Med revolucijo in škodljivim intelektualizmom

Fotografija: Pexels

Evropska migrantska kriza je naš geografski prostor postavila pred vprašanje, s katerim se bodisi zaradi pomanjkanja stika s kulturno drugim bodisi zaradi nevednosti o »(nad)realizmu migrantskega vsakdana«, kot bi fenomen večplastne migrantove izkušnje poimenovala pesnica Warsan Shire, v preteklosti nikdar nismo zares ukvarjali. Vprašanje kolektivne družbene strpnosti nas je v grobem razdelilo na dve strani – ksenofobno in s tem tudi etnocentrično ter multikulturno in s kulturnim relativizmom podprto idejo. Čeprav se je slednji odgovor uveljavil kot naprednejši, palestinsko-ameriška teoretičarka Lila Abu Lughod v svojem znamenitem eseju Do Muslim Women Really Need Saving? opozarja, da kulturni relativizem s tem, ko implicira pasivno antropološko sprejemanje različnosti, morda vendarle ni tisto, kar današnje družbe potrebujejo. Nasproti golemu sprejemanju različnosti Abu Lughod predlaga razumevanje te in predvsem etnološko odgovornosti do kulturno drugega.

V oziru etnološke odgovornosti se literatura s svojo sposobnostjo popravljanja ne le zgodovinskih, temveč tudi sodobnih naracij, zdi eden redkih medijev, ki nas z drugim zbližuje na tako intimen in empatičen način. V zbirki Kaif založbe *cf. je v po pričakovanju izjemnem prevodu Suzane Koncut izšla ravno take vrste knjiga. Dezorientalka (2019) iransko-francoske pisateljice Négar Djavadi (1969) ima vse prvine migrantske literature, ki jo pisateljica zapopada tako preko fikcije kakor preko drobcev lastnega življenja, ki jo je pri enajstih letih zaradi opozicijskih političnih prepričanj staršev preko kurdskih gorovij pripeljalo v Pariz. Čeprav Dezorientalka ni avtobiografija, pa že sam naslov namiguje na pomemben identifikacijski moment. Besedna skovanka v naslovu napotuje tako na »orientalce« kot tudi na dezorientiranost, s katero se mnogi migranti »orientalskega« geografskega prostora ob izgnanstvu iz rodnega kraja, ki mu istočasno skorajda nujno sledi tudi izguba dežele, pogostokrat srečujejo.

Tovrstno odtujenost in silno potrebo po de- in re- konstrukciji lastne identitete spremljamo skozi pripoved protagonistke, sicer tipične predstavnice »dezorientalnosti«, Kimie Sadr, ki čakajoč na kliniki za umetno oploditev v fragmentirani pripovedi s številnimi preskoki poskuša orisati kroniko lastne družine. Njeno pripovedovanje, ki deluje kot tok spomina, sega od babice Nur, ki se je v začetku 20. stoletja rodila v haremu, pa vse do iranske islamske revolucije leta 1978 in kasnejšega izgona iz rodnega Irana. Nelinearna pripoved suvereno preskakuje prostore in čase ter sovpada s kroniko iranske zgodovine in njenim režimom prejšnjega stoletja.

V središče pripovedi je postavljen Kimiin oče Darej Sadr, ob katerem Kimia in njeni dve sestri odraščajo v precej idiličnem otroštvu. Višji srednji sloj omogoča vse materialne privilegije tedanjega modernega Irana, vključno s tistimi, ki so v obliki takšnih in drugačnih »kulturnih imperializmov« prišli v deželo, a je kljub navidezni apolitičnosti brezbrižnega vsakdana že v samem začetku knjige moč zaznati težo političnega podtona. Družbena shizofrenija med spolzkim mirom, tajno policijo in polnimi zapori se skozi poglavja le še stopnjuje.

