Miha Čelar: »Biševo ima malo ali nič možnosti, da preživi«

Otok Biševo. Fotografija: arhiv iOtok

Biševo je pomemben otok v slovenski literaturi, saj je navdahnil nekaj najboljših del morskega opusa Mateta Dolenca, med njimi Psa z Atlantide, Ozvezdje Jadran in Morje v času mrka. V približno štirih desetletjih, odkar je Mate Dolenc otok prvič obiskal, se je na Biševu veliko stvari spremenilo. Stalnih prebivalcev je vedno manj, danes vsega trinajst, turistov, ki pridejo na otok za nekaj ur, zato da obiščejo Modro špiljo, pa na tisoče. Otoku ne prinesejo nič, razen razsula.

Pred nekaj leti pa se je otrok Biševo vpletel tudi v življenje slovenskega režiserja Mihe Čelarja. Skupaj z Dolencem sta pozimi 2017/2018 z majhno filmsko ekipo sledila borbi Biševljanov za oživitev otoka in jo v živo predstavila na spletni strani www.iOtok.eu. Spremljalo jo je več kot 132.000 gledalcev iz več kot desetih držav, od tega več kot 45.000 iz Slovenije. Njen razplet in konec prinaša celovečerni dokumentarni film z naslovom iOtok, ki ga bodo na Slovenskem knjižnem sejmu predvajali v petek, 29. novembra, ob 20. uri v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma, obenem pa bodo predstavili novo knjigo Mateta Dolenca z naslovom Kako dolg je čas?, ki prinaša pravljice za otroke in odrasle. 

Režiser Miha Čelar. Fotografija: arhiv iOtok

Slišim, da vas je na Biševo pripeljala literatura Mateta Dolenca. Kakšno predstavo o otoku ste dobili iz nje?

Moja predstava o Biševu je bila precej idilična, pravzaprav fantastično-realistična. Kot Matetove knjige. Te so v meni ponovno prebudile občutke, ki sem jih poznal iz svoje mladosti, Mate pa je zanje v svoji literaturi iznašel tudi ime. Kot otrok njegovih knjig nisem bral, življenje majhne otoške skupnosti pa sem poznal iz svoje lastne otoške izkušnje. V sedemdesetih, ko sem se rodil, je imel v Jugoslaviji vsakdo izmed nas na morju svoj košček raja. Nekateri so jadrali, drugi smo hodili na otoke, vsi ostali pa so imeli vsaj svoje priljubljene plaže. Morje takrat ni bilo hrvaško ali slovensko, ampak naše. Mojih prvih deset let smo počitnikovali na kvarnerskem otočku Iloviku. Stanovali smo pri ribiški družini, ki je oddajala sobe. Pero, ribič in gospodar, me je učil metati mreže, jesti manj znane morske ribe in morsko špinačo. Tam sem splaval in se naučil prosto potapljati. Iz starega sončnika sem si naredil prvi podvodni lok, s katerim sem lovil babice, pirke in morske pajke. Tam sem se tudi zaljubil v Perovo najstarejšo hčerko, ki je bila zame seveda prestara, spomini pa so ostali. Tako sem se že v zgodnjem otroštvu okužil z »insulomanijo«. Mate je rekel, da je to nekakšna neustavljiva želja po otoku, te pa naj ne bi čutili otočani, ampak mi, kontinentalci, a otok mora biti majhen, da ga lahko obvladaš, je še dodal.

Zakaj ste začutili, da se morate v zgodbo o propadajoči vaški skupnosti na Biševu z interaktivnim projektom iOtok in filmom vključiti tudi sami?

Pred desetimi leti sem dopolnil štirideset let in se ločil. Ob tem sem si pridelal še abcses v črevesju in prestal devet abdominalnih operacij. Več mesecev sem preživel po bolnišnicah in dve leti v postelji. Takrat mi je prijatelj prinesel nekaj knjig, med njimi tudi Matetova romana Pes iz Atlantide in Morje v času Mrka. Ker nisem mogel početi dosti drugega, sem bral. Matetove knjige so mi dale zagon, da sem se spet postavil na noge. Moj mladostni Ilovik, pomešan z Matetovimi podbobami Biševa, pa se mi je začel pojavljati tudi v sanjah. Tako je otok postal osrednja točka mojega zdravljenja in nekakšen začetek mojega novega življenja po ločitvi. Ko sem se po dveh letih spet vrnil na delo, sem sklenil, da bom posnel dokumentarec o otoku. Leta 2014 sem poiskal Mateta, se mu predstavil in mu povedal, da morava posneti film o Biševu. Novembra istega leta sem se potem tudi prvič sam odpravil na otok. 

Kakšna je bila situacija na otoku leta 2017, ko ste se lotili snemanja, in kakšna je danes? Se je kaj premaknilo na bolje?

