Prišel je ravno v letu, ko se je Slovenija pridružila Evropski uniji. Odhaja v času, ko iz nje obotavljaje poskuša oditi Velika Britanija. In gre na novo delovno mesto prav v London. Ko je leta 2009 začel delati na Francoskem inštitutu v Ljubljani, sva se pogovarjala v francoščini, saj je bila njegova slovenščina še dokaj šibka. Po slabem desetletju so se stvari obrnile: slovenščino obvlada bolje, kot sem jaz kadarkoli francoščino. Intervju sva sprva nameravala opraviti v njegovi materinščini, saj si je sogovornik kot pisatelj in človek, ki prisluškuje besedam in jih skrbno tehta, želel čim jasneje izražati svojo misel. A se je izkazalo, da mu gre to enako dobro od rok tudi v slovenščini – kar je v svoji skromnosti večkrat poskušal zanikati. Mathiasa Rambauda, kulturnega atašeja Francoskega inštituta v odhajanju, bo pogrešal marsikateri slovenski kulturnik.
Ali te je med bivanjem v Sloveniji kdaj zamikalo, da bi se poskusil v žanru slovenologije – da bi spisal knjigo o Slovencih z vidika tujcev, ki so, tako kot ti, iz tega ali onega razloga Slovenijo sprejeli za svojo novo domovino? Kakšno mnenje imaš o tem žanru? Navsezadnje bi bila zdaj, ko odhajaš, edinstvena priložnost za to, mar ne?
Knjige, ki govorijo o nečem takem, se mi v glavnem zdijo slabe, saj ne ustrezajo moji predstavi o literaturi. To zame ni literatura. Če predobro poznaš temo, o kateri pišeš, to ni literatura – lahko je esej, ima dokumentarno vrednost, raziskava, ni pa to leposlovje. Literatura je zame nekaj povsem drugega, čim manj veš o tem, o čemer pišeš, tem bolje je, kajti takrat si lahko več izmisliš in prepustiš domišljiji, kar je navsezadnje bistvo literature.
Če bi se kdaj lotil pisanja knjige o Sloveniji, bi to storil na svoj način. Pravzaprav sem nekaj časa res hotel napisati nekaj takega, izmislil sem si naslov Les rues de Ljubljana où je ne mourrai pas. Šlo je za seznam ulic, na katerih sem živel, pa sem se odselil, in za katere sem vedel, da na tem naslovu ne bom umrl. Toda to delo je ostalo v zasnovi. Na tak način bi lahko govoril o Sloveniji oziroma Ljubljani. Skozi svoje osebne spomine. Na tak način, kot sem Slovenijo omenjal v svoji prvi knjigi O bivanju in krajih.
Imam čudno percepcijo literature, staromodna je in zelo ozka; od tod moje težave pri objavi druge knjige. Tega, kar pišem jaz, se zelo malo proda in zelo redko izda. Trenutno iščem založnika za svojo drugo knjigo, katere snov je morda za koga pohujšljiva, saj govori o spolnosti in goloti. Morda bi jo lahko opisal s predelavo naslova romana Georgesa Batailla, ki je izdal Zgodovino očesa (Histoire de l’œil), v kateri opisuje spolne dogodivščine dveh najstnikov, jaz pa sem spisal nekakšno Novo zgodovino očesa. Moj roman me malo spominja (če si lahko drznem takšno primerjavo) tudi na Justine, eno od knjig v Aleksandrijskem kvartetu Lawrencea Durrella. Veliko skupnih točk obstaja: neka sporna ljubezenska zgodba, ki se dogaja v severni Afriki, odnos med domačini in bogatimi tujci, vmes so ženske, ki napol nage poležavajo na plažah … Samo moje delo se dogaja v sedanjosti.
Durrell je bil diplomat, poleg Kaira in Aleksandrije je med drugim služboval tudi v Beogradu … Tudi ti boš zdaj v Londonu neke vrste kulturni diplomat – predstavnik francoske države v Veliki Britaniji.
Ja, v Ljubljani sem deset let delal kot domačin oz. lokalec – gre za tiste, ki govorijo jezik države, v kateri bivajo. In na to delovno mesto, mesto kulturnega atašeja, sem čakal kar nekaj let. Takoj ko sem prišel v Slovenijo, leta 2004, sem potrkal na vrata Francoskega inštituta in jim ponudil svoje takrat še zelo skromne storitve ter svoje neznanje slovenščine. Zahvalili so se mi in mi dejali, naj se vrnem, ko bom bolje obvladal slovensko. Vsako leto sem ponovno kandidiral, a brez uspeha – bodisi še nisem znal dovolj slovensko bodisi ni bilo nobenega prostega delovnega mesta zame. Potem pa sem oktobra 2009 le začel delati tu.
