Mi, oni in predsodki vmes

Priložnostna poletna dela, ki jih študenti po navadi opravljajo bolj zaradi zaslužka kot pa izkušenj, predvsem v gostinstvu, se nemalokrat izkažejo za vir navdiha – vsakodnevne peripetije z zahtevnimi in čudaškimi strankami, dinamika med sodelavci, takšne in drugačne zdrahe … Vse to se zgrne tudi na Nastjo, protagonistko romanesknega prvenca Lare Paukovič. Nastja je kot študentka sociologije in slovenščine že tako vzvišena v svoji poziciji intelektualke, za povrh pa se zaposli še v srbski gostilni, čeprav čefurjev, kakor jih pri sebi vztrajno imenuje, nikakor ne prenese. Zahtevna tema, s katero se lahko avtor hitro znajde na spolzkem terenu, se v primeru Poletja v gostilni izkaže za popolno izbiro – Nastjin lik se gradi ravno skozi soočanje s stereotipi, avtorica zagrebe pod njeno fasado in jo razkrinka, pri tem pa nikoli ne zavzame moralistične drže.

Večplastnost Nastjinega značaja in njen razvoj sta ravno tisto, v čemer se Paukovič najbolj izkaže. Trdna in konsistentna prepričanja, ki botrujejo Nastjinem nenehnem občutku večvrednosti, jo prikažejo kot ozkogledo osebo, ki ljudi sodi na podlagi videza in priimka. Zaradi svojih izključujočih nazorov včasih izpade prav najstniško in nedozorelo. Na nekem mestu se recimo zgraža nad (domnevno) promiskuiteto natakarice iz sosednjega lokala, čeprav sama ne bi imela nič proti odnosu brez obveznosti in je s Tomažem zapletena v neizpolnjujočo zvezo »prijateljev z ugodnostmi«. Njena dvoličnost je jasna sama po sebi, ko Najo najprej imenuje za kurbico, potem pa se priduša: »Žalostno je bilo le to, da sta Naji iz roke jedla tako Rambo kot Ivan, jaz pa sem se, ko sem varno skrita za šankom oprezala za njimi, počutila prav klavrno.« S temi občutki je povezano tudi njeno študijsko zanimanje za disfunkcionalne predstave o ljubezni, kar spet več pove o njej kot o drugih.

Nastja pred sabo nasploh skriva mnogo stvari, tudi hipokrizijo. Službo namreč dobi izključno zaradi vez in poznanstev – za gostinstvo je celo nenadarjena in nezainteresirana, kar se kaže v njenem nejevoljnem učenju in navajanju na delovno okolje, ki ga nenehno komentirajo ostali liki –, ob neki priložnosti pa se zgraža: »Tako gre to pri njih – družinski in sosedski odnosi so sveti, pa tudi, če je treba na ta račun zaposliti debila. Dobro, tudi mene je Tanja spravila v svojo agencijo, ampak to je bilo drugače.« Ravno tale ampak to je drugače je primer stavka, ki ga ob različnih priložnostih slišimo iz ust ljudi, ki se ujamejo v lastno slepoto, a vseeno ne popustijo, in ravno skozi take izjave Paukovič nevsiljivo kritizira zaplankano in predsodkov polno razmišljanje, ki žal ni lastno samo Nastji, ampak tudi mnogim resničnim ljudem v današnji družbi. Ker je izobraženka, jo njena spoznanja o lastnih zmotah počasi načenjajo, kar se kaže v njeni defenzivni drži, ko na primer hinavsko obtoži sodelavca, da je poln predsodkov, ker Dušana okliče za omejenca, čeprav sama o njem misli prav to: »Res je, da sem ga tudi sama imela za neumnega, a ko je to izrekel Rambo, se je vendarle slišalo tako osorno.« Njen razvoj je res premišljen, saj niti po vseh dobrih izkušnjah z njimi (ljudi namreč vedno deli na Slovence, nas, in čefurje, njih) ne more iz svoje kože. Na koncu se ne spremeni popolnoma, kar bi bilo popolnoma nerealistično, ampak ravno toliko, da je sprememba opazna. Sicer pa so proti koncu romana nekatera Nastjina spoznanja vseeno malo preveč dobesedno izpisana: »Jaz sem bila tista, ki je v tej službi potegnila kratko, pa ne zaradi njih, zaradi svojega mišljenja.« Čisto dovolj bi bilo, če bi se njena rast pokazala skozi dejanja.

Poletje v gostilni
Lara Paukovič
Leto izdaje:
2017
Prevajalec:
24,00 €

Nenehna delitev na nas in njih ima za posledico veliko posploševanja in poenostavljanja (Slovenci smo taki, Srbi so taki …), kar je seveda posledica Nastjinega pogleda na situacijo in deluje čisto avtentično; približno tako, kot zadnje čase mnogo ljudi v koš »oni« meče kar vse begunce. Zaradi Nastjine večkrat omenjene ljubezni do latinščine posrečeno izpadejo tudi latinski reki, ki jih v dokaz svojega intelekta uporablja v pogovorih, povsem nenaravno pa po drugi strani delujejo daljši citati literatov (Ayn Rand, Hanif Kureishi, Marcel Proust ipd.), ki se v besedilo nerodno vklapljajo in so res občutno prezahtevni, da bi se jih lahko protagonistka do besede natančno spomnila med brisanjem kozarcev ali pomivanjem posode. Če odmislimo slednje, je slog dinamičen in tekoč, gostilniško rutino pa ravno v pravi meri dopolnjujejo manjši ali večji anekdotični zapleti (prepir s sodelavcem, obisk šefovih hčera, pokvarjena pečica …), ki poganjajo dogajanje. Če bi bilo Poletje v gostilni pijača, bi bilo rakija, vsekakor pa gre za roman, ki v prvem planu zgradi verjetno in značajsko konsistentno protagonistko, v drugem planu pa povsem nepretenciozno opozarja na to, da so nekateri predsodki (vse, kar je na ić, je zanič!) v naši družbi res trdovratno zakoreninjeni.

 

 Lara Paukovič: Poletje v gostilni. Ljubljana: Beletrina, 2017. 195 strani, 24,00€.