Z Georgijem Gospodinovim govoriva zjutraj, nekaj minut po sedmi uri. Povem mu, da je moderatorka zbolela. »Tu imamo vsi covid,« mu pravim. Izjemno razumevajoč, izjema med res velikimi avtorji, mi takoj zatrdi, da sploh ni nobenega problema, da se bomo ujeli v naslednjem letu, da lahko pa zdaj poklepetava. On je pripravljen govoriti o svoji knjigi. Je jutranji človek. Čez čas klic prekineva, obsedim in pograbim Fiziko žalosti [1], ki je še nisem prebrala. Prezgodaj je za Val 202, Andrej Karoli pa najbrž še spi.
»Na srečo pa stvari, ki me zanimajo, nimajo teže. Preteklost, žalost in literatura – samo ti trije breztežnostni kiti me zanimajo. Toda njih so kvantna fizika in naravne znanosti zapostavile. Če bi Aristotel vedel, da bo tista formalna ločitev na fiziko in metafiziko dokončno in umetno razdelila univerzum znanja, bi gotovo sam zažgal svoje delo. Ali pa bi vsaj pomešal dele v njem.« Tako je Gospodinov zapisal v Fiziki žalosti, ki smo jo na slovenske knjižne police dobili že leta 2015. Knjiga je sicer razprodana, usoda, ki najbrž doleti vse res dobre prevode. Smo pa pravkar dobili prevod avtorjevega novega romana Časovno zaklonišče, v katerem se ponovno, le na malce drugačen način, ukvarja s svojimi breztežnimi kiti. S preteklostjo, žalostjo in literaturo.
Od kje ideja, da bi napisali ta roman?
Prvotna zamisel se je porodila pred več kot petnajstimi leti. Gaustinove klinike preteklosti so imele zelo dobre namene. Mislim, da je bilo leto 2016 leto, ko se je nekaj v času zatreslo, premaknilo. Morda je bila Trumpova izvolitev tista, ki je sprožila agresivni populizem, morda Brexit, morda pa celo kakšne druge nevidne razpoke v času. Potem se je ponovno pojavila ideja o klinikah preteklosti in zavedel sem se, da to niti ni nekakšna pasivna ideja. Preteklost je prihajala kot poplava. Preteklost je postala propaganda. V zraku je bilo čutiti tesnobo in odločil sem se, da moram napisati ta roman, da bi se izognil poplavi, da bi opozoril, če lahko. Preteklost se je v nas prelila hitreje, kot sem pričakoval.
Kako se spominjate časa, ko ste jo pisali? Se spomnite dneva, ko ste jo dokončali in jo predali svojemu založniku? Kakšen dan je bil?
Da, jasno se spomnim, da je bil razlog, zakaj sem začel pisati roman, in dan, ko sem ga začel pisati, 1. september 2017. Seveda sem se potem potepal, raziskoval in tekst gradil. Roman je bil dokončno dokončan konec leta 2020. V angleščini je izšel marca 2021, na prvi dan pandemije. Spomnim se, da so bile na dan izida vse knjigarne zaprte.
Ali ste že razmišljali o svojem spominu? Kako se spominjate kot pisatelj?
Da, seveda. Razmišljal sem o svojem spominjanju in o tem, kako pozabljam. Pozabljanje je bistveni del spomina. S pisanjem poskušamo iztrgati nekaj spominov pošastnemu pozabljanju, ki je precej plenilsko.
Kakšna je narava človekovega dojemanja preteklosti? Zakaj tako zlahka odpuščamo preteklosti in se hočemo vanjo vrniti? Kakšne so težave pri vračanju v preteklost?
Včasih je način, kako se nečesa spominjamo, pomembnejši in morda bolj resničen kot način, kako se je stvar sama zgodila. Vrta pred svojo hišo se spominjam kot velikega travnika, na katerem so bile vrtnice visoke toliko kot jaz. In to je moja resnica, saj sem bil stara pet let in sem bil takrat res visok le toliko kot vrtnice. Glede na ta datum in moj spomin je to popolna resnica. Vračanje k spominom, k njihovemu zatočišču, je zelo človeška in naravna poteza. Težava nastane, ko nekdo poskuša celotno ljudstvo vrniti v preteklost in ga prisiliti, da v njej živi. Potem preteklost postane propaganda. O tem govori ta roman.
V drugem delu knjige obravnavate referendume. Ali menite, da se ljudje želijo vrniti v čas, ko so bili najsrečnejši ali najvarnejši? Ali menite, da so ljudje razumeli razliko med tema dvema pojmoma?
Zelo lepo in težko vprašanje. Da, ljudje pogosto zamenjujejo varnost in srečo. Zato v nekdanjih vzhodnoevropskih državah še vedno obstaja nostalgija po komunizmu. Obstaja pa še ena, še bolj temeljna napaka. Nostalgijo po lastni mladosti zamenjujejo z nostalgijo po tem sistemu. Z vrnitvijo k sistemu ne bomo vrnili naše mladosti. Ideologije se lahko vrnejo, človeška doba pa žal ne. Pri referendumih o preteklosti volivci upoštevajo veliko stvari. Človeške odločitve niso vedno racionalne.
Obstaja individualni in kolektivni spomin; kaj mislite, da se zgodi, ko se ljudje spominjajo ene različice zgodovine, politiki pa jim pripovedujejo drugo različico dogodkov?
V tem je ključ. Politiki ne morejo odločati in izumljati spominov svojih ljudi in posameznikov. Preteklost ne sme postati ideologija. Zato mora posameznik varovati in razvijati svoj spomin, ne pa ga nadomeščati s piratskimi, ukradenimi različicami. Nacionalizem na primer je z vsem svojim kičem eden tistih vampirjev, ki se hranijo z dobro pozabljeno preteklostjo.
Kako pa razmišljate o prihodnosti Evrope? Ali ste polni upanja?
Da, za Evropo imam upanje, ker je stoletja kopičila kulturni spomin. V svojem imunskem sistemu ima spomin na viruse in vojne, s katerimi se je spopadala. Močno upam, da po vsem, kar je preživela, ne bo zlahka podlegla novim virusom pozabe in zarot.
Kaj nam lahko literatura ponudi danes, v 21. stoletju?
Najpomembnejše, kar nam lahko da, je, da nas ohrani kot ljudi. Da ne bi prestopili meje, kjer se izgubi človek. Da nas z zgodbami reši pred histerijo.
[1] Prevedel Borut Omrzel (Fizika žalosti, Beletrina, 2015)
