Marmelada in življenje: isti eksperiment

»Zakaj je junakinja v knjigi vedno lepša od tiste doma?« – Mumin

Z Mumini sem odnos razvila lansko zimo, torej, zimo 2014. Dotlej sem se nekajkrat srečala zgolj s podobami okroglih, belih, povodnim konjem sorodnih trolov – verjetno sem jih zasledila na naslovnicah beležnic, na koledarjih, skodelicah za kavo ipd. Zdeli so se mi ljubki in tudi malo čudni, iz nevednosti pa sem jih povezovala s telebajski. Prepričana sem bila, da so Mumini glasniki iste slaboumne stvari, da otroke potemtakem učijo novih besed in pravilnega ravnanja z vrstniki in dostojnega odzivanja na presenečenja slaboumnega mladega življenja. V resnici se ne bi mogla motiti globlje. Mumini so namreč zakon, so veliko več od prhke didaktike in veliko več od stališča, da je v življenju mogoče vedno narediti pravo stvar ali najmanj vedeti za pravo stvar. Dva meseca po tem, ko sem se udeležila tiskovne konference, na kateri so predstavili nove slovenske prevode muminstripov, imam tako dva muminstripa (Mumin se zaljubi in Mumin in morje) in dva norveška prevoda muminknjig (zbirko kratkih zgodb Nevidni otrok in druge zgodbe ter knjigo Čarodejev klobuk). Vsa štiri dela sem – mukoma, ker se norveško še učim – prebrala. Prijateljica mi je za božič podarila muminbeležnico in videti je, da bom poravnala celo zamudnino v knjižnici, saj bi si rada sposodila knjigo Komet prihaja.

Fakti

»Določenih ljudi ne bi smeli motiti v njihovih nagnjenih, naj bodo velika ali majhna. Opomnik njihov entuziazem zlahka spremeni v averzijo in vse pokvari.« – Tove Jansson

Finska pisateljica Tove Jansson (1914–2001), prava Muminmama, je leta 1966 za svoj prispevek k mladinski in otroški književnosti prejela nagrado Hansa Christiana Andersena in, ljudje, višje od tega, vsaj kar se tiče zvrsti, ne gre. Do prelomnega leta je Janssonova napisala že dober delež muminzgodb, prvo Småtrollen och den stora översvämningen (Mali troli in velika povodenj) je izdala leta 1945, v njej pa Mumini še niso nosili svojega pravega imena, saj se z njim ni strinjal založnik. Tega jim je pogumno podelila že leto kasneje v Komet prihaja. Poznavalci pravijo, da je mogoče muminzgodbe razdeliti v več valov, nekateri so dramaturgijo pripovedi in stripov priličili celo napredovanju starostniških deziluzij – po principu bolj star, bolj stvor –, vendar vam moram priznati, da tovrstna sistematizacija k bralskemu užitku ne prispeva popolnoma ničesar, priča le o tem, da je tudi Tove pisateljsko in osebnostno zorela. Prve muminpripovedi so bile manj zaskrbljene in temačne od zadnjih dveh muminpripovedi. Presenečenje pa takšno.

Tove je Mumine in ostala bitjeca narisala sama, s sličicami pa je opremila tako svoje knjige kot slikanice in stripe. Prvi muminstrip je izšel v priljubljenem londonskem časopisu The Evening News leta 1954, in sicer v angleščini. Tove jih je oblikovala nadaljnjih pet let, ko je vajeti prevzel njen brat Lars Jansson. Zadnji muminstrip je izšel leta 1975, po čemer sklepamo, da so bila sedemdeseta leta prejšnjega stoletja zares najboljše obdobje doslej.

Z ustvarjanjem muminzgodb je Janssonova nepreklicno zaključila leta 1970, ko ji je umrla mama. Zadnja muminzgodba Sent i November (Pozno v novembru) naslavlja predvsem žalost ob izgubi in zavedanju, da so nekatere otroške reči, potem ko odrastemo, za vedno nedostopne. »Svoje poti v srečno dolino nisem našla več,« je ob neki priložnosti pojasnila avtorica. »Moje knjige so izpolnjevale lok, po katerem so postajale čedalje manj otroške. Nazadnje sem prispela do točke, ko preprosto nisem več zmogla pisati za otroke ... morda zato, ker sama nisem bila več zadosti otročja.« V skladu s tem prelomom se tudi liki v Mumindolu v zadnji etapi, v svojem zadnjem nastopu odločijo izstopiti iz otroštva. 