Zdaj odhajam na Francoski inštitut v London, in sicer za določen čas – imam dveletni mandat z možnostjo enkratnega podaljšanja.
Francoski inštitut je leta 2017 praznoval 50-letnico prisotnosti v Sloveniji – in ta je, milo rečeno, presegala zgolj promocijo francoske kulture. Kakšno pa je tvoje poslanstvo v Angliji?
Kar zadeva Anglijo, je tam zdaj vse zelo negotovo – zaradi brexita, kakopak. Mreža francoskih inštitutov se sicer ne razteza samo znotraj Evropske unije, temveč po celem svetu. Toda Francoski inštitut v državi članici EU ima vendarle posebne naloge, ki so povezane z evropskim sodelovanjem. Ko Francija sodeluje s Slovenijo, sodeluje z evropsko državo. Če bi Združeno kraljestvo izstopilo iz EU, bi postalo t. i. tretja država, kar bi bistveno spremenilo način dela. Toda te spremembe, če bo do njih prišlo, se bodo udejanjale na višji ravni in ne bodo zadevale mojega področja dela, ki je bolj operativno. V Londonu bom namreč vodil t. i. Book Department oz. knjižni oddelek: ukvarjal se bom s promocijo francoske knjige in francoskega založništva. Francoski inštitut v Londonu je sicer bistveno večji kot v Ljubljani – zaposlenih je več kot 60 ljudi, k temu je treba prišteti še osebje francoskega veleposlaništva, ogromno je tudi francoskih šol … Za primerjavo: v Ljubljani nas na Francoskem inštitutu dela osem! V Angliji pa imajo to srečo, da obstaja t. i. Sklad prijateljev Francoskega inštituta (The Friends of the French Institute Trust), ki je dobrodelna organizacija, katere člani so poslovneži, ki veliko pomagajo in donirajo denar za delovanje Francoskega inštituta v Londonu. Takšne donacije so po britanski zakonodaji seveda davčna olajšava.
Že zdaj vem, da bo program mojega dela v veliki meri temeljil na sredstvih iz zasebnega sektorja. Z denarjem iz tega sklada bom lahko v celoti organiziral dva knjižna festivala. Način dela bo torej čisto drugačen kot v Ljubljani, kjer sem bil veliko bolj odvisen od javnega denarja. Čeprav smo tudi tu imeli mecene, kot so novomeški Revoz oz. Renault, Leclerc, Décathlon, Lactalis …
Kaj bi porekel na slovenski kulturni model? Izhajajoč iz tega, recimo, da donacije iz zasebnega sektorja niso priznane za davčno olajšavo, pa še tvoj komentar na dejstvo, da je včasih res preveč dogodkov na kupu in da čisto vsi kulturniki hočejo denar iz državnega proračuna. Primerjava z Anglijo ali pa z rodno Francijo?
Slovenija ima seveda svoje prednosti in pomanjkljivosti, tudi na področju kulture. Prednost je, da je majhna država, ko pa pride do kritične mase oz. do publike, se stvari malo zapletejo … Če se vsak večer dogaja 10 prireditev, in če obstaja v Ljubljani recimo 1000 ljudi, ki hodijo na te prireditve in so pripravljeni zanje plačati,se prej ali slej soočiš z vprašanjem, kako boš napolnil te dvorane, kako boš zaslužil, kako boš pokril svoje stroške. To je nemogoče. Sam mehanizem je nevzdržen in brez prihodkov, brez prodaje na trgu, ne more delovati. In če k temu dodamo še, da podjetja le stežka donirajo za kulturo, kajti raje imajo šport, je res zelo težko … Francoski kulturni model ima to prednost, da je mecenstvo oz. sponzorstvo res precej razvito in da lahko kulturne ustanove računajo na podporo iz zasebnega sektorja. Torej, niste sami krivi. Spremeniti bi bilo treba zakonodajo, to je stvar ministrstva za kulturo, verjetno. Čeprav ne vem, ali sploh obstaja rešitev …
Rekel si, da Ljubljana, kjer je kupna moč velika, po tvojem občutku premore nekako 1000 ljudi, ki obiskujejo kulturne prireditve in so zanje pripravljeni plačati tudi vstopnino. Kaj pa ostali? Menda jih je več, ki bi si, glede na svoje prihodke, to lahko privoščili? Zakaj tega ne počno? In navsezadnje, zakaj Slovenci ne beremo? Več kot 5000 naslovov na leto izide, knjige pa bere le malokdo, ugotavlja tudi vse več tujcev, živečih pri nas.
