Materni jezik - kateri že?

Vse je odvisno od tega, kaj, če sploh kaj, nas zanima: od tega, k čemur so nas spodbujali in kar so nas naučili prepoznati kot zanimivo, in za kaj smo zanimanje nehote odkrili sami.  
- Adam Phillips

 

kolegica prevajalka pravi: jeziku ne pripisuj prevelikega pomena, to je samo orodje
znanka pravi: zakaj vidva po vseh teh letih še vedno govorita angleško
otrok pravi: nikoli več nočem govoriti slovensko, ker sem se na igrišču skregala v slovenščini
neznanec na ulici pravi: kašen jezik pa vi govorite? aha, slišim, da znate tudi nizozemsko, k sreči niste kot večina
velika babica pravi: tega tvojega jezika jaz nič ne razumem
neka naključna mama pravi: večjezični otroci spregovorijo pozno in vse življenje mešajo jezike med seboj
moja babica pravi: znanje tujih jezikov je zlata vredno
nizozemci pravijo: kaj takega! tujka, ki govori čisto po flamsko!
otrok pravi: ko bo papi deklica, bo tudi on govoril slovensko
nesojeni delodajalec pravi: odlična kandidatka ste, ampak vaš protikandidat govori tudi francosko
jaz, stara 3 leta, pravim: mama, pri gjörekovih pa milu pravijo žajfa!
moj otrok pravi: mama, Pepa pa papiju pravi oči!
znanec pravi: ko poslušam ta jezik, imam občutek, da se ljudje skoz nekaj kregajo
vzgojiteljica v vrtcu pravi: danes smo bili v knji-žni-ci, knji-žni-ca, kraj, kjer si lahko izposodiš knjige
vsak drugi belgijec pravi: povej kaj po slovensko
vsak drugi slovenec pravi: povej kaj po nizozemsko
otrok pravi: kdo je to ges?
jaz, doma, pravim: narečja so bogastvo in prekmurščina je jezik
jaz, v novem domu, pravim: ali lahko prosim vsi govorite zborno nizozemščino

 

Situacija pri nas je takšna: skozi dneve vsak dan žongliramo s tremi jeziki, v različnih kombinacijah: otrok se z mano pogovarja v drugem jeziku kot s papijem, midva pa govoriva spet v tretjem. Za to ureditvijo ne stoji nobena vplivna teorija o tem, kako večjezičnost podvoji zaposlitvene možnosti na trgu dela niti nobena zaresna odločitev, tako govorimo, ker je tako za vse najbolj naravno. Toda to ne pomeni, da jezikovna mineštra, v kateri plavamo vsak dan, teče kot bistra juha.

V moji glavi je pogosto zmeda. Življenje zunaj maternega jezika je zame, ki se že od nekdaj identificiram kvečjemu z jezikom, zapleteno. Vsak dan iskati prave nianse in tone, k besedi postaviti pravo besedo, vse te najbolj samoumevne reči v tujem jeziku to kar naenkrat več niso. Bisaga besed, nians, tonov je plitvejša in bolj razvlečena, stvari v njej pa je manj, težje jih je najti. Zato sem pač večkrat tiho. Moje reakcije so pogosto malce zamaknjene in manj spontane. Manj se šalim. Večkrat se zatečem k predpripravljenim jezikovnim rešitvam, medtem ko se jim v svojem jeziku izogibam. V nizozemščini sem hladnejša, počasnejša, bolj zadržana, pogosto mi očitajo, da imam suh, britanski smisel za humor. Vse to, kar zamolčim v drugih jezikih, pa slej ko prej privre na plano v slovenščini. V njej sem bolj žalostna, bolj zares vzhičena, bolj zares jezna. Sploh to zadnje.

Do jezika ne gojim nekih posebnih patriotskih čustev, gre za preračunljivejši in bolj egoističen odnos: jezik je edina reč, ki sem jo kadarkoli zares obvladala (to, da mi hči reče, da odlično kuham, ko ji postrežem razkuhano rižoto, ne šteje). V slovenščini sem spregovorila, se naučila brati, spoznavala svet, odrasla in v njej skozi knjige pojedla množico izkušenj, še preden sem jih resnično doživela. V nobenem drugem jeziku ne bom več stara pet let, ne bom prvič slišala svojega glasu ali prvič napisala nečesa, kar bo sestavljeno iz besed in stavkov in bo nekaj pomenilo. Vse to je zapisano in ujeto v materinščini.

Vprašanje o tem, kje se en jezik začne in drug konča in kje se skupaj z njima začnem in končam sama, je dobilo čisto drug prizvok, ko se mi je (v tuji deželi, ki pa bo njej zmeraj prvi dom) rodil otrok. Kako ji bom, ko bo za to čas, predala ne samo jezik-orodje, ampak tudi čustva in zgodbe in izkustva, ki ga ta nosi v sebi? In kako se bo ta bil s tistim jezikom, v katerem se bo učila sveta, tako kot sem se ga v nekem drugem jeziku nekoč jaz? Ali se bo sveta učila v obeh hkrati?

Ko se je Ada začela rojevati v jezik, sva si vse kolesarske in peš poti krajšali z igrico mama reče - papi reče.

