Po uri vožnje z vlakom iz Berlina proti vzhodu se na mejnem Bezirku ob Odri že vsiljuje signal poljskih mobilnih operaterjev. Ob tej reki, ki jo je moral vzhodnonemški predsednik Wilhelm Pieck po Stalinovem diktatu leta 1950 stisnjenih zob sprejeti kot »mejo miru in prijateljstva« s sosednjo ljudsko demokracijo, je istega leta začelo rasti tudi prvo nemško socialistično mesto, kakopak poimenovano Stalinstadt. Ime po sovjetskem gospodarju, ki ga je posodil tudi madžarskemu Sztálinvárosu, je zdržalo do leta 1961, ko je bil v skladu s svojo jeklarsko bitjo preimenovan v Eisenhüttenstadt. Proizvodnji osnovnega gradnika socialistične modernizacije je bila tako kot v poljski Nowi Huti podrejena celotna mestna struktura. Tovarna v tem primeru ni bila le ključna prostorska determinanta. Bila je tudi kondenzator socialistične zavesti novega človeka, zaradi česar jo z mestnim središčem povezuje najpomembnejša avenija.
Poligon za učno uro socializma, ki ga je obiskal tudi Tom Hanks
Danes je v tamkajšnji podružnici ArcelorMittala zaposlenih 2.500 namesto nekdanjih 16.000 ljudi, zato široka cesta tudi v času menjave delovne izmene uspe brez težav požreti ves promet iz nemških »starih dežel« pripeljanih rabljenih oplov in mercedesov. Od združitve – marsikateri Ossi bi sicer rekel priključitve – Nemške demokratične republike k Zvezni republiki Nemčiji se je v Stuttgart, München, Düsseldorf in druga cvetoča mesta na zahodu izselila skoraj polovica prebivalcev – v prvi vrsti mladih izobražencev. »To se še kako pozna«, pravi Andreas Ludwig, zahodnoberlinski zgodovinar, ki je leta 1993 prišel v mesto z idejo, da tam najde prostor za zbirko predmetov vsakdanjega življenja v NDR. Čeprav so ga že zaradi oznake »BE« na avtomobilskih tablicah gledali z nezaupanjem, danes pove, da je garnitura nekdanjih partijskih old boysev v devetdesetih letih premogla več iniciative kot sedanja mestna oblast v rokah Die Linke. Takrat so se odločili porušiti okoliški montažni Plattenbau in ohraniti realsocialistično mestno jedro iz petdesetih let. Razglasili so ga za največje spomeniško zaščiteno območje v Nemčiji in blok za blokom (za hiše kot malomeščanski prostor bivanja v idealnem socialističnem mestu ni bilo prostora) obnovili v izvirnih barvnih shemah, vključno z vsemi ornamenti in freskami. Ko se danes sprehajaš med njimi po zelenicah, za katere niso pustili, da se spremenijo v parkirišča, je – razen avtomobilov in restavracije »Balkan« – vse videti približno tako kot v času, ko je Hruščov Nixonu napovedal končno zmagoslavje komunizma. Nekje na ravni dizajna kuhinje, kjer sta leta 1959 merila dobrobiti svojih sistemov, je ostalo tudi izložbeno okno trgovine s kozmetiko, medtem ko aranžma manufakture že spominja na prodajalno spominkov na avtobusni postaji v Rogaški Slatini, preden so jo pred nekaj leti podrli.
Verjetno si je avtentičnega doživetja socializma zaželel tudi Tom Hanks, da je pred nekaj leti prišel na ogled mesta in pri tem ostal ovekovečen na steni lokalnega turističnega urada. Med močno narečno obarvanim in izjemno hitrim nemškim govorom mi na sliko pokaže gospa direktorica, medtem ko jo sprašujem, kakšne uspehe so poželi pri razvoju izobraževalnega in kulturnega turizma. Škoda, da ne znajo verne rekonstrukcije socrealistične arhitekture, ki je v mestni blagajni pustila 70 milijonski minus, izkoristiti še kako drugače. Med 7.000 obiskovalci Dokumentacijskega centra, kjer na preudaren in kritičen način, precej drugače kot v bistveno bolj obleganem berlinskemu DDR Museumu, prikazujejo socialistični vsakdan, tako največ obiskovalcev vsako leto predstavljajo šolske skupine, ki jih tja pripeljejo na učno uro socializma. Malce zmedenemu dijaku iz skupine srednješolcev iz bližnjega Frankfurta na Odri, ki so bili tisti dan poleg nekega upokojenca edini obiskovalci Centra, prišepnem, da »FDJ« na njegovem učnem listu pomeni Freie Deutsche Jugend, s čimer mu prihranim nekaj klikov na telefonu. Nemška vzporednica ZSMS, katere vzorna Mitglied je bila tudi Angela Merkel, je za nemškega mladca, rojenega takrat, ko je Helmut Kohl bodočo kanclerko šele dobro naučil držati pribor, pač nekaj precej eksotičnega.
