Lani sem po spletu naključij odkrila Instagram. Pozno, seveda, pogosto sem zadnja na zabavi. Dolgo časa sem ga doživljala kot pač še enega v nizu odvodov civilizacijskega narcisizma, kar seveda tudi je, a sem ga, ko mi ga je prijatelj razkazal, hitro posvojila kot učno orodje v zadevah vizualne kulture. Da sem lahko ustvarila spodobno galerijo, sem od ljudi, ki jim v estetskem smislu zaupam, pokradla celo vrsto uporabnikov in se, ko sem imela čas, posvetila izkopavanju še neodkritih talentov. To je, veste, naporno delo, saj se mora človek prebiti skozi plejado selfijev, neizvirnih objav tipa knjiga-rože-vzglavnik, povečini dolgočasnih osebnih moodboardov in specializiranih profilov profesionalnih učiteljev joge.
Statistika uči, da je IG »ženski« medij, medtem ko je tviterček »moški«; povedati nam torej hoče, da se ženske rade fotografirajo, moški pa razmetavajo s svojimi o-ho-ho posebnimi mnenji. Čeprav je statistika eno tistih področij, v odnosu do katerih si upam biti cinična, sem se lahko prepričala, da ima prav. Menda so uporabnice stare med 18 in 45 let in medtem, ko je veliko takih, ki iz dneva v dan zgolj selfizirajo, sem opazila, da jih nezanemarljivo število IG uporablja za izražanje svojih emocionalnih stanj: saj veste, fotografija plus navdihujoči citat ali krajša izpoved (vem, ker to delam tudi sama, kajne). Nič lepšega, sem si sprva mislila, o čustvih bi se tako ali tako morali pogovarjati manj obremenjeno. Toda kmalu me je med odkrivanjem uporabnic zajelo nelagodje, ki mu nisem znala poiskati pravega vzroka. Nedavno pa me je zadelo: te (heteroseksualne!) ženske izpričujejo zlasti svoja ljubezenska čustva do svojih #hubby, #truelove, #brokenlove, #lostlove, #loveofmylife, do moških, skratka, s katerimi živijo ali pa bi rade živele v ljubezenski zvezi. Svoj odpor sem pričenjala razumeti; bilo mi je, kot bi spremljala moodboarde žensk iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki zaprte doma gospodinjijo in obožujejo svoje može.
Seveda je po socialnih omrežjih težko sklepati o polnokrvnih ljudeh, a dostikrat se je že pokazalo, da so izvrstna bajalica zasebnih nevroz, da razkazujejo temelje našega vsakdanjega življenja (ki niso tisto, kar se kaže, seveda). Zdi se torej, da omenjene uporabnice svojo srečo pripenjajo izključno na ljubezensko izpolnitev, na izpolnitev v zakonski zvezi ali v partnerstvu in to, tega ne zapišem zlahka, me skrbi. Ne skrbita me ljubezen in predanost, ki ju imamo, brez cinizma, prosim, vsi radi in ju potrebujemo, skrbi me goreča monomanija tovrstnih izrazov. Če resnično gre za to, da se je okno doživljanja sveta in s tem čustvovanja pri teh uporabnicah skrčilo na njihovega moža in partnerja (in nisem jaz zgolj navadna cinična rit), potem imamo težavo. Težavo, ki je stara in ki jo je, ker je privatna, intimna, izjemno težko nagovoriti, saj vsakršen neposredni nagovor povzroča hude odpore. Govorim seveda o čustveni odvisnosti ženske od moškega. Veste, mnogo lažje bi mi bilo vse skupaj spremljati, če bi tudi moški na podoben način opevali ženske. Pa jih ne. Ni #wifey zares #truelove, kaj? #pikervložek
Načini ženskega čustvovanja so, kar so nam hotele povedati prvovalovske feministke, v tesni španoviji z njihovim ekonomskim, torej družbenim položajem. Še več, čustvovanje je v tesni zvezi z družbenim položajem #pomežikprekarcem. Emma Goldman, avtorica Feminističnih esejev (Libris, 2017), je v tem oziru udrihala zlasti po instituciji zakonske zveze, tem ekonomskem dogovoru par excellence, ki žensko že po krajšem času »onesposobi za delovanje v zunanjem svetu. Ne meni se za videz, pri premikanju postane nerodna, pri odločanju nesuverena, v svoji presoji bojazljiva.« Čustveno življenje ženske je organizirano okoli doma, okoli moža in otrok, ženska izgubi svojo zasebnost (ki sestoji tudi iz diverzificiranega čustvovanja), samospoštovanje in, po Goldman, kar »lastno življenje«. Če ženski iz ekonomskih razlogov ne bi bilo treba vztrajati v zanjo represivnih okoliščinah, ki jih sama morda sploh ne prepoznava kot represivne, bi lahko sprostila veliko intelektualnih in emocionalnih moči.