Mama pravi miš, papa pravi muis,
mama pravi hiša, papa pravi huis,
mama pravi kača, papa pravi slang,
mama pravi polžek, papa pravi slak …
Mama pravi maslo, papa pravi boter,
mama pravi boter, papa pravi peter,
mama pravi veter, papa pravi wind,
mama pravi otrok, papa pravi kind …

Neštete variacije in zaporedja, vedno nove in nove besede, neznanska zabava za obe.

In nekako tako se z zadevo spoprijemam še zdaj, ko ona mojo tedensko porabo besed preseže že v enem dopoldnevu.

Povsem običajno se mi zdi, da otrok privzema in prevzema to, kar vidi doma. Kako bi sicer razložili igralske, glasbene, zdravniške in druge dinastije? Moj otrok se je pač rodil v domu, kjer so praktično vse stene in vse ploske površine prekrite s knjigami in kjer se vsi nenehno ukvarjamo z jezikom: prevajamo, pišemo, beremo, se pogovarjamo.

Pred časom sem z nosom v knjigi bruhnila v tak krohot, da je mladenka takoj pridrvela k meni: kaj delaš, kaj je tako smešnega? Ah, nekaj smešnega sem prebrala. S prsti se je začela sprehajati po črkah in spraševati, kje so tiste smešne besede in katere so, naj ji jih preberem. Knjiga je bila v angleščini in stavek, ki sem ga prebrala, je bil brez dvoma smešen samo meni, ampak v njenih očeh se je utrnila iskrica: hitro se moram naučiti brati, da bom tudi jaz lahko brala smešne stvari.

Verjamem, da se za stvari najlažje navdušimo in jih vzljubimo ravno na ta način, ko v nekom ali nečem uzremo/prepoznamo nekaj, kar bi želeli izkusiti tudi sami. In z jezikom pri nas doma je enako. Temu seveda sledi še pripoznanje: moje navdušenje ob kakšni jezikovni šali ali po(ne)srečenem jezikovnem poskusu se ne more meriti z navdušenjem ob uspešnem metu na koš. Tudi zato Ada tekoče govori dva jezika in pozna po ducat besed in fraz v še nekaj drugih (njeni najboljši prijatelji govorijo špansko, italijansko in francosko), ne zna pa recimo voziti kolesa (kje je brat/stric športnik, ko ga potrebuješ).

Boš hruško?
- Ja. Čebelo pa stran.
Čebelo?
- Čebela ni za jest!
Misliš muha?
- Muha ne je kruha.

Ta sproščena radovednost v kombinaciji s poljubnostjo je morda nekaj, kar mene ovira pri jeziku, v katerem živim. Vse druge tuje jezike sem si (iz ne zmeraj najočitnejših razlogov) izbrala sama, ta zadnji pa je kar padel name skupaj z vso težo odgovornosti odraslega človeka. Ko sem na sestanku, na konferenci, pri zdravniku, ko izpolnjujem davčno napoved, ko vpisujem otroka v varstvo, ko pišem službene mejle, sem prisiljena funkcionirati v tem jeziku, ni v tem nobene poljubnosti. Da me to večkrat nevidno utruja, se vidi, ko v trenutkih največje izčrpanosti iz mojih ust prilezeta samo še slovenščina in angleščina in ko me ob takih dneh že ena sama beseda preveč spravi s tira.

Jezik-orodje in jezik-posoda za čustvo sta vsaj v mojem primeru dva različna pojma. Tako kot se moj pristop do jezika ob prevajalskih razlikuje od pisarniških dni. Kadar sedim sama iz oči v oči s tekstom, kadar je ta naloga/cilj sam na sebi, takrat se manko prelevi v raziskovanje možnosti, v zvijanje, preizkušanje in prestopanje njegovih skrajnih meja. Kadar ta jezik uporabljam zato, da bi opravila nekaj čisto drugega, časa za tehtanje, primerjanje, prirejanje ni. Jezik je pri tem samo orodje, pripomoček za neke čisto druge cilje. Kakor da bi moral v steno zabiti žebelj, pa ne bi natanko vedel, s čim (z izvijačem, žago, kladivom?).

Kako bo s to svojo dediščino ravnala moja hči, seveda ne vem. Bo kot osnovno glagolsko obliko zmeraj uporabljala ženski spol dvojine (srčno upam, da ja!), bo še dolgo enako vzhičena vsakič, ko po v Belgiji koga slišala govoriti slovensko, bo še kdaj utišala družbo, da bi me vprašala, zakaj teta (Senidah) poje tako, da se sliši slovensko, čeprav to ni?

Sebično upam, da se bo udomačila in se udobno počutila v obeh, da si bova lahko delili vse tiste neopisljivosti, ki si jih deliš samo z ljudmi, ki so v tvoj jezik zrasli.

Slovenščina je dom, angleščina je postala nekakšen nevtralni teren, ki ga vsi naseljujemo v podobni nepopolnosti in se s tem ne obremenjujemo preveč (včasih najbrž premalo?), potem so tu še jezik mojih korenin in najstniške nepremišljene ljubezni in končno jezik večnega manka, obenem jezik moje hčere.

Biti stran, daleč stran od svojega jezika, pravi prijatelj, ki se je iz še vzhodnejšega vzhoda preselil na še severnejši sever, je velika prednost. Tako lahko živiš sam z njim, iz oči v oči, neposredno, osvobojen njegove navlake.

Dokler se ne spomniš nečesa, kar si zapustil skupaj z njim.