Dareja Sadra, ki se po doktoratu na Sorboni vrne v domovino, navdušujejo politični dogodki in filozofska vprašanja. Kimii tako povsem mimogrede govori o Marxu in Engelsu ter vzgaja hčerke za Iran prihodnosti, kjer bosta vladala socialna pravičnost in proletariat. V duhu kritičnega patriotizma Darej svoja politična prepričanja povzame, rekoč: »Kdo bi šel zaradi otrokove bolezni molit v mošejo, če bi imel zagotovljeno socialno varnost in bolnišnico v bližini? Kdo bi klečeplazil pred mulami, če bi imel javne službe, ki bi ga poslušale? Kdo bi si upal krasti naftni denar, če bi na svojo funkcijo prišel po splošni volilni pravici?« Darej, ki kljub podrobni karakterizaciji ostane na nek način mistična oseba, spremlja do režimov nič manj kritična žena Sara, ki je sicer učiteljica zgodovine. Ko se nekega dne leta 1976 Darej ob pomoči Sare odloči napisati pismo šahu Rezi Pahlaviju, kar kasneje v javnosti obvelja kot »prvi kamen revolucije«, se družina zaplete v politični aktivizem, ki se nadaljuje tudi po odhodu šaha, ko oblast prevzame Homeini in islamski verski voditelji. Darej Sadr tako v očeh oblasti postane intelektualni škodljivec, izdajalec države, agent CIE, obsedeni ateist in nasprotnik islamizacije, kar družino prisili v izgnanstvo.

Négar Djavadi Fotografija: Wikipedija

Ob pristanku v Parizu pa se družini vse okcidentalistično-frankofilske predstave, ki so si jih ustvarili prebirajoč Voltaireja, Rousseauja in Sartra, razblinijo. Francija Sadrovim tako nikdar ne postane iskren prijatelj. »Če si zrasel s prepričanji, da je Francija zanesljiv zaveznik, ki ti bo vedno stal ob strani in te varoval, težko sprejmeš, da ti namenoma zarije nož v hrbet in opazuje, kako se sesedaš na asfalt,« pove Kimia, ki se v novem okolju srečuje s številnimi preizkušnjami tujosti in z ne tako uspešnimi poskusi »prevajanja sebe v druge kulturne kode«. Ob latentnih rasizmih, ksenofobiji, pomešani z islamofobijo, ter v duhu »pofrancozenja« pričakovani asimilaciji Kimia beži tako od teže, ki jo nosi preteklost v Iranu, kot tudi od »vsakdanjega sadizma« nove dežele ter ugotavlja, da je za integracijo potrebna predvsem dezitegracija z lastno domovino.

In ravno ob nezmožnosti čustvene integracije, s katero se v obliki posttravmatskih sindromov, depresije in odtujenosti srečuje nekoč povsem funkcionalna in srečna družina, se v knjigi postopoma nakazuje še ena tema, s katero se pisateljica z marginalizirane pozicije pogumno poigra. Ko so namreč leta 2007 iranskega predsednika Mahmouda Ahmadinejada ob govoru na Columbia University povprašali o javnih usmrtitvah istospolno usmerjenih Irancev, je ta suvereno odgovoril, da v Iranu za razliko od Združenih držav Amerike ta fenomen enostavno ne obstaja. Zaradi uradnega »neobstoja« tako homoseksualnost paradoksno niti ni sramotna. Sramotni so splav, izguba nedolžnosti pred poroko in prešuštvovanje. Dezorientalka nam zato v osebnih zgodbah nakazuje dve možnosti soočenja s homoseksualnostjo v Iranu – živeti v laži navidezno urejenega življenja, kot to počne Stric št. 2 (strici po očetovi strani so v knjigi poimenovani s številkami), ali pa se tako kot Kimia, ki je rojena v hibridnem telesu in nejasni spolni identiteti, ki je tudi sama ne zna najbolje artikulirati, soočiti z vsemi dilemami, ki se odpirajo v prostoru med tradicijo in modernostjo, med Iranom in Francijo, in z vsemi odtenki svobode, ki se ob spreminjanju velikosti ječe kažejo kot le še eno slepilo.

Dezorientalko je možno brati tudi kot feministično čtivo. Ne le skozi Kimiino preizpraševanja družbenega spola, temveč tudi skozi temo materinstva, plodnosti in navsezadnje umetne oploditve, za katero se Kimia kot odrasla ženska odloči. V vsem tematskem razponu pa je Dezorientalko treba razumeti predvsem kot zgodbo o ljudeh s tiste vrste ponosom, kot piše Momtaza Mehri, katere poezija je ravno tako zaznamovana z migrantsko izkušnjo, ki povsem naravno spremlja ljudi, rojene noseč zgodovino kot dodatno okončino.

 

Négar Djavadi: Dezorientalka, *cf., prevod Suzana Koncut, 2019.