak tudi kot zvest pričevalec zagonetnosti nastajanja literarnega dela; v opombah namreč beremo o avtorjevih spremembah ter celo nedoslednostih. Vprašanje, zakaj delo nikoli ni tvorilo celostne strukture, je sicer zanimivo in ostaja odprto, a vprašanje je, ali je za modernega bralca sploh relevantno. Zdi se namreč, da je Andrićevo pripovedovanje dovolj močno, da jasna povezanost med posameznimi deli sploh ni nujno potrebna.

Knjigo Iva Andrića Na sončni strani lahko kupite na tej povezavi.