Z Matetom sva na Biševo prvič odšla decembra 2015. Mate se je tja vrnil po petih letih. Z nama je bila takrat tudi majhna filmska ekipa, s katero sva posnela kratek predstavitveni film o otoku, otočanih in naši nameri. Pot do celovečerca in spletne serije je bila še dolga. Od Biševljanov sva izvedela, da otok pravzaprav umira, država ga pušča vnemar, agresivna turistična industrija, ki v Modro špiljo vsako leto pripelje 140.000 obiskovalcev, pa ga nepopravljivo uničuje. Spoznala sva tudi, da je zima za Biševo vsakič usodna. Takrat namreč starejši otočani vedno znova razmišljajo, da bi otok zapustili. Tako se je porodila ideja, da bi zgodba o Biševu povedala pozimi, želela pa sva tudi najti način, da bi s filmom otoku dejansko pomagala. Ker je bila takrat večina Biševljanov starih že več kot 60 let, turistov, ki poleti hromijo otok, pa so napovedovali vedno več, sva sklenila, da se mudi.

Pisatelj Mate Dolenc. Fotogafija: arhiv iOtok

Kaj ima skupnega 13 ljudi, ki za stalno živi na otoku? Kaj jih drži tam?

Biševo je imelo po drugi svetovni vojni še več kot sto prebivalcev. V sedemdesetih, ko je tja prvič prispel Mate, jih je bilo še nekaj več kot šestdeset. Ko pa smo prišli mi, jih je bilo le še 13. Nekateri izmed Biševljanov so bili na otoku od rojstva, drugi so tja le občasno prihajali in se naposled na otoku upokojili. Trije najmlajši, Lada, Lucijo in Zvonko, so tja prišli, da bi si ustvarili novo življenje. Zvonko je imel ob našem prihodu ob sebi še dekle, Slovenko Petro, ki pa ni dolgo zdržala in se je po letu in pol vrnila v Maribor. Vsak od otočanov je bil na svoj način poseben. Takim na bližnjem otoku Visu rečejo »redukuli«  – nekateri izmed njih so s kopnega pobegnili pred zmedo ali tragedijo, ki so jo doživeli v svojem kopenskem življenju. Mate zanje pravi, da jih je na otok »naplavilo«, vsi pa so na Biševu našli svoj mir. Z leti so se spremenili v nekakšne varuhe otoka in Biševo jih je zato hvaležno nagradilo z blago mediteransko toplino in svojo idilično lepoto. Vsak, ki je na otoku preživel nekaj časa, je na koncu našel mir. Geografsko je Biševo z bližnjim Visom zaščiteno pred burjo in ima zato milo mediteransko klimo. Na otoku tako rekoč ni zime. Temperature v februarju enkrat ali dvakrat zdrsnejo malo pod ničlo, drugače pa tam paradižniki rastejo do novembra, krompir pobirajo januarja, marca pa že jejo artičoke. Naša znamenita čebela, kranjska sivka, ki so jo na Biševo zanesli pred več desetletji, na rožmarinu in resju nabira med izključno pozimi.

Kakšen je bil odziv na multimedijski in interaktivni projekt iOtok?

Ideja za multimedijski projekt iOtok (digitalni nadomestek za resnični otok), se je rodila, ko so Biševljani sklenili, da bodo ustanovili mestni odbor. Tako so želeli pridobili tudi zakonsko pravico, da bi lahko zastopali svoj otok. Da bi jim kar najbolj pomagali, sva z Matetom, skupaj s pomočjo širše produkcijske ekipe ter nekaj računalniških genijev iz Kopra in Berlina, zasnovala način, da Biševsko zgodbo javnosti posredujeva »v živo«. Biševo smo tako poustvarili v virtualni obliki in ga za javnost odprli na spletu. Na platformi iOtok.eu smo nato tri zimske mesece vsak teden objavili novo kratko zgodbo, ki je z le majhnim prikazovala življenje in borbo Biševljanov. Pripoved je bila zasnovana interaktivno in dostopna na osebnih računalnikih, tablicah in mobilnih telefonih. Da bi se v zgodbo lahko vključili tudi gledalci, smo zanje pripravili tudi nekaj spremljevalnih Facebook profilov in mobilno aplikacijo obogatene resničnosti iIsland AR APP, s katero so lahko ustvarjali svoje lastne virtualne otoke in jih nato v obliki razglednic skupaj s tekstovnim sporočilom pošiljali na iOtok. V javnosti se je tako hitro izoblikovala skupnost, ki je začela tedensko slediti našim zgodbam. Ko je na primer umrl barba Jere, najstarejši Biševljan, smo iOtok v znak žalovanja obarvali v črno-belo. Le dan po njegovi smrti se je v našem poštnem predalu in na spremljevalnih Facebook profilih znašlo več kot 600 objav in fotografij gledalcev, ki so Jereta srečali na Biševu, z njim izmenjali nekaj besed, posneli selfi ali ga osebno poznali. Njihove zgodbe smo nato objavili na iOtoku in tako je tisti teden nastala dodatna epizoda, ki so jo pravzaprav ustvarili gledalci sami. Na Biševo so potem začeli prihajati novinarji s hrvaških revij in časopisov, nato še televizije in iOtok je imel po treh mesecih že več kot 132.000 sledilcev. Spremljali so nas v več kot v desetih državah po svetu. V Sloveniji smo imeli takrat več kot 42.000 sledilcev. Ker pa smo o Biševu ves čas hoteli posneti tudi dokumentarec, smo na spletu zgodbo razkrili le do zapleta. Razplet in konec smo tako prihranili za celovečerni dokumentarni film.

