Čeprav je v fokusu Trevijevega dokumentarno-esejističnega romana Nekaj zapisanega življenje in delo, zlasti pa umetniška in intelektualna zapuščina režiserja, pesnika in pisatelja Piera Paola Pasolinija (1922–1975), je iz avtorjevega pristopa k tematiki povsem vidno njegovo hotenje, da na osnovi Pasolinijevega specifičnega razumevanja književnosti – izpričanega zlasti v njegovem nedokončanem romanu Nafta – predstavi svojo vizijo teorije književnosti. Glavni »protagonist« njegovega romana torej ni PPP, marveč književnost.
Emanuele Trevi (1964) se že v začetku romana nenavadno ostro opredeli do literarne ustvarjalnosti iz obdobja po koncu modernizma. Ta je po njegovem reducirana le na storytelling, všečno in priljudno pripovedovanje zgodb, s katerimi se bralci lahko poistovetijo. V obdobju zadnjih tridesetih let je po Treviju književnost postala osiromašena raznolikosti zvrsti in individualnih odtenkov, prepletov in variacij, izgubila naj bi »diamantno konico«, ki je »vsaki generaciji predložila oblike svetosti in norosti, ki jim je bilo namenjeno, da dolgo ostanejo zgled«. In medtem ko nekoč, ne oziraje se na mnenje družbe, književniki in književnice niso pristajali na utečene vzorce mišljenja in življenja, je po Treviju danes »največja želja pisateljev, da jih ljubijo tako starši kot otroci«.
Pasolonijeva Nafta, »neberljiva pošast«, »divja zver«, »provokacija« in »raziskava«, megalomanski projekt, ki ga je ustvarjal v zadnjih letih svojega življenja, je izšla – v sicer zelo fragmentarni obliki – leta 1992, sedemnajst let po njenem nastanku. V obdobju, ko je bila umetniška in tudi politična krajina z vidika Pasolonijevega umevanja umetnosti in njenih smotrov povsem neprepoznavna. Nafta je bila ob izidu videti kot »predmet iz neznane materije, ki ne podlega fizikalnim zakonom in evklidski materiji«, piše Trevi. Ravno zato, ker je bila takšna, kakršna je pač bila, je pritegnila Trevijevo pozornost. K pisanju o njej ga je spodbudila kratka opomba, v kateri Pasolini zapiše – z referenco na razumevanje tradicionalnega verovanja reliogiologa Mirce Eliadeja –, da »ni mogoče biti na odličen način nekaj, če nisi hkrati tudi njegovo nasprotje«.
Z navedbo dveh podatkov je treba poudariti, da Trevijevo branje Pasolonija ni postmodernistično prisvajanje literarne tradicije. Njegovo zanimanje za primordialno razumevanje književnost podkrepljujejo njegova druga dela, zlasti obsežno študijo o religioznih oblikah iniciacije, ki je izšla leta 2013, kmalu po izidu romana Nekaj zapisanega. Ne nazadnje se ta tematika pojavlja tudi v delih, ki jih je v devetdesetih letih napisal s svojim očetom Mariom Trevijem, enim izmed pionirjev v uvajanju jungovske veje psihoanalize v Italiji. Ti aspekti njegovega zanimanja in raziskovanja so gotovo tista razsežnost, ki (lahko) pritegnejo bralce in tudi literarne kritike, kar potrjuje nagrada za književnost, ki jo je Treviju za Nekaj zapisanega podelila EU.