Mlado in zeleno
Kakorkoli že komodificirajo svojo dediščino, v Eisenhüttenstadtu nimajo težav s priznavanjem izvora svojega mesta. Da je bilo nekdaj posvečeno Stalinu, je napisano v vseh brošurah. V litovski politiki kolektivne amnezije se zdi, kot piše sociologinja Rasa Balockaite, da je novo mesto Visaginas vzniknilo iz ničesar. Ob jedrski elektrarni zgrajeno plansko mesto iz sedemdesetih let se danes prikazuje v deideologizirani podobi »mladega in zelenega mesta«. Kjer se lahko ustvarjalci identitetnih politik oprimejo česarkoli starejšega, nastalega v »zlati dobi« pred nezaželeno preteklostjo socializma, kot je to v primeru poljskega Tichyja, postanejo ti elementi, četudi skromne kapelice, v kombinaciji z bleščečimi novogradnjami, simbol nove prostorske identitete. Takšne invencije tradicije pa jim ni treba ustvarjati v baltski Gdynii, ki je iz ribiške vasi nastala kot nadomestno pristanišče medvojne poljske države, ko je bilo svobodno mesto Gdansk v nemških rokah. Čudoviti art-decojevski modernizem iz »neoporečnega« predvojnega obdobja je postal ključni del city-brandinga, zaradi česar mestne oblasti vlagajo, mladi kreativcipa pripravljajo zanimive itinerarije okrog zaobljenih stanovanjskih in poslovnih stavb. Malo manj zagnanosti pokaže vodja projekta Gdynia modernism route Jacek Debis šele potem, ko ga vprašam, kdaj jih bodo njihove poti zanesle tudi mimo povojne arhitekture, ki je v mestu prav tako ne manjka.
Mussolinijeva mesta
Na politični kontekst, v katerem so nastala, včasih pozabijo tudi v italijanskih città di fondazione, dvanajstih mestih, ki jih je Mussolinijev režim dvignil iz močvirnatega območja južno od Rima. Česar ni bila stoletja sposobna papeška država niti liberalna Italija s preko petdeset namenskimi zakoni, je duceju z »bonifikacijo« uspelo v nekaj letih. Potem ko je z izsušitvijo opravil s prvim sovražnikom notranje kolonizacije – komarjem mrzličarjem – so se leta 1932 lotili izgradnje prvega »mesta« Littoria, danes znanega pod imenom Latina. Za mesta jih lahko označimo le pogojno, saj je šlo, kot ugotavljata arhitekturna zgodovinarka Diane Ghirardo, za ruralna naselja, katerih namen je bil zadržati prebivalstvo na podeželju (da se v velikih urbanih središčih ne bi »steriliziralo« oz. bi imperiju rodilo premalo otrok) in naselitev brezposelnih delavcev iz politično »problematičnih« pokrajin. Za industrijska mesta, nastala v sklopu politike gospodarske samozadostnosti v pripravah na širjenje imperija, je značilna še bolj rigidna delitev po socialni strukturi in podreditev celotnega življenja eni sami strateški dejavnosti. V Guidoniji v Laciju je bila to letalska industrija, v Torviscosi ob gradeški laguni papirništvo, v istrski Raši (Arsia) in Podlabinu (Pozzo Littorio) ter sardinski Carboniji pa rudarstvo.
V slednji so od leta 2001 uspeli izvleči 61, večinoma evropskih, milijonov evrov za projekt urbane regeneracije, poimenovan Carbonia Landscape Machine in po desetih letih naporov od Sveta Evrope za to prejeli še Landscape Award. Izdatno odmerjene investicije v tej pozabljeni regiji na jugu otoka so bile namenjene oživitvi rudarske dediščine in racionalistične arhitekture, kot označujejo njen slog, ki v resnici bolj kot na čistih linijah gibanja MIAR sloni na poluradnem liktorskem stilu (stille littorio), mešanici med rimsko in modernistično arhitekturo. Danes se mesto predstavlja v neideološki podobi »posebnega izraza italijanske politične krajine« in se želi na turistični zemljevid vpisati kot odprt muzej arhitekturnega modernizma, zaradi česar so oblikovali tudi posebne vodiče, prilagojene celo mladim obiskovalcem, kjer pa besede fašizem skoraj ne omenijo.
Fašizem, socializem, modernizem
Res je, fašistični in socialistični urbanizem sta si delila kar nekaj modernizacijskih vzgibov. Oba sta se bolj ali manj odkrito zgledovala po arhitekturnem gibanju CIAM in nenazdanje si je sam Le Corbusier prizadeval pri Mussoliniju izposlovati naročilo za tretje v vrsti novih mest na bonificiranem Agro Pontinu. Oba režima sta na način socialnega inženiringa hotela ustvariti kraj bivanja človeka jutrišnjega dne. Čeprav je različnim slojem ljudi dodeljeval točno določen tip stanovanja v skladu z njihovim položajem in ni predvideval niti njihovega mešanja na ulicah, so fašistična nova mesta danes videti očem prijaznejša. Lične delavske hiške z vrtovi v istrski Raši izgledajo prijaznejše od novogoriških ruskih blokov, je po koncu mojega predavanja v Gdansku pripomnil profesor na tamkajšnji filozofski fakulteti. Ni edini s takšno estetsko predstavo, saj tudi Antonio Pennacchi, v Latini rojen italijanski publicist, pravi, da nekdanje rudarsko mesto deluje kot dober kraj za vzgajanje otrok. Morda res, je pa prav tudi, da izvejo, zakaj njihovi predhodniki, Balille, nikoli niso mogli pokukati na vrt rudniškega direktorja.
* Zapis je del projekta o arhitekturi, nastali v času totalitarnih režimov, ki ga sofinancirata Evropski socialni sklad in Republika Slovenija.
