AirBeletrina - »Malo je bilo takšnih, ki so delali na ladjah vsaj nekaj let in ostali 'normalni'«.
Intervju 9. 5. 2020

»Malo je bilo takšnih, ki so delali na ladjah vsaj nekaj let in ostali ‘normalni’«.

Goroslav Vukšič – Gogo Fotografija: osebni arhiv

Čeprav so morja, oceani, ladje, pristanišča in pustolovščine v »eksotičnih« deželah pogosta tema leposlovnih del, je med njimi le malo takšnih, ki bi izpričevale pogled samih pomorščakov na takšna popotovanja. Že iz tega vidika je zelo zanimiv vpogled v življenje in delo na ladji, ki ga v svojem knjižnem prvencu Norci pomorci ponuja nekdanji pomorščak Goroslav Vukšič – Gogo. V knjigi Vukšiča, strojnika in nato ladijskega oficirja, ki je »drobovje« ladijskega sveta spoznal do obisti, zato ni in ne more biti liričnih pejsažev pljuskanja morja ali kontemplativnega zrenja onkraj obzorja. Tudi »pustolovski« vidiki so zamejeni z notranjimi dilemami članov posadke, ki skušajo ob težkem in enoličnem delu na dolgih plovbah v sebi ohraniti stik z »normalnostjo« kopnega sveta. Ko in ker jim to ne uspeva, se zatečejo k alkoholu, drogam, uničujočemu ravnanju in kot britev ostremu, politično povsem nekorektnem jeziku, kar vse pahne Pomorce v književnost »umazanega realizma«.

Čeprav je avtor potisnil v ospredje analizo odnosov med mladima in starima pomorcema, da bi prikazal vzorce prenašanja določenih ravnanj, pa njegovi Pomorci – zato ker ne komentirajo razmer, temveč navkljub slogovnim hiperbolam učinkujejo kot prepričljiv in samozadosten zapis o stanju duha v tem specifičnem mikrookolju –v premislek ponujajo niz širše družbeno relevantnih tematik. Najbolj eksplicitno z refleksijo o razmerju med dolgotrajno izolacijo (karanteno) na morju in vse bolj vprašljivo »normalnostjo« kopnega in posledično kritiko sodobne potrošniške družbe ter zahodnega humanizma. Zaradi vseh teh razsežnosti predstavljajo Norci pomorci tematsko drzen in jezikovno svež prvenec 50-letnega pisatelja Vukšiča. Vsekakor pa lahko pritrdimo piscu spremne besede dr. Igorju Saksidi, da niso »tunin namaz, so globokomorska ribja pošast, zato lahko med branjem upravičeno pričakujete, da se vam bo v grlu zataknila kaka nenavadno ostra ribja koščica«.  

Več kot četrt stoletja je minilo, odkar ste se kot član posadke zadnjič vkrcali na čezoceanko. Od kod v vas odločitev, da danes s knjižnim zapisom obudite spomine na svoje pomorsko mladostno obdobje?

Kratek odgovor bi bil ta, da sem imel na voljo več časa za premišljevanje (smeh) … Otroka sta odrasla, ločeval sem se, obenem pa sem tedaj živel v Škofji Loki, prvič v življenju ne v neposredni bližini morja. Pogrešal sem ga na sprehodih po tamkajšnjih gozdovih, manjkalo mi je. Ker sem imel za povrh še obilico časa, sem začel pisati o njem. K pisanju spominov na mladostna leta, ki sem jih preživel kot ladijski delavec, me je spodbudila tudi psihologinja, ki sem jo – kot marsikdo dandanes – obiskoval v tistem času. Nelagodno sem se počutil na teh srečanjih. Drezala je vame z zelo osebnimi vprašanji, a se jih nisem mogel zares odpreti. »Če ne morete govoriti, pišite,« mi je predlagala. Po njenem nasvetu sem začel pisati nekakšen dnevnik s spomini. Na osnovi tega pisanja sem počasi, korak za korakom, oblikoval dvanajst kratkih zgodb, ki sem jih na koncu preuredil in sestavil v Norce pomorce.

Zanimivo je, da ste vsako izmed zgodb ustvarili kot zaključeno celoto, vendar pa se združene v knjižnem deli lepo dopolnjujejo in povezujejo.

Rad imam kratke zgodbe. Takšne, kakršne je denimo pisal Charles Bukowski ali kakršne danes piše Kubanec Pedro Juan Gutiérrez. Njune zgodbe so izvrstno zasnovane. Na mah pritegnejo in do konca ohranjajo bralčevo zanimanje in pozornost. Takšne zgodbe, v katerih ni dolgočasnih delov, so mi všeč. Zagotovo je vpliv omenjenih avtorjev viden tudi v mojem delu. Nočem ju posnemati, a hkrati ne morem zanikati vzporednic med njunim in mojim pisanjem. Zelo rad imam tudi Vitomila Zupana, zlasti njegov Menuet za kitaro, v mladosti sem veliko bral tudi Jacka Londona in Hermana Melwilla, še posebej pa sem užival ob branju zgodb manj znanega slovenskega pisatelja Eda Torkarja. Posegam sicer po zelo različnem čtivu. Res pa je, da če me knjiga do 80. strani ne prepriča, po navadi roma v kot.

