AirBeletrina - Med prizemljenim življenjem in sanjami o velikih idealih
Kritika 17. 7. 2020

Med prizemljenim življenjem in sanjami o velikih idealih

Običajno se izogibam pogovorom o knjigah, nerad delim svoje mnenje ali pa poslušam mnenja drugih, saj je neizogibno, da bo na neki točki nekdo rekel: »Na začetku je bilo precej dolgočasno, okoli petdesete strani pa je končno postalo zanimivo.« Ali kakršnokoli že variacijo te sodbe, ki je običajno preprosto ne prenesem. Zato mi je toliko težje priznati, ko se mi to zares zgodi; ko začnem brati in me nič posebej ne pritegne, potem pa se nekaj spremeni in knjige »preprosto ne morem več odložiti«. Ali pa jo naslednjič vsaj z zanimanjem in prijetnim pričakovanjem spet primem v roke. Kot se mi je to zgodilo z Olgo, najnovejšim romanomBernharda Schlinka. In pri tem problem niti ni bila vsebina. Naslovni lik, bistra in vztrajna deklica, ki ji v otroštvu za tifusom umreta oba starša in se mora iz mestnega vrveža preseliti na dolgočasno podeželje k neljubeči in strogi babici, je precej intriganten; hitro menjajoča se začetna poglavja, ki poročajo o njenem odraščanju, so prepletena z nevsakdanjimi zgodovinskimi podatki o Nemčiji z začetka 20. stoletja; vse skupaj preveva prepričljivo prikazano nacionalistično ozračje, ki je vladalo v državi pred prvo svetovno vojno.

Problem sem imel s pripovedovalcem: tretjeosebnim, stoječim nekje zunaj pripovedi, ki je uspel dvajset let Olginega življenja predstaviti v enem odstavku in ponujal opise, omejene na zunanje poteze in kretnje likov, njihov izgled in izgled njihove okolice, skupaj z njimi pa kdaj celo idilične opise narave (ki so me spomnili na mučenje z Ljudmi pod bičem) ali patetične utrinke tipa: »Gledala sta se v oči in bila eno samo oko in duša.« Opis Olgine šiviljske kariere – začela se je po odpustitvi z mesta osnovnošolke učiteljice v tretjem rajhu ter se zaključila, potem ko ji je nova država namenila pokojnino za delo v pruskem šolskem sistemu –  se konča z: » Potem je šivala samo še za našo družino, kjer se je počutila še posebno sprejeto.« S tem se pred koncem prvega dela romana izkaže, da pripovedovalec vseeno ni tako distanciran, kot se je sprva zdelo (namigi na to se sicer pojavijo že prej in retrospektivno postanejo očitni), ter da bo morda tudi pripoved Schlinkovega romana, ne samo dogajanje v njem, vredna pozornosti.

Pripovedovalec – najmlajši otrok v meščanski družini župnika in gospodinje, ki jima je »film z Brigitte Bardot pomenil razvrat, Brechtov komad komunizem« – se kot deček spoprijatelji s takrat že ostarelo in gluho Olgo in ostane njen prijatelj tudi potem, ko ta postane prestara, da bi šivala za druge, in se umakne v umirjeno upokojensko življenje. Kot otrok posluša njene zgodbe o nesojenem možu Herbertu, njegovih potovanjih po Južni Ameriki, Sibiriji in Finski, bojih na »Nemškem Jugozahodu«, današnji Namibiji, takrat pa nemški koloniji, ter otročjem wunderlustu, ki ga je na koncu pognal na slabo pripravljeno odpravo na Antarktiko, s katere se nikoli ni vrnil. Kasneje mu Olga več govori tudi o sebi, svojih pogledih na svet, zgodovini in politiki. Razloži mu, da za prvo in drugo svetovno vojno krivi predvsem sanjarije o nemški veličini, ki so se začele z Bismarckom in zaradi katerih so »si Nemci želeli vse za številko preveliko«. Pove mu, da ne mara nobene pomembnosti ali junaštva, velikih ambicij in idealov, saj so te krivi za Herbertovo ledeno smrt in žalostno usodo Eika, dečka, ki ga je pomagala vzgajati, a z njim prekinila stike, ko je postal član nacionalsocialistične stranke in kmalu za tem še SS-ja.

Tako počasi začnemo dobivati bolj detajlno sliko Olginega idejnega in čustvenega življenja, s tem pa se natančneje zariše tudi glavni idejni konflikt romana. Ta poteka med prizemljenim, odločnim življenjem majhnih ambicij in velike pozornosti do sočloveka ter v Olginih očeh vedno otročjimi sanjami o velikih idealih, ki porajajo tako fantazije o Lebensraumu v tridesetih letih kot o revolucijah in spreminjanju sveta na koncu šestdesetih let. Vse to se še posebej jasno pokaže v tretjem delu knjige, skoraj v celoti sestavljenem iz pisem, ki jih je Olga pošiljala v Tromsö, mesto na severu Norveške, kamor naj bi se Herbert vrnil po svojem potovanju po Arktiki. Ta sicer nikoli niso prišla v roke svojega naslovnika, jih je pa po naključju dobil lokalni starinar in jih prodal pripovedovalcu, ki je tako dobil še manjkajoče koščke sestavljanje in postal, kot pravi sam, kronist Olginega življenja.

S tem postane roman umetelno sestavljena celota. Pisma odgovarjajo nekaterim odlomkom v prvem delu; jasno postane, da ta ni nič več kot pripovedovalčeva rekonstrukcija Olginega življenja na podlagi njenega pripovedovanja in najdenih pisem, a s tem ne postane trivialen ali redundanten. Vseeno pa se zdijo ambicije zadnjega dela večje od tega: v njih prvič s svojim glasom spregovori naslovni lik, ki naj bi tako končno dobil poglobitev in s tem zaokrožen portret, a se ne morem znebiti vtisa, da mu pri tem spodleti. Še dodatno se sicer poglobi in konkretizira prej opisani konflikt, ki ga je imela Olga z moškimi svojega življenja, njihovimi »nabuhlimi otročarijami« in nemočjo, da bi ji povedali, kar zares nameravajo, če so vedeli, da se z njimi ne bo strinjala. Olga sama pa ostane bolj ali manj monolitna in idealizirana, sicer niha med očitanjem in vdanostjo Herbertu, a večjega konflikta od tega očitno ni sposobna. Olga tako sicer še vedno deluje kot prepričljiv portret začetnih desetletij 20. stoletja in idej, ki so zanetile kasnejše vojne, a na koncu kljub vsemu ostaja neprepričljiv portret ženske v njegovem središču. 

Roman Olga Bernarda Schlinka lahko kupite na tej povezavi.