Kako bi po vašem mnenju lahko otoku pomagali, da bi preživel?

Na žalost smo v vsem tem času spoznali, da prav nihče nima interesa, da bi ohranil biševsko skupnost. Turistična industrija in lokalna politika sta do otoka nastopali skrajno agresivno ali indiferentno. Prva je imela interes maksimirati vse mogoče dobičke, druga pa je posledično upala na nova delovna mesta in si želela političnih zaslug. Otok je bil vsako poletje povsem ohromljen. Vsa tri pristanišča so okupirale turistične ladje in gliserji, tako da otočani niso mogli uporabljati svojih majhnih plovil, da bi z njimi odhajali na dnevni ribolov. Potniška ladjica, ki je vozila z Visa na Biševo, je tja zjutraj pripeljala kopalce in jih zvečer odpeljala domov. Tak režim je onemogočal otočanom, da bi lahko po dnevnih opravkih odhajali na Vis ali kopno ter se zvečer vračali na svoj otok. Zadnji otoški javni prostor, staro biševsko šolo, ki so jo hoteli otočani uporabiti za mestni odbor, jim je na koncu vzela občina. Zanjo so pridobili evropska sredstva, s katerimi jo bodo zdaj spremenili v turistični center za multimedijske prezentacije z zasloni na dotik, tako da ima Biševo danes malo ali nič možnosti, da preživi.  

Kdo je vaš projekt finančno podprl?

Ko smo z idejo za multimedijsko zgodbo leta 2015 vstopili na domače in evropske koprodukcijske trge, je postalo jasno, da je naš pristop preveč inovativen in preveč oddaljen od ideje klasičnega filma, da bi nas lahko v celoti financirale domače filmske inštitucije. Projekt je zato najprej romal v svet. Kmalu smo za idejo pridobili še hrvaške in italijanske partnerje, nato je sledila še MEDIA z evropskimi sredstvi ter podpora regionalnega sklada RE-ACT. Potem pa je šlo samo od sebe. Z iOtok-om smo obiskali Švico (i_doc - Vison Du Reel), Češko (East European Forum), Španijo (Docs Barcelona), Francijo (Cross Video Days), Poljsko (Filmteractive) in Nizozemsko IDFA-o, ki velja za najprestižnejši dokumentarni filmski festival v Evropi. Potem ko sta nas finančno podprla še italijanski in hrvaški filmski center, sta potrdila svojo udeležbo še slovenska televizija in Slovenski filmski center.

Je v Jadranskem morju še veliko podobnih »Bišev«?

V Jadranskem morju je 698 otokov, 389 otočkov in 78 t. i grebenov, od katerih jih je stalno naseljenih 48. Takih z manj kot 100 otočani je trinajst, z manj kot 20 pa sedem. 

Je Mate Dolenc na Biševu napisal tudi svojo zadnjo knjigo Kako dolg je čas?

Sam sem si želel, da bi Mate v procesu nastajanja filma napisal tudi knjigo, pa je bilo dogodivščin preveč, tako da do knjige žal ni prišlo. Kasneje mi je zaupal, da na Biševu nikoli ni pisal. Tam je vsako poletje preživel tri mesece in lovil ribe. Pisal pa je potem pozimi, v svoji brunarici v Bohinju in nekoč celo v samostanu v Stični. Je pa Mate v tem času pripravil antologijo svojih pravljic za otroke in odrasle, ki med drugim govori tudi o morju, njegovih prebivalcih, otokih, času in minevanju. Meni je posebno ljuba pravljica o tem, kar je Homer zamolčal, namreč zakaj se je Odiseju zmešalo. Tisto s sirenami ne drži ... bil je morski pajek.

Knjigo Kako dolg je čas Mateta Dolenca lahko kupite na tej povezavi