Matere (odlomek)

Pavol Rankov (vir: old.nadaciatatrabanky.sk)

Eden najuspešnejših slovaških prozaistov Pavol Rankov (1964) v slovenskem literarnem prostoru ni neznanka. Z njegovim kratkoproznim opusom smo se seznanili revijalno in v zbirki sodobnih slovaških humoresk Pozitivci (JSKD, 2012), knjižno pa smo lahko doslej prebirali njegov romaneskni prvenec Zgodilo se je prvega septembra (ali pa kdaj drugič) (Sodobnost International, 2012). Rankov se je namreč sprva uveljavil predvsem kot izvrsten pisec kratkih zgodb, v katerih je jasno začrtal svojo prepoznavno avtorsko pisavo s prvinami fantastike. Doslej je izdal štiri zbirke: S odstupom času (1995), My a oni / oni a my (2001), V tesnej blízkosti (2004), zadnja, Na druhej strane, je izšla lani. Zanje je avtor prejel številne nagrade in priznanja.

 

Zgodilo se je enajstega septembra

Leta 2008 se je iz pisca kratkih zgodb nadvse uspešno prelevil še v romanopisca. Z zgodovinskim romanom Zgodilo se je prvega septembra (ali pa kdaj drugič) je Rankov doživel izjemen uspeh tako pri strokovni kot obči bralski javnosti: prejel je cenjeno nagrado bralcev osrednjega slovaškega dnevnika SME, nominacijo za prestižno prozno nagrado Anasoft litera, naslednjega leta pa sta sledili evropska nagrada za književnost (2009) in inscenacija v Slovaškem narodnem gledališču. V romanu z obilico (črnega) humorja in fantastičnih prvin z usodami treh prototipskih Srednjeevropejcev izrisuje vso absurdnost in tragičnost obdobja med letoma 1938 in 1968.

Po tem uspehu je v minulo stoletje zasidral tudi svoj drugi roman Matere, katerega odlomek predstavljamo v nadaljevanju.

 

Osrednja dogajalna črta Mater je življenjska zgodba Slovakinje Zuzane, ki jo Rdeča armada ob koncu druge svetovne vojne, potem ko Slovaško osvobodi nacističnih in klerofašističnih spon, obsodi izdaje in odpelje v eno sovjetskih delovnih taborišč. Ker je Zuzana noseča, otrokovega očeta pa ubijejo, v ujetništvu prestaja dvojno kalvarijo. Rankov zgodovinsko verodostojno pripoved, ki jo zasnuje kot zapisano ustno zgodovino, vseskozi spretno prepleta z današnjostjo, in čeprav roman odpira intimen pogled v dogajanje, na katerega ne bi smeli pozabiti, se obenem dotika temnih lis družbenega sprejemanja materinstva v sedanjosti. Pripoved, ki razkriva absurdnost zgodovine in paradoksnost materinske ljubezni.

Roman Matere je leta 2011 na Slovaškem prejel nagrado Literarnega sklada za izvirno literarno delo, leto pozneje pa so mu prisodili tudi »nagrado nagrad«, posebno nagrado, ki jo revija RAK vsakoletno podeljuje najboljši izmed vseh nagrajenih slovaških knjig preteklega leta.

Roman v prihodnjih tednih izide pri založbi Sodobnost International.

 

Izbrani odlomek je z začetka romana in prikazuje okoliščine protagonistkine internacije v sovjetsko delovno taborišče.

 

 

MATERE (odlomek)

ZABREMZATI

(nar. iz nem. zadržati, zavreti)

Sonce še ni imelo prave moči, niti do poldneva ni uspelo posušiti zemlje, napite od nočnega deževja. Zuzana je klečala v mokri travi. V rokah je držala odprto knjigo, čeprav je molitev za pokojnega moža znala že na pamet. Od joka pordele oči je uprla v velik kup pred kratkim nakopičene zemlje.