Za Goldman je zakonska zveza, utemeljena na patriarhalnem redu, ki je sam osnovan na spolnem monopolu, tudi prava sovražnica ljubezni; prava ljubezen je vendar prvorojenka svobode in v represivnem okolju, kar zakonska zveza je, ne more uspevati. Če avtoričin argument obrnem in ga poglobim, potem lahko trdim, da zakonska zveza in druge monogamne oblike partnerstva vplivajo na to, kako ženska ljubi. Zakon in njegova monogamija namreč predvidevata, da moški žensko ulovi, si jo izbere, ženska pa se moškega trudi obdržati, zadržati. Da ga je zadržala, se mu je, še preden je ženska emancipacija ubrala prve korake, emocionalno in intelektualno pokorila, se mu izročila in se ga priučila ljubiti, kot da sta »en duh in eno telo«. Toda v predfeminističnih (če mi dovolite neologizem) oblikah partnerstva, na kar opozarja tudi Goldman, ključno vezivo niso bila čustva, temveč dejanja, torej materialna, fizična podreditev.
Ženska je za moškega zastavila, kar ji je dovoljevala zgodovina. V Goldmaninem času je zastavila materijo, torej svoje dejansko, zunanje življenje, prvi emancipatorni dosežki pa so mehanizem trgovanja preobrnili. Ker so ženske začele hoditi v službo, se v javnosti povezovati v zvezi z javnimi zadevami, služiti svoj denar in se intelektualno osvobodile (ali pa se osvobajamo), nam partnerstev ni treba potrjevati v enaki formi in z enako vsebino. Če kandidiram za predsednico države in če moj partner ni zagovednež, to najinega odnosa ne bo spodkopalo. Toda logika izbire in utrjevanja je ostala ista, kot je bila za časa življenja Emme Goldman. Čeprav so se družbene okoliščine spremenile, se zdi, da so se stari monogamni obrazci okoli sprememb zgolj na novo razporedili in na žensko zato še vedno zgrmi večji del odgovornosti za trajnost monogamnega odnosa. Ker danes večina žensk ne more in noče zastaviti ničesar drugega, bomo zastavile svoje – emocije.
Rekli boste: seveda mora vsak, ki v odnos vstopi, ta odnos poravnati s svojimi čustvi. In prav imate. Toda ne gre za to. Gre za razmerje tega poračuna, za preprosto vprašanje, zakaj imajo ženske tako očitno in pogosto na jeziku ljubezen do »svojih« moških, moški pa ljubezni do »svojih« žensk ne. Ne morem pristati na esencializem, razmišljam lahko le o naši zgodovini. Zakaj ženske neprestano, do meje absurda ponavljajo, da moškega ljubijo, ljubijo in nič manj kot ljubijo? Zakaj ženske do meje absurda ne ponavljamo, kako obožujemo svoje delo, svoje javno življenje, svojo umetnost, kako veliko nam pomenijo književne nagrade, politična kandidatura? Zakaj je naš zasebni, pa pogosto tudi javni diskurz pretežno ljubezenski? Zakaj, če pa ne zato, ker upamo, da nas bo moški slišal, uslišal in ostal. Poglej vendar, kako te ljubim, take ljubezni ne moreš zavreči.
Priznam, da se vse skupaj bere kot običajno čustveno izsiljevanje, vendar ni. Gre samo za novodobno ekonomijo odnosov, ekonomijo, ki jo je – resnično verjamem! – mogoče z osnovnim zavedanjem, s skrbjo zase in z delom na sebi (ker delo na sebi je v osnovi feministični projekt, kajne), učinkovito načeti. Jaz, Ana, si ne želim, da bi ljudje ljubili kaj manj, prav zares je ču-do-vi-to, kadar se ljubijo močno, želim si le, da bi se ženski emocionalni diskurz razplastil. Se suvereniziral, kar sploh ni beseda. Navsezadnje ni tako, da je zlasti za ženske ljubezen vse ali največ, kar je, in da so naš notranji svet predvsem nežna čustva do naših partnerjev. Ne, ženske le prekleto dobro vemo, da bomo, če bomo razglašale tudi druge življenjske ambicije, ogrozile možnosti, da nas kdo ulovi, me pa ga zadržimo. Ogrozile dinamiko, ki nam pogosto škodi, dinamiko, ki so je, predvidevam in opazujem, hudo naveličani tudi heteroseksualni moški – kakšna perverzija! Zato naj na tem mestu zaključim z obešenjaškim priznanjem: Jaz, Ana Schnabl, bi globoko ljubila moškega. Pa tudi Nobelovo nagrado za književnost! #hardwork