Nekaj zapisanega od bralca ne zahteva predhodnega poznavanja Pasolonijevega dela. Trevi zanimivo, vključujoč tudi manj znane podrobnosti, oriše ne le Pasolinijevo življenje, misel in delo, temveč slikovito predstavi tudi rimsko družbo v šestdesetih in sedemdesetih letih, v katerih je Pasolini živel in ustvarjal. V delu spretno prepleta več pripovednih niti, ki jih na koncu spiralno poveže in spne v svojo teorijo književnosti. Prva je avtobiografska. Avtor je leta 1992 kot »vajenec« delal v Skladu Pasolini. Njegova naloga je bila zbrati vse intervjuje s Pasolonijem in jih pripraviti za knjižno izdajo. Ob tem delu je prisiljen sodelovati z Lauro Betti, igralko, pevko in tudi ustanoviteljico Sklada. Bettijeva ima v romanu pomembno vlogo. Norica, kakor jo zaradi njene neuravnovešenosti imenuje avtor, si namreč ni prisvojila le vloge »varuhinje« Pasolonijeve zapuščine, temveč tudi pravico do odločanja, kdo je »vreden« njenega raziskovanja. Ker tega po njenem ni bil vreden nihče, so bili vsi zaposleni, vključno z avtorjem romana, deležni njenega šikaniranja, zmerjanja in zaničevanja. Trevi Bettijevo v romanu, ki ga je napisal že kot ugleden in priznan pisec, predstavi kot »primer« specifičnega prisvajanja Pasolionijevega dela, a tudi s pomenljivim poudarkom, da je Bettijeva pravzaprav idealna »bralka« njegovih del. Druga »nit« vsebuje seveda prikaz Pasolonijevega življenja in dela, pa tudi novo interpretacijo njegovih ključnih filmov. Zanimivo, na način, ki ni brez suspenza, izpostavi tudi okoliščine umetnikove nasilne smrti. Znano je, da je bil Pasolini – s svojimi kontroverznimi filmi, ostrimi kritikami razmer v postfašistični Italiji in ne nazadnje kot izpričan homoseksualec tudi s svojim življenjem – trn v peti marsikomu v tedanji italijanski družbi. Trevi izpostavlja, da je v letih pred smrtjo – leta 1975 so ga v Osetiji neznanci pohabili, ga umorili, čez njegovo truplo trikrat zapeljali z avtom, na koncu pa ga zažgali – v dnevnem časopisju sistematično izpostavljal policijsko nasilje. Še danes ni povsem jasno, kdo ga je umoril oziroma kdo je bil naročnik umora. Domnevalo se je, da bi lahko bila povod tudi nekatera sicer izgubljena poglavja Nafte, v katerih naj bil avtor opisoval policijsko nasilje. Trevi dvomi v obstoj teh poglavij. Čeprav je tematiziranje oblasti sestavina tega Pasolonijevega dela, je srž Nafte povsem druga. S tem magalomanskim projektom, ki naj bi obsegal 2000 strani, ohranilo pa se je 500 strani osnutkov in fragmentov, naj bi Pasolini skušal skozi proces iniciacije, ki vsebuje za njegov umetniški izraz tudi značilno nasilje in spolnost, »vstopiti« v polje izvornega pojmovanja umetnosti in spoznanj, ki jih ta vsebuje. Nafta kot viskozna in lepljiva tekočina je potemtakem prispodoba tiste snovi, ki se mora v nizu fizičnih in psihičnih preizkušenj, katerih cilj je »transformacija« in »ponovno rojstvo«, zalesti v vse pore njegova bitja v procesu iniciacije. »Nafta je divja zver. Je kronika procesa spoznanja in preobrazbe. Je spoznanje o svetu in poskus na samem sebi. Z vidika metode: preobrazba,« piše Trevi.
Podobno »inicacijo« Trevi zaznava tudi v procesu svojega vstopanja v književnost. Delo v Skladu, šikaniranja in zmerjanja Bettijeve, razume kot del preizkušenj, ki jim sledi obred, obisk Elevzine, kjer je v času antične Grčije potekalo najbolj ekskluzivno obredje, na katerem naj bi pripadniki atenske elite slavili ponovno snidenje Persofone z materjo Demetro. Tudi to obredje je vključevalo fizične in psihične predpriprave, katerih namen je bil soočiti se z lastnimi fobijami in strahovi, vendar sama vsebina obredja, v primerjavi z drugimi starogrškimi misteriji, nikoli ni bila razkrita. Po nekaterih »pričevanjih« naj bi pred začetkom rituala sodelujoči použili mamilo kikeon, vrhunec obredja pa naj bi bila vizija, uvid v temeljna spoznanja o naravi človeka in sveta. Trevi dvomi v pristnost ohranjenih poročil o poteku elevzinskega obredja. Meni namreč, da videnja, ki ga je obsegalo, ni bilo mogoče izraziti v besedah, temveč le izkusiti. Spoznanje je moralo bilo hipno. Šlo je »skozi dušo kakor blisk«, navaja Aristotela.
Zdi se, da je za Trevija književnost le nov medij za prenos starodavnih temeljnih spoznanj, vsebuje pa, seveda ob predpogoju, da se jim človek v procesu iniciacije scela prepusti, tudi »sestavine«, ki so potrebne za njihovo »aktiviranje«.
Paradoks je seveda v tem, kar Trevi nazorno »uprizori« v samem sklepu svojega romana, da književnost pravzaprav ne more izraziti oziroma ubesediti same sebe; ne le svojega smotra, marveč zlasti svoje – dovršitve.
Knjigo Emanueleja Trevija Nekaj zapisanega, ki je izšla pri Beletrini, lahko kupite na tej povezavi.
Knjiga je bila v slovenščino prevedena v okviru projekta Reading the heart of Europe (EUHeart). Prevedla jo je Vera Troha.