To je problem, ki se pojavlja tudi v Franciji. Izda se vedno več knjig, kupujemo pa jih vse manj. Obstaja pa tudi slaba navada, da greš na predstavo le, če dobiš brezplačne karte. Ali pa bereš samo knjige, ki si jih tako ali drugače dobil v dar, ki si si jih sposodil.
V knjižnicah. Toda sistem javnih knjižnic je v Franciji manj razvejan, kajne?
Ja, manj jih je kot v Sloveniji. Tudi možnosti, da se dokoplješ do brezplačnih vstopnic za kulturno prireditev, so tam manjše kot v Sloveniji, kjer se vsi poznate. V zvezi s tem lahko povem zanimivo zgodbo: bil sem na nekem izobraževanju v Franciji, v okviru katerega je sledil ogled gledališke predstave. Vstop naj bi bil za nas prost, a ker so mi pozabili dati vstopnico, sem prosil gospodično na blagajni, naj me vendarle spusti v dvorano. Pa ni šlo, morala je iti vse do direktorice gledališča, trajalo je kar dolgo, da je direktorica naposled odobrila. Ja, verjetno bi lahko plačal za tisto vstopnico, a je le šlo za izobraževanje! (smeh)
V Sloveniji bi verjetno šlo lažje in hitreje, zastonjkarstvo je tu vendarle zelo razvito. Morda pa je ta pojav povezan tudi s tem, da nekatere ustanove dobijo subvencije za svoje delovanje, ne glede na to, koliko vstopnic prodajo na trgu, zato na blagajni brez zadržkov spuščajo noter svoje prijatelje in znance …
Ja, to drži. Ampak dobra se mi zdi metoda, po kateri recimo deluje Kinodvor, morda pa še kakšna druga kulturna ustanova v Ljubljani: da dobijo subvencijo od Mestne občine Ljubljana, vendar morajo v zameno prodati neko določeno število kinovstopnic. Imajo cilje, ki jih morajo doseči. V Franciji je ta model zelo pogost – ustanove so sicer upravičene do sredstev iz državnega proračuna, a moraš določeno število kart prodati na trgu.
Med Slovenijo in Francijo je poleg tega še ta razlika, da so v Franciji regije kar močne, imamo namreč decentralizacijo, ki verjetno ne bi imela nobenega smisla v majhni Sloveniji. V Franciji pa nam to dobro služi, ker je država prisotna tudi zunaj Pariza. In v regionalnih svetih je kar nekaj denarja.
Koliko ljudi ti je že reklo, da jim je žal, ker odhajaš?
(smeh) Ja, glej … Res imam zelo dobre odnose s slovenskimi partnerji. Seveda jim je žal, da grem – tako kot je na nek način žal tudi meni. Ampak človek mora včasih misliti tudi samo nase! Zagotovo bom pogrešal Slovenijo … Ne le, da sem imel zelo dobre odnose s partnerji, po desetih letih poznaš svoje delo, ki ga temu primerno z lahkoto opravljaš. Z udobjem in rutino sicer pride tudi dolgčas, ampak … Stendhal je v svojem dnevniku napisal: »Največja slabost civiliziranih družb je občutek varnosti, ki ga dajejo.« Včasih je fino malo živeti v negotovosti.
Toda ti v Sloveniji nisi razvil le dobrih odnosov s partnerji, temveč si postal kratko malo del kulturnega establišmenta: tu je izšel slovenski prevod tvojega prvenca, vabili so te na okrogle mize in pogovore, te prosili za izjave in intervjuje ali za pisanje spremnih besed …
Ne vem, to ti bolje veš, ti povej …
Ampak seveda, točno to se je zgodilo! Nekoliko najbrž tudi zaradi tvojega znanja slovenščine, saj smo Slovenci menda znani po tem, da vsakogar, ki se odloči naučiti tega našega nekoristnega jezika, vzamemo za svojega. Bi se strinjal s tem?
