Z romanom Serotonin Michela Houellebecqa (prevedel Iztok Ilc, Cankarjeva založba, 2020) dobimo vse, kar smo od francoskega nergača vajeni: željo, da bi odvrgel masko in razkrinkal liberalistično politično korektnost, predvsem pa na plano spravil tisto, kar navadno ostaja zamolčano, toda hkrati s provokacijo, ki ne izključuje samoironije in je že toliko kot njegova »blagovna« znamka, je Houellebecqovo pisanje konstelirano v menjalnem režimu; giblje se med imaginarnim in realnim. Tokrat imamo opravka z odtujenim moškim srednjih let, Florentom-Claudom Labroustom, strokovnjakom za agrikulturo, ki si po ogledu prispevka o ljudeh, ki so nekega dne preprosto izginili, odloči, da bo isto storil tudi sam. Odpove se tako birokratski službi na ministrstvu za kmetijstvo kot tudi svojemu dekletu, tovrsten beg od prenasičenosti pa Houellebecqu ponudi priložnost za družbeno analizo. Svetovno znanega francoskega pisatelja, ki je zaradi številnih prevodov njegovih romanov dobro poznan tudi slovenskemu bralstvu, odlikuje radovednost, in nenazadnje tudi dobršna mera vizionarstva, zaradi katerega ga je, in to njegovemu šovinizmu, rasističnim in homofobnim izpadom navkljub, smiselno brati.
Telo in mesenost se nahajata v središču romana Serotonin. Poudarek je na moškem srednjih let, ki se sooča s pojenjajočim libidom; zaradi tega skuša povzeti avanture z različnimi ženskami. Drugače od pričakovanega se Houellebecq osredotoči na neseksualne vidike življenja – kot sta gastronomija in gentrifikacija. »A kos starega kruha in curek olivnega olja je bil res nekoliko preskromen, potreboval sem jastogove medaljone in jakobove pokrovače z mlado zelenjavo, saj sem bil dekadent, ne pa grški kmečki peder,« se mu zapiše proti koncu romana, ko je že jasno, da ga številne kuharske oddaje na televizijskem ekranu spravljajo v depresijo, prav tako pa ga družbena omizja s konformističnimi sogovorniki, »mučno poenotenimi v njihovem ogorčenju in navdušenju«, spravljajo na rob obupa. Ugasne televizor in se loti branja knjig. Thomas Mann in »tisti stari bedak Goethe (nemški humanist mediteranske tendence, eden najbolj hudobnih čvekačev v svetovni literaturi)«, sta le dva pisatelja, ki nista mogla uiti očaranosti nad mladostjo in lepoto in sta ju postavila nad intelektualne in moralne lastnosti. Florent-Claud Labroust in Houellebecq kot njegov alter ego, sta torej tipična antagonista, ki se zapletata v spopad na celi črti.
Tudi tam, kjer bi Houellebecq lahko našel uteho, zapiše: »Tako vsa kultura sveta ni služila ničemur, vsa kultura sveta ni prinesla nobene moralne koristi, nobene prednosti, saj je /celo/ Marcel Proust na koncu Znova najdenega časa z občudovanja vredno iskrenostjo sklenil, da ne le mondeni odnosi, celo prijateljski odnosi ne ponujajo nič tehtnega, da so čisto preprosta izguba časa /…/.« Pisatelj prosto po Houellebecqu ne potrebuje intelektualnih pogovorov, temveč »lahkotnih ljubezni cvetočih deklet«. V tej esejistični pasaži si Houellebecq ne more kaj, da ne bi izraza »cvetoča dekleta« zamenjal z »vlažnimi mucami«. Le-tej seveda prida »tiča, ki začenja svoj navpični vzpon«, in se čudi ter hkrati hahlja svoji domislici; »vse je odvisno, kot veliko stvari na tem svetu, od seksualnega stališča, ki ga privzamemo.« Čeprav je jasno, da Houellebecq želi delovati avtentično in da na samosvoj način interpretira (tudi) literarno tradicijo, ki ji pripada, je očitno, da ne vključuje drugih izkušenj, na primer izkušnje Audre Lorde, avtorice ameriško-karibskega porekla, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja poudarjala, da je erotika v središču vseh odnosov.
Če se za hip še pomudimo pri Audre Lorde; tisto, česar pri Houllebecqu ne bomo našli, so sofisticirani opisi ljubljenja, lirični pasusi, ki bi se recimo medbesedilno navezovali na francosko pop kulturo, predvsem pa hrepenenjska zazrtost, preko katere bi avtor skušal narediti zapik v življenju junaka. Houellebecq, ki deluje robato, sicer želi biti resnicoljuben, toda zaradi poudarjene ranjenosti privilegirane bele (moške) identitete, ki spričo dejstva, da ni in ne more biti več moralna avtoriteta, usiha, upada, ne uspe nadomestiti z neko drugo, morda spravljivejšo identiteto. Kar prihaja na plano, ni bes, niti trpljenje, pač pa mlahavost, neodločnost, ki jo mestoma res samoironizira, vendar to ne more prikriti prazne retorike in lažnega patriotizma, očitek, ki ga pisatelj namenja drugim, vendar ga pooseblja tudi sam. Razume se kot dedič »svetovne kulture«, na čelu katere se po njegovem nahajata Marcel Proust in Thomas Mann, poosebljena vrhunca francoske in nemške kulture, »se pravi najsijajnejših, najglobljih in najbolj rafiniranih kultur svojega časa«. Njuna šibkost je le v tem, da kljub tej svoji velični nista bila nič manj prepuščena »na milost in nemilost, ter pripravljena, da padeta na kolena pred katerokoli mlado vlažno muco ali katerikomkoli mladim hrabro dvignjenim tičem – skladno z njunima osebnima preferencama.«
Čarobna gora po Houellebecqu označuje propad »vsake ideje evropske omike, ko sta leta 1914 dve najvišji kulturi svoje dobe skočili v enako absurdno kot krvavo vojno; označuje celo, s končno zmago živalske privlačnosti, dokončen konec vsakršne kulture, vsakršne omike.« Marcel Proust bi se zatreskal v Rihanno, nam pravi Houellebecq, Lamartine pa »je bil v bistvu samo neke vrste Elvis Presley.« Za Houellebecqa »teorija drugačnosti« ne obstaja, vprašanje je celo, ali ti drugi, predvsem druge ženske, sodijo v svetovno literaturo. V središču zanimanja je Zahod, kjer »nihče več ne bo srečen«. Houellebecq drsi med letom 2001 in sedanjostjo. Literarna tradicija, katere potomec je, je zanj neizbrisljiva, zato mu tudi ni mar, ali bo pri komentiranjih o ženskah, mestoma ženskah od drugod, izpadel šovinistično. Ko pred nami kot z očesom filmske kamere katagolizira ženske spolne organe, opisuje njihovo voljnost, nam opisuje fantazmatsko telo, katerega smisel je, da ga postavlja v podrejeno funkcijo, kar velja tudi za njegovo veliko ljubezen Camille.