Nemška komandantura niti po dolgem prepričevanju ni dovolila, da bi župnik ruskega partizana pokopal na blagoslovljeni zemlji na pokopališču. Fantje iz vasi so morali skopati jamo v zamrznjeni zemlji tik pod pobočjem, točno tam, kjer so ga ubili. Telo so zavili v rjuho in ga pokopali v trugi, ki so jo na hitro zbili skupaj iz surovih dil. Župnik je grob vseeno požegnal. Boljševik ali nacionalist, pred Bogom smo vsi enaki, je okrcal gardista, ki se je med nadziranjem pokopa obregnil vanj.

Ko je šla fronta mimo, je bila Zuzanina prva misel, da je treba grob dobro obzidati. Vedela je, da njena mati za to ne bo dala niti ficka, zato se je odločila, da se bo obrnila na ljudi v novoustanovljenem narodnem odboru. Samo tega se je bala, da bi morebiti Alekseja hoteli prenesti na spodnje pokopališče ali, bogvari, celo v Sovjetsko zvezo. Tukaj pod hribom ga je imela blizu. Vsak dan je lahko šla k njemu, včasih celo trikrat. Mati se je kajpada jezila, bala se je, kaj bodo rekli ljudje, ko Zuzana takole javno objokuje ljubčka boljševika.

A Zuzani je bilo malo mar. Čez nekaj tednov bo tako in tako vsak videl, da pričakuje otroka. Malega Alekseja. Gotovo bo fantek. Aleksej Aleksejevič. Že dalj časa je iskala besede, s katerimi bo to povedala materi.

Zuzana se je pokrižala. Že je hotela zapreti molitvenik, ko ji je pogled ušel na dno desne strani, kjer je bila molitev za pokojne starše. Spomnila se je, da bi lahko v imenu svojega otroka zmolila za njegovega očeta. Eno roko si je položila na trebuh, kot bi se hotela povezati z otrokom, z drugo je trdno prijela knjižico, saj je veter začel pihati med liste:

»Vsemogočni Bog, ki si zapovedal spoštovati očeta in mater, usmili se duše mojega očeta …«

Ko se je Zuzana vračala po hribu navzdol k hiši, je opazila, da se ji od njihovega vrta bliža trojica moških. Dva sta bila sovjetska vojaka, rdeči našitki na njunih uniformah so se bleščali v hladnem marčevskem soncu, tretji pa je bil miličnik, po kmečko oblečen civil z rdečim trakom na rokavu. Da le ne bodo hoteli Alekseja odpeljati kam stran, jo je spet prešinilo.

»Ste Zuzana Lauková?« jo je vprašal miličnik, ko so se srečali sredi travnika.

»Sem, saj to veste,« je odgovorila Zuzana.

Moški je prezirljivo našobil ustnice:

»Vašo izjavo rabimo v zvezi z neko rečjo, z nami boste šli.«

Sovjetska vojaka se zanjo nista pretirano zmenila. Hodila sta spredaj in se ob neki zadevi nadvse zabavala.

»Gre za Aleksejev pogreb?« je vprašala Zuzana.

»Ne vem,« je rekel moški z rdečim trakom. »Spodaj v Levoči vam bodo povedali. Vzemite dokumente in, če želite, še kaj za obleč. Lahko da bo spet dež.«

Zuzana je stekla, da bi dohitela vojaka. Hotela je uloviti čim več njune pojoče ruščine, ki jo je spominjala na Alekseja.

 

Ko so prišli pred hišo, je mati že stala na dvorišču.

»Kaj se pa dogaja?« je vprašala.

»Ničevo,« se je nasmehnil eden od vojakov in odmahnil z roko.

»Res ni nič,« je Zuzana mirila svojo mater. »Ne vznemirjajte se, mamca.«

»Izjavo mora dati v zvezi z neko rečjo, z nami bo šla,« je miličnik ponovil svoje besede. Obrnil se je k Zuzani in ji strogo ukazal:

»Ala, noter, po dokumente. Ancvaj!«

    

V kuhinji je Zuzana odprla omaro, iz katere je vzela svojo osebno. Vstavila jo je v molitvenik.

»Tudi pesmarico boste vzeli?« je bil začuden miličnik.

»Če bo treba čakati, bom vsaj molila,« je pojasnila Zuzana.

Moški je skomignil.