Ja, Slovenci so me izredno lepo sprejeli … Posledično sem tudi postal jugofil! Pravkar sem namreč bil na seminarju v Parizu z vsemi bodočimi atašeji in direktorji inštitutov in ko je eden od sotečajnikov – tisti, ki bo delal v Albaniji – izvedel, da sem delal v Sloveniji, je pristopil do mene in mi zarotniško rekel: »Jaz sem tudi jugofil.«
No, ampak pri tebi odločitev, da boš prišel živet v Slovenijo, vendarle ni bila povezana z ljubeznijo do Jugoslavije, temveč z ljubeznijo do tvoje bodoče žene Zale.
Ja, seveda. Ampak tudi za Jugoslavijo sem se sčasoma navdušil. Z družino smo se podali odkrivat Hrvaško, Bosno.
Ta regija mi je prirasla k srcu. Moja žena je Slovenka, moja hčerka je bolj Slovenka kot Francozinja … Govori seveda tudi francosko, z njo se pogovarjam izključno v francoščini. Toda spominjam se, kako sva se nekoč sama s hčerko podala na obisk k moji mami v Francijo – prav zato, da bi se bolje naučila francosko. Bilo je v času zimskih šolskih počitnic in po 10 dneh, ko se je hči pogovarjala z mojo mamo samo francosko, sva se vrnila v Slovenijo. In naslednji dan sem jo zaslišal, da je v kopalnici pri nas doma že prepevala Zdravljico! No, evo, Slovenka bo, sem si takrat rekel. Francozinja pa šele na drugem mestu.
Seveda se bomo vračali v Slovenijo tako ali drugače, vsekakor zaradi družine, zaradi službe pa nisem prepričan …
Kdo te bo zamenjal na mestu kulturnega atašeja na Francoskem inštitutu?
Charles Nonne, ki je pri nas poučeval francoščino. V Sloveniji živi že sedem, osem let in dobro govori slovensko. Rekel bom tako, kot je Sarkozy rekel za Macrona, ko je bil ta izvoljen: »Lui, c’est moi, mais en mieux.« Charles je torej neka boljše verzija mene. Bolj temeljit, bolj organiziran. Zdi se mi, da tudi slovensko govori bolje od mene.
Kateri pa so bili slovenski stereotipi o Francozih, katerih žrtev si bil med bivanjem pri nas?
Nikoli se nisem preveč ukvarjal s tem, nisem bil soočen s stereotipi. Morda zato, ker sem bil zelo hitro sprejet v neki družini, v nekem krogu prijateljev.
Kaj pa na delovnem mestu, ali ti je kdo očital, da si vzvišen, tako kot vsi Francozi?
Ne, sploh ne, kar se tega tiče, sem imel samo pozitivne izkušnje. Nisem naletel na take predsodke. Zdi se mi, da je to povezano tudi s tem, kako na inštitutu delamo – preprosto nam ne morejo očitati, da pridemo s tem pogledom. Gre za sodelovanje, imamo skupne francosko-slovensko projekte.
Sicer priznam, da smo Francozi malo površni, nekaj vmesna varianta med Nemci in Italijani. Francozi smo Italijani, ki se imajo za Nemce.
Koliko zaslug gre Sloveniji oziroma Slovenki, ki je pozneje postala tvoja žena, da si postal pisatelj? Ali bi Slovenijo lahko imenoval za državo, v kateri si postal pisatelj ali si bil to že v Franciji?
Kot prvo, nisem pisatelj. Kot drugo, že prej sem pisal malo, a ne prav zelo resno, kot sem začel v Sloveniji. Zagotovo pa je razdalja ključna za literaturo: da si zapustiš svoje okolje, da si daleč od svoje domovine, da slišiš, kako zveni tvoj materni jezik drugje. Vse to gotovo vpliva. Razdalje so za literaturo zagotovo pomembne – časovne, prostorske. Težko pišem o tem, kar se je ravnokar zgodilo, raje pišem o tistem, kar se je zgodilo pred dvajsetimi leti. Težko pišem o tem, kar imam pred svojimi očmi, raje pišem o tistem, kar je nekje tam, stran. No, v celoti to ne drži, saj zdaj že dve leti pišem dnevnik. V praksi je včasih bolj tednik kot dnevnik, ker mi ne uspe pisati vsak dan. Gre za čisto drug način pisanja. Pišem v prvi osebi …
Torej nekaj podobnega kot Knausgaard?