Osebnost za vse in vsakogar

Tove Jansson je prvega Mumina narisala na steno stranišča, kamor se je zatekla po sporu s svojim bratom. Okroglo figurico z velikim smrčkom in repkom je razjarjena Tove imenovala »najgrše bitje na svetu«. Tedaj verjetno ni slutila, da bodo bralcem leta kasneje prav njemu podobna bitjeca vzbujala najtoplejše občutke. Najstnika sta se menda sprla glede tega, kaj je Kant dejansko menil s celo zadevo okoli kategoričnega imperativa. Takšne prepire vsaka provincialna glava hitro pripiše otrokom dobro situiranih predstavnikov srednjega razreda ali umetnikov in – veste kaj – v tem primeru se sploh ne moti. Švedsko govoreča Finka Tove je dejansko bila otrok umetnikov, in sicer kiparja Viktorja Janssona in likovnice Signe Hammersten Jansson. Tove je osebnost svojih staršev podelila Muminočku in Muminmami. Muminočka je tako nenehno v krizi srednjih let, avanturist po nagnjenju in filozof po metodi – vedno ve več, kot je dejansko izkusil –, rad ima viski, druži se s sumljivimi tipi, rad piše in ljubi morje. Gre torej za nečimrnega moškega, ki svoje nečimrnosti ne prevaja v hudobijo. Za svojo mamo pa je Janssonova nekoč ugotovila, da v sebi pomirja nasprotje med rigidno, kalvinistično moralo in globoko toleranco do vsakršnih oblik bivanja in početja: Muminmama je zato izrazito arhetipski lik, s svojo modrostjo in blagostjo uravnava kaos družinskih, ljubezenskih in prijateljskih odnosov, z umirjeno besedo ter s pripravo pekovskega peciva in tort drži vizir možnih srečnih koncev za vsako muminzgodbo. To seveda ne pomeni, da je Muminmama sestra Cankarjeve matere in da vodita isti servis razvajenih otrok – ne, Muminmame ne boste videli laziti za vozom, ona namreč je voz. Muminmama uči z zgledom: ko je treba koga po smrčku, bo ta dobil po smrčku, sicer pa v ravnanja drugih bitij ne bo posegla. Bitja okoli sebe pozna in pripoznava. Kadar rabi tišino, gre nabirat školjke.

Okoli načelnikov družine se v Mumindolu in še zlasti v muminhiši zbira cela vojska različnih značajev. Tu je rahločutni, überrazumevajoči Mumin, pa njegova prijateljica, naposled ljubica Smrkljica, ki ima čeden frfru, je ljubko labilna in spogledljiva (Smrkljica ni Mumin, ampak Smrk, kar pomeni, da ima lase in da se ji ten kože spreminja v skladu s počutjem), njen brat Smrk, večni vodja kriznih sestankov, Mala mi, ki ima prav tako čeden frfru in je običajno precej jezljiva, najboljši Muminov prijatelj Njuhec ... Preveč naštevanja in kikirikanja? Pardon, verjetno je res najbolje, da preštevilne like, včasih psihedelične a lá Lewis Carroll, njihova dejanja in nehanja, podrobno spoznate sami. Kar vam ob tem zagotovo ne bo ušlo, je spoznanje, da so Janssonini liki polnokrvne osebnosti ali, kakor je v pismu Tove zapisal pronicljivi britanski deček, vsi v Mumindolu so neresnični kot forme, ampak resnični kot vsebine (za trenutek si zamislite devetletnega otroka, ki razpravlja o formi in vsebini – srhljivo, kajne?). To, da so polnovredne vsebine, ne pa zgolj kosmiči, nadalje pomeni, da se ne obnašajo najbolj konsistentno in se v letih dejanj in nehanj vseskozi spreminjajo. Imajo, kot bi dejal Dostojevski, svoje značilne črte, toda, saj veste, kako je s črtami, načeloma jih lahko poljubno ukrivimo ali, ups, celo zradiramo. Mumin se za nekaj časa zaljubi v prelepo La Guno (ki je ne maramo, vedite to), čeprav vsi vemo, da sta si s Smrkljico usojena (na platonski način, seveda). Tudi Muminočka se vede kot homoseksualec, čeprav naj bi bil zaljubljen v Muminmamo. Tudi Mala mi je včasih preprosto sitna in odveč. Od nobenega lika ne moremo pričakovati, da bo večji od samega sebe. Janssonova ni govorila zabitim otrokom, od katerih ni mogoče pričakovati odraslosti, ki ližejo kornete in žalijo posameznike, ki niso takšni kot oni, temveč je vselej govorila odraščajočim, prerajajočim se ljudem.