Zuzana je odšla v sobo, da bi vzela plet. Vrata so ostala priprta, tako da je slišala mater, kako sprašuje možaka, če je zdaj že pri Rusih. Moški ji je razlagal, da je vsak videl, kaj se je dogajalo po okoliških vaseh, ko je šla tod mimo fronta. Rusi so podivjali, nekdo je moral zbrati pogum, da jih je zabremzal. Mati ga je zajedljivo vprašala, ali je predtem tudi Nemce bremzal. Moški pa ji je zabrusil, da bo zanjo bolje, če zapre gofljo.

Zuzana se je domislila, da vendarle ni treba, da po Levoči hodi kot stara tetka z molitvenikom v rokah, zato se je preoblekla v materino temno modro tahmašno kiklo, ki je imela na sprednji notranji strani všit žep. Knjižico je spravila vanj.

Pri ograji je stal ruski avto. Vojaki so že sedeli notri in čakali na Zuzano, ki jo je mati objemala in tako močno stiskala k sebi, kot da je sploh ne misli izpustiti. Miličnik je nazadnje moral stopiti iz avta in hčer materi na silo iztrgati. Mati je planila v jok in hotela Zuzano znova prižeti k sebi. Miličnik jo je odrinil in zavpil:

»Stran, svojat!«

Ruska vojaka sta se smeje spogledala.

Zuzana se je usedla in avto je speljal.

 

RUBAŠKA

(rus. bluza, srajca)

Zuzana je iz domačega kraja redko šla v Levočo, zato jo je mesto vsakič znova očaralo s svojo starožitno lepoto. Njeno siromašno življenje v Zálesni Porubi je bilo v popolnem nasprotju s prelepimi mestnimi hišami, ki so bile kot nekakšni velikanski kamniti spomini na razkošno in slavno življenje levoških meščanov v preteklih stoletjih. Zuzana je včasih pomislila, da se je rodila v napačnem času. Najlepši so že minili, ostale so samo te čudovite stavbe, a še v njih danes ne živijo več plemeniti in ponosni ljudje, kot bi se spodobilo.

Mestno poveljstvo Narodnovo komissariata vnutrenih del je zasedlo hišo, ki je imela neposreden razgled na prostran pravokoten trg in stavbo minoritskega samostana. Zuzana je stala pri oknu v drugem nadstropju in opazovala živahen vrvež na trgu. Odločno korakanje sovjetskih vojakov in nekoliko upočasnjeno, skorajda previdno hojo domačinov. Hodnik za njenim hrbtom je bil tih in prazen, sem ter tja se je kdo sprehodil od enih vrat do drugih. Čakala je že dobre pol ure, a je še nihče ni opazil. Mogoče so celo pozabili, da so jo dali pripeljati sem. Častnik, ki je hotel govoriti z njo, je mogoče odšel, ker so ga poklicali glede kakšne pomembne zadeve, ona pa bo čakala tukaj vse do večera, potem pa se bo morala ponoči sama vrniti domov v Zálesno Porubo.

Končno so se le odprla vrata na koncu hodnika. Na vratih se je pojavila ženska v civilu in jo odločno poklicala:

»Zuzana Lajukova, idite sjuda! Bistro!«

»Moje ime je Lauková, Zuzana Lauková,« je popravila žensko, ko sta skupaj stopili noter.

Zuzana se je znašla v velikem prostoru. Večji del je bil nabasan s pohištvom, ki so ga nanosili sem in nametali vsepovprek. Pri vratih pa so uredili začasno pisarno s pisalno mizo, nasproti katere sta bila dva stola. Na robu mize je bila svetilka, na sredi pisalni stroj. Okrog so bili nametani papirji. Med oknom in vrati je stala majhna kovinska pečka, zraven katere so bila zložena polena. Prostor je bil pregret.

Sovjetska uradnica se je usedla na eno stran mize in pokazala Zuzani, naj ji sede nasproti. Zuzana si je slekla plašč in si ga skupaj s pletom položila na kolena.

Uradnica je Zuzano vprašala, ali je poznala sovjetskega partizana Alekseja Aleksejeviča Orlova.

Zuzanin obraz je za trenutek zažarel:

»Seveda, saj …« se je prijela za trebuh, »saj je pogosto hodil k nam.«

»Pogosto?« je uradnica z zanimanjem dvignila obrvi.