Florent-Claud Labroust nas med premišljevanji o ženskah, pri čemer je smiselno opomniti, da opisi le-teh nikoli niso bili najmočnejša točka francoskega pisatelja, prizemlji in opomni, da je nekoč deloval v agrarni industriji. Preden se je zaposlil na kmetijskem ministrstvu, se je udinjal z normandijskimi siri. Houellebecq se je že v romanu Zemljevid in ozemlje (2012) posvečal »kolonizaciji« francoskega podeželja, pri čemer je izkazoval nacionalistična čustva. V romanu Serotonin pa se posveti ne prav pogosto obravnavanim temam: mlečnim kvotam v EU. Sugerira, da posameznik, s čimer ne gre zgolj in izključno za francoskega kmeta, ne najde več svojega mesta v svetu. Za hip se zdi, da podobo sreče predstavlja prijatelj Aymeric, s katerim se po petnajstih letih ponovno srečata, in ki frustriran vzame v roke šmajser. Nekoč se je Aymeric »zavzemal za svoje podeželske sanje na osnovi razumne in kakovostne proizvodnje«, toda tudi zanj se bitka izteče v prid zmagoslavja vere v prosti trg. Tako se tudi Florent-Claud Labroust, ki je zagovarjal vidik lokalnih kmetovalcev in je v svoji birokratski karieri navajal realistične številke, predlagal zaščitne ukrepe in ekonomske izvedljive kratke nabavne roke, vpraša – »kako sem si predstavljal, da lahko kakorkoli spremenim delovanje sveta?«
Če bi si našel žensko, bi morebiti še našel stik s skupnostjo, tako pa mu »sporadični poskusi masturbacije« dokazujejo le to, da se je »svet spremenil v nevtralno površino brez reliefa ali privlačnosti.« Spolna in politična nemoč, pa tudi brezplodno hrepenenje po Ancien Regimu ter temu prilegajoča se degradirana in okrnjena moškost, se sprimeta in začneta dopolnjevati druga drugo. Zanimanje za strelno orožje se porodi iz nemoči – Houellebecqovi junaki so se znašli v nezavidljivi situaciji; škandal v zvezi z odpravo mlečnih kvot se vrne kot nadležna in kriva nedomišljenost. Neznosni pogoji, ki so jih veliki trgovci naprtili proizvajalcem so sramotna tema, in očitno je, da je Houllebecq skušal artikulirati ravno to nelagodje, ki pa ga kljub v nebo vpijoči krivičnosti ni moč odpraviti, saj tako funkcionira globalna konfiguracija. Nekateri kritiki celo trdijo, da je Houellebecq s tem romanom predvidel gibanje gilets jaunes, zlasti v dramatičnih prizorih oboroženega soočenja. Toda namesto da bi se roman tu tudi končal, se zaplete v niz malodane smešnih napaberkovanj in osebnih zapletov osrednjega junaka. Zaradi tega knjiga izpade morbidno, agonija, ki jo občuti, pa se sprevrže v samopomilovanje.
Očitno je Houllebecq roman Serotonin, to minipripoved, lokalno zgodbo v francoski verziji, skušal popeljati iz nemočnega opravičevanja v nekaj, kar bi delovalo živo in predvsem kot zaključena celota, kar mu ne uspe povsem. Roman od upora kmetov deluje kot večkrat ponovljena sekvenca. Pobeg in uhajanje tu in tam prineseta nevarnost, mislimo, da bo roman vendarle še nekam krenil, morebiti celo v smer kriminalke, toda Houellebecqove zgodbe in domislice imajo začetek, nimajo pa nujno tudi konca, vsaj ne v pravem pomenu besede. V polju fantomov ne more biti drugega kot shizofrenega subjekta, ki cikcaka med vprašanji, ki se mu zastavljajo. V takih okoliščinah, ko vse sproti razpada, se pisatelj vendarle odloči zaključiti roman v camusovski maniri. Kot narovoslovec si Florent-Claud Labroust izračuna hitrost prostega padca, saj se v prvi vrsti ne boji udarca ob tla, temveč padanja, in sklene, da dediščine ne bo zmetal državi ali Romunom, pač pa se bo za zmanjšanje bančnega računa še naprej nažiral. Ta ponovni obrat k telesu nakazuje, da v ozadju samomorilske namere ni filozofija, je le poskus iskanja izhoda, kar Houellebecq naredi na precej prozaičen, skoraj banalen način.