Kaj nam je storiti, Tove?

»Hemul se je počasi prebudil in se prepoznal in si želel, da bi bil nekdo, ki ga ni poznal.« – Pozno v novembru

Ob zastrašujočem uvidu, da pravzaprav ne morete vedeti, kaj od prebivalcev Mumindola pričakovati, vas utegne zadeti, da so v Dolu enako dobrodošli vsi, tudi kadar/če so malo težaški in močno zmotljivi. Vsak razumen človek bi verjetno raje živel v dolini, kjer težaških značajev ne bi bilo, vendar nam je Tove v svoji neizmerni toleranci želela sporočiti, da tovrstnih značajev ni treba izgnati, še manj ljubiti. Konflikti so in konflikti bodo, z njimi je treba preprosto nekaj storiti. Nekaj nenasilnega, če je le mogoče. Če vam gre nekdo močno na živce, mu ponudite torto in, kadar torta ne bo premazala napetosti, potem pa naj jo sitnež pač faše v obraz. Ob tem velja opozoriti, da se Mumini zavzemajo za nenasilno postopanje.

Janssonova je v Mumine zapakirala pomembna etična, moralna in socialna vprašanja: kakšna je narava ljubezni, kakšna je narava prijateljstva, kako rokovati z vsem, kar nam je tuje, kaj je to spoštovanje, ali je pošteno iti na dopust, medtem ko milijoni trpijo, kaj je to pomoč sočloveku, kaj je razumno, kaj je dostojanstveno, kako prevetriti vasezazrtost in nečimrnost, ali smo nujno slabi, če smo nečimrni, ali smo nujno slabi, če imamo nekaj mračnih lastnosti ali nagnjenj, ali smo slabi, če smo grdi in tihi, kako se posloviti od osebe, ki jo ljubiš in, kar je v muminzgodbah najvažnejše, ali obstaja recept za pecivo ali marmelado, ki bi utegnila spolirati najbolj prašna, nepredušna čustva. Janssonova odpira poglavja najrazličnejših človeških stisk in radosti, vendar ob tem ne predava absolutov – za kaj takega je preveč iskrena in preveč domiselna. Kakor je priznala, z Mumini ni želela poučevati, vanje je želela preliti zgolj tisto, kar je njo osebno najbolj plašilo in prizadelo, kar jo je določalo kot človeka. Mumini se v nasprotju z avtorico ne bojijo možnih življenjskih situacij, v vse, kar jih zalije, se spustijo kot v dogodivščino, toda prav kot njihova idejna mama se tudi oni bojijo laži, s katerimi opremljamo naša življenja, z lažjo o univerzalnih rešitvah na čelu. Janssonova Muminov ni sprevrgla v moralni kompas, temveč v humanističnega. Mumini so zato nasprotniki zatiranja in osvobojevanja. Janssonova se je zavedala, da nam literatura, najsibo še tako otroška, ne more ponuditi osvoboditve od odgovornosti vedno novega, nikoli prej potrjenega dejanja. Vedela je, da je želeti storiti vedno močnejše od morati storiti, da gredo lahko stvari narobe, ker nimamo popolnega nadzora in nismo arbitri svoje usode, vedela je, da je ljubezen velika, a malenkostna sila,  ali natančneje, da je njena brezpogojnost odvisna od postavljenih pogojev. Vedela je, nazadnje, da je vse odvisno od postavljenih pogojev in da se ti pogoji nenehno, nezadržno in sumljivo hitro spreminjajo, tako hitro, da se v zmedi včasih postavijo na glavo. Mumini so otroški, vendar nikoli otročji teren za paradokse sedanjosti. So globoko filozofični in topli in vam nikoli ne bodo zaupali, kako živeti, bodo pa vas in vaše otroke povabili v razmislek o tem. Plus, Muminočka ima fin hipsterski klobuk in vsi Mumini – tako kot vsi razumni ljudje – ljubijo morje in poletje in lepe stvari.