»Pogosto. V vas je hodil po hrano in se je vedno oglasil. Živimo pod hribom, v zadnji hiši. V torbo sem mu vsakič naštimala kozarec marmelade ali kako japko. Ampak tega ni bilo veliko. Revščina … Pa tudi nisem hotela, da bi mamca kaj posumili.«

Uradnica je vprašala, komu vse je Zuzana povedala za Aleksejeve obiske. Zuzana je odgovorila, da tega živi duši ni omenila. Veliko jih je vedelo, da Aleksej hodi v vas, saj mu je več ljudi dajalo hrano, ampak najbrž nobeden ni vedel, da prihaja tudi k Zuzani. Uradnica je pokimala, češ da razume. Potem je v pisalni stroj vstavila list papirja in začela pisati. Kdaj pa kdaj je pogledala v dokumente, ki jih je imela razstavljene po mizi. Videti je bilo, da nima več vprašanj.

»Za Aleksejev grob bomo poskrbeli,« je Zuzana rekla nazadnje.

Uradnica je za trenutek odtegnila pogled s papirjev.

»Obzidali ga bomo, napisali ime … Po rusko in po slovaško, tako kot se spodobi. Ta grob bo postal spomenik vojne in njenih žrtev.«

Uradnica je pokimala:

»Krasivaja ideja.«

Spet se je sklonila nad papirje in pisala naprej. Potem je vstala in odšla k oknu. Odprla ga je in se nagnila ven.

»Gena, prinesi odnu rubašku,« je zavpila.

Čez trenutek je v sobo vstopil vojak s puško na rami. V roki je držal staro zmečkano flanelasto srajco. Obstal je pri vratih, kot bi čakal na nadaljnja navodila.

Uradnica si je Zuzano dolgo ogledovala. Potem jo je z mirnim, vendar odločnim glasom vprašala, zakaj je izdala Alekseja. Zuzana ni razumela, o čem govori. Uradnica je vprašanje ponovila enako mirno kot prej. Zuzana je zdaj dojela pomen njenih besed, zenici sta se ji v hipu razširili, usta so ji zazevala. Spustila je tih cvileč zvok, rekla pa ni nič. Potem si je roko položila na srce, kot da bo prisegla, a dolgo ni spravila iz sebe niti besede.

»Nu …« jo je priganjala uradnica.

»Jaz, da sem,« je jecljala Zuzana, »izdala Alekseja? Jaz?«

»Ti,« je glas uradnice ostal miren.

»Ne. Jaz ga nisem izdala … Jaz sem Alekseja ljubila.«

»Oj!« je uradnica teatralično sklenila roke. »Ona Alekseja ljubila …Fašistskaja bljad!«

Uradnica je pokazala na svojo mizo in povedala, da je Rdeči armadi uspelo zaseči veliko nemških dokumentov. Postopoma jih preučujejo. Namuznila se je in dvignila enega od papirjev. Na temle, na primer, so fašisti zabeležili, da jih je decembra obiskala Zuzana Lauková in jih obvestila o premikih komoraša enote ruskih banditov. Zuzana je stegnila roko proti listu:

»Pokažite.«

»Net!« je uradnica udarila s pestjo po mizi. »I teper snimaj bluzku.«

»Jaz Alekseja nisem izdala, pokažite mi list!«

»Molči i snimaj bluzku.«

»Jaz Alekseja nisem izdala, pokažite mi list!« je še glasneje zavpila Zuzana.

Začutila je, kako jo je vojak sunil v hrbet. Obrnila se je in videla, da meri vanjo z brzostrelko.

»Jaz Alekseja nisem izdala, pokažite mi list!« je sedaj poskusila razložiti njemu. »Razumete? Jaz sem ga ljubila.«

»Snimaj bluzku!« je zavpil vojak in si s prsti povlekel uniformo.

Zuzana je končno dojela, da hočeta, da si sleče bluzo. Obrnila se je k uradnici in se počasi slekla. Bluzo je odložila na mizo. Čeprav je bila oblečena še v spodnjo majico, si je z rokami zakrivala prsi, kot da je gola.

»Odensja,« je ukazala uradnica in z glavo pomignila proti vojaku.