Ne vem, nikoli ga nisem bral … Jaz poskušam pisati o tistem, kar se mi zdi zanimivo, kar se mi je zgodilo. Iz vsakdanjih izkušenj poskušam potegniti nek univerzalen pomen, za katerega menim, da bo vzdržal preskus časa in da bo zanimiv tudi čez deset let. Pišem zase, našel sem nek ogromen, debel zvezek, ki šteje petsto strani. Najmanj praktična stvar za pisanje, ampak tu sem začel in tu moram nadaljevati. Pišem na roko, že itak preveč sedim za računalnikom. Sploh je za literaturo bolje pisati na roko, saj se mi zdi, da je roka povezana z dušo.
Vsekakor veliko bolj pomisliš, kako boš izoblikoval stavek, še preden ga spraviš na papir, kot če tolčeš po tipkovnici in potem brišeš in kopiraš in lepiš …
Ja, seveda. Poleg tega pišem z nalivnikom in res skrbno premislim, preden karkoli zapišem, ker vem, da bo to ostalo. Celo bolj kot pisatelje namreč občudujem risarje in slikarje, ki skicirajo. Moj svak je arhitekt in kamorkoli gre, skicira stavbe. Joj, kaj bi dal, da bi tudi jaz to znal! Svojo roko! Kar sicer ne bi pomagalo. No, levo roko bi dal! (smeh) Včasih poskusim risati, a je tako zanič, da raje neham. Ampak to se mi zdi čarobno, dar risanja je nekaj čudežnega.
Glede na to, da si se res zelo dobro vključil v slovensko okolje, kaj pričakuješ glede Britancev?
Težko bo. Pravkar sem se vrnil iz Londona, kjer sem preživel štiri dni, a sem bil zaposlen izključno z iskanjem stanovanja. Zagotovo bo drugače kot tu, kajti slovensko družbo sem opazoval od znotraj, bil sem njen del. Tam pa bomo vsi družinski člani tujci. Upam, da si bomo vendarle našli prijatelje. To popolnoma spremeni tvoj pogled na družbo. Čeprav se ne počutim Slovenca, lahko trdim, da imam pogled na slovensko družbo iz privilegiranega položaja, od znotraj. Tega v Londonu zagotovo ne bom deležen.
V nekem časopisu sem prebral – to je izrekel nek pisatelj – da se ponavadi radi vračamo k svojim koreninam, tja, kjer smo preživeli otroštvo. Ampak to, da zdaj odhajamo v Anglijo, bo, se bojim, za nas začetek dolgega potovanja. Sploh ne vem, kam se bomo vrnili. Zala bi se zagotovo vračala v Slovenijo, sam zase pa ne vem več … Moje korenine so vse bolj rahle … Moj oče se je preselil več kot štiridesetkrat ali petdesetkrat v svojem življenju, niti ne štejem več. Tam, kjer sem se rodil jaz, moja mama ni bila rojena, velik del moje družine je prišel iz Alžirije, ker so bili pieds-noirs, francoski priseljenci. Torej so se sredi 19. stoletja iz Francije preselili v Alžirijo, nato pa so se morali vrnili nazaj v Francijo. Slučajno so se ustavili v mestu Narbonne, kjer sem bil rojen jaz. V Ljubjani sem se poročil, rodil se mi je otrok, zdaj pa odhajamo v London. V Angliji sicer nikoli še nisem živel dlje časa, vendar občudujem angleško civilizacijo, zgodovino in kulturo. Pa pokrajino, predvsem.
Zelo je urejena …
Ah, niti ne – angleški vrtovi so v primerjavi s francoskimi veliko bolj razpuščeni!
Ja, to se pa strinjam. Pravzaprav sem merila na urejenost, kar zadeva družbeno hierarhijo, razslojenost jezika – podobno kot v francoščini, človek samo odpre usta in pove eno besedo, pa je takoj jasno, v kateri družbeni razred sodi, kakšno izobrazbo ima in mogoče celo, koliko dohodka.
Ja, ampak včasih se sprašujem, ali so lastnosti, ki jih pripisujemo določenemu narodu ali posamezniku, izraz resničnega stanja tega naroda oziroma posameznika ali pa gre za reakcijo proti močni notranji tendenci. Angleži se meni kot Francozu zdijo racionalni, analitični in so ustvarili neko divjo, razbohoteno umetnost. Po drugi strani pa smo v Franciji divji po defaultu, razpuščeni, in smo zato ustvarili neko divjo, abstraktno umetnost, ki temelji na formi – ampak ni izraz notranjega čutenja. Torej umetnost kot pobožna želja. Ali hudičeva, kdo ve? Morda pa oboje… Ja, vsekakor oboje.