Zuzana se je obrnila. Vojak ji je podal srajco, ki jo je prinesel. Nemočna Zuzana jo je vzela in si jo počasi oblekla. Zavohala je, da je srajca neoprana in vsa prepojena s švicem, a se ni upirala. Je bilo važno, v kaj je oblačena, če pa si ti ljudje mislijo, da je Alekseja izdala Nemcem?! Po nepričakovani obsodbi so ji izpuhtele vse moči. V misli in telo se ji je zajedla otopelost.

Uradnica je medtem poklicala vojaka k sebi in mu nekaj po tihem pripovedovala. Videti je bilo, da se on z njo ne strinja. Zuzana je skušala ujeti kako njuno besedo. Morebiti je vojak prepričeval uradnico, da je Zuzana nedolžna. Morebiti bo pri njem našla več razumevanja.

Ni bilo tako. Zuzana je razbrala, da se ne moreta dogovoriti, kam jo je treba odpeljati. Uradnica jo je hotela poslati v Sedrio, vojak pa je temu nasprotoval, češ da so tiste sobe polne moških. Boljše bi bilo, da imajo žensko posebej, da se jo zapre kar v stavbi poveljstva. V kleti sta še dva prazna prostora. Uradnica je končno popustila.

Vojak je Zuzani pokazal, naj gre pred njim. Peljal jo je v prvo nadstropje, v sobo z odprtimi vrati. V njej je bil še večji nered kot zgoraj. Po tleh so se valjali plašči, cunje, puloverji, hlače, pošvedrani čižmi, dežniki in odprti kovčki. Zuzana je slutila, da je tudi srajca, ki jo ima na sebi, še pred nekaj minutami ležala nekje tukaj.

Sredi vsega tega je na stolu sedela starejša debela ženska v uniformi. Ko sta vojak in Zuzana vstopila, ju je naveličano pogledala.

»Personalni osmotr,« je razložil vojak.

Ženska je z muko vstala. Zuzani je iz rok vzela plet in ga odložila na stol. Potem jo je pretipala pod pazduhami. Ogromne roke so se počasi pomikale navzdol. V pasu se je trenutek zadržala, našla molitvenik in ga spustila na tla. Potem je iz kikle povlekla elastiko. Močan palec je zvrha vtaknila tudi v čižme. Nazadnje se je obrnila k vojaku in povedala, da je vse v redu. Vojak je Zuzani pokazal, naj vzame plet s stola in gre ven. Ko je segla še po molitvenik, je spet pomeril vanjo. Nakar je nekaj zamomljal in cev brzostrelke povesil.

 

GOTT SCHÜTZE DICH

(nem. Bog te obvarji)

Klet je bila čisto prazna. Zuzana je počepnila pod okencem, skozi katero je pronicalo še dovolj svetlobe, vzela v roke molitvenik in začela moliti. Najprej je v imenu svojega otroka nekajkrat odžebrala molitev za umrlega starša, potem je po vrsti dodajala nove. Zdelo se ji je, da je v teh razmerah pravzaprav vsaka molitev primerna – za starše, za posvetno oblast, za domovino, za mir. Pri molitvi se ni mogla zbrati, ves čas se je ukvarjala z nedoumljivimi okoliščinami, v katerih se je znašla. Prepričana je bila, da se bo jutri srečala s čisto drugimi ljudmi, najbrž bo prišel kakšen izkušen častnik, ki jo bo šele zares zaslišal. Spomnila se je, kako je mati vedno preklinjala boljševike, in zdaj ji je morala dati prav.

Ko se je stemnilo, da ni več videla brati, se je usedla na molitvenik, da jo je za silo ločil od mrzlih tal. Šepetala je molitve, ki jih je znala na pamet, na primer Angel Gospodov in Lavretanske litanije. Vsake toliko je zadremala, a se je od mraza takoj zbudila in molila naprej.

Sredi noči so se vrata kleti nenadoma odprla in vojaki so noter porinili dve osebi. Bili sta ženski. V temi Zuzane sprva niti nista opazili. Pogovarjali sta se po nemško, po tem, kako sta se klicali, je Zuzana razbrala, da sta mati in hči. Po njunih oblekah je vedela, da sta ženski od tukaj. Hči je bila vsa iz sebe, ker da ju bodo Rusi gotovo ustrelili. Mati jo je odločno prekinila, rekla ji je, da morata pobegniti. Hotela je preveriti okno in takrat je opazila Zuzano. Po slovaško jo je vprašala, zakaj so jo zaprli. Zuzana je odvrnila, da še sama ne ve. Žena je zavzdihnila, da je lahko tudi to razlog, da te ustrelijo. Hčerka je rekla, da morata biti previdni, in je mater odvlekla v nasprotni kot. Kmalu zatem je k Zuzani stopila starejša in jo po tihem vprašala, ali se da od tukaj pobegniti. Zuzana je rekla, da niti ne želi poskusiti, zjutraj bo zaprosila za srečanje s kakim višjim častnikom, da razčistita zadevo. Ženska je nekaj nerazumljivo zamrmrala in se vrnila k hčeri.

Zuzana je slišala, kako se ženski dajeta. Vsega ni razumela, ker sta govorili nemško, pa še šepetali sta, ampak v njunem prerekanju sta se ponavljali besedi allein in zusammen.

Čez čas se je starejša vrnila k Zuzani in jo prosila, naj se umakne izpod okna. Zuzana ji je ustregla, čeprav ni vedela, zakaj. Ko se je premaknila, si je ženska sezula škorenj. Stopila je pod okno. S hrbtom se je naslonila ob steno in sklenila roke, da je naredila ravbarsko. Potem je k njej prišla hčerka, pobrala škorenj in se z materino pomočjo povzpela k majhnemu oknu. Zamahnila je in ga s peto razbila. Steklo je zaropotalo, črepinje so zarezale v tiho noč. Vse tri so otrpnile. Obstale negibno, kot bi jih samo rožljanje stekla presenetilo. Hčerka se je obrnila k Zuzani. Bil je trenutek, ko bi ju lahko izdala.

Zuzana se je obrnila stran. V naslednjem trenutku je starejša ženska nekaj na kratko ukazala. Njena hčerka je iz okvirja začela pobirati koščke razbitega stekla. Podajala jih je materi, ki jih je previdno spravljala v žep plašča. Vseeno je kdaj pa kdaj zažvenketalo. Potem se je hčerka prijela za okvir in se kobacala ven. Komaj je zlezla skozi, mati jo je morala potiskati za rit. Naenkrat je hčerka zajavkala od bolečine. Najbrž se je porezala na črepinjah.

Ko je bila zunaj, je pomolila roke skozi okno, da bi ven povlekla še mater. Zuzani je bilo jasno, da to ne bo mogoče. Tudi če bi jo ona od znotraj dvignila, skozi okno ne bi zlezla. Tega pa se je zavedala tudi mati, najbrž je to vedela od samega začetka, ko sta s hčerko šele pripravljali načrt. Za trenutek je stisnila hčerkine prste, potem pa se hitro poslovila od nje. Stopila je stran od okna in si obula škorenj. Hčerkine roke so še kar gledale skozi okno, pripravljene, da primejo mater in jo povlečejo ven.

Mati se je vrnila pod okno in odločno rekla:

»Geh schon!«

»Nein, ohne dich gehe ich nicht.«

»Geh!« je zaukazala mati in stopila v temo.

Hčerka je še trenutek čepela pri oknu, potem je vstala. Videle so se samo njene noge. V prvem trenutku kot da ne bi vedele, v katero smer naj krenejo, nakar so se le premaknile in izginile iz vidnega polja.

»Gott schütze dich,« je šepnila starejša ženska.

Potem se je počasi približala Zuzani in sedla zraven nje.

»Vidiš, da je šlo,« je rekla. »Niso streljali. Če hočeš, tudi tebi pomagam.«

»Meni ni treba zbežati, zjutraj me bodo izpustili,« je rekla Zuzana.

»Da bi te res,« je odgovorila ženska.

Trenutek za tem je prijela Zuzanino roko:

»Jaz sem Anna.«

Skozi razbito okno se je v sobo priplazil mraz. Zgodaj zjutraj je gotovo padla slana.

 

Prevod: Diana Pungeršič