Povedno je tudi, da ste se pri razvrščanju zgodb ognili kronološkemu prikazu odraščanja mlajših pomorcev. Namesto tega ste povabili bralca, da iz opisa notranjih sprememb v protagonistih, opisanih v razčlenjenih zgodbah, sam interpretira razplet celote.

Ta čas bi se težko lotil obsežnejšega teksta, kakršen je roman. Ta zvrst zahteva poseben pristop, če nočeš izgubiti bralčeve pozornosti. Tudi jaz se moram zares vživeti v zgodbo, ki jo pišem. Težko bi se vživel v pisanje, v katerem bi moral nenehno povezovati tematsko bolj oddaljene dogodke, ali pa denimo pisati o tem, kaj je kdo jedel, kako obeduje in kaj vse je na mizi. Dolgčas bi mi bilo ob takšnem pisanju. Raje napišem krajšo zgodbo v enem zamahu, jo zaključim po 25 straneh, nato pa se lotim nove. Tudi pri razvrstitvi zgodb v Norcih pomorcih sem skušal slediti načelu, da mora biti branje nepredvidljivo in ohranjati suspenz. Od tu odločitev, da zgodbe razvrstim nekronološko.

Omenili ste, da ste se pisanja lotili po nasvetu psihologinje. Očitno so vas spomini na mladostna leta in delo na ladji precej bremenili?

Prvič je na ladji vedno lepo. Tudi sam sem na prvem popotovanju, bil sem v tretjem letniku srednje šole, neizmerno užival. Tedaj smo v štirih mesecih in pol prepluli Jadran, Sredozemsko morje in Atlantik, iz Venezuele pa smo nato preko Panamskega prekopa obpluli Kalifornijo, Kanado in Britansko Kolumbijo ter se ustavili šele na Aljaski. Za fanta, ki še ni dopolnil 17 let in je neizmerno užival ob branju del Jacka Londona in Hermana Melvilla, je bilo to krasno, nepozabno potovanje. Res pa je, da sem bil tedaj še mulc, vsi so, kot da bi bil v šoli, pazili name. Na naslednjih plovbah je bilo že povsem drugače. Začelo se je pravo delo. Prvo leto je sicer še bilo nekoliko lagodneje. Opravljal sem sicer že težka dela, vendar kot asistent še nisem nosil veliko odgovornosti. Z napredovanjem v oficirja so se kopičile tudi odgovornosti. Takrat je bilo vseh lagodnosti konec. Obveljal je podoben režim kot v vojski. A bolj kot težaško, enolično delo v »drobovju« ladje, me je obremenjevala dolgotrajna odsotnost od doma. Na najdaljših plovbah domačih nisem videl več kot leto dni. Tudi Evrope ne, saj sem večinoma delal na ladjah, ki so plule med Azijo, Afriko in Južno Ameriko.

V Pomorcih opisujete posadko kot mikrokozmos ljudi, ki jim življenje in delo sicer narekujeta hierarhija in pravila, vendar se večina vdaja pijači in drogam, zahaja k prostitutkam, nekateri pa si poiščejo tudi »dodaten« vir zaslužka s tihotapljenem drog.

No, v knjigi opisujem razmere na ladjah, kakršne so bile do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Tedaj si lahko mirne duše vsak dan v ladijski hrambi prevzel zaboj piva ali liter oz. dva žganega. V kabinah so bile vsak večer fešte. Delali smo 10 ali 12 ur, povečerjali, se nato zapili, po nekajurnem spancu pa se znova odpravili na svoja delovna mesta. Takšno življenje te uničuje. Malo je bilo takšnih, ki so delali na ladjah vsaj nekaj let in ostali »normalni«. Danes je povsem drugače. Alkohol je na ladjah strogo prepovedan, redno se preverja tudi vsebnost THC in drugih substanc v krvi. Pomorci se zato na potovanjih ne morejo z ničemer »zamotiti«. Res pa je, da se jim niti ni treba, saj so plovbe z isto posadko zakonsko zamejene s tremi meseci. Problem nastopi, ker v času bivanja na kopnem člani posadke niso plačani. Pomorci se upravičeno jezijo. Tri mesece se v oddaljenih predelih sveta izpostavljajo nevarnostim, nosijo glavo v torbi, izplačilo po opravljeni plovbi pa jim zadostuje, če jim, komaj za preživetje.  

Iz vaše knjige je vidno, da delo na ladji ne zahteva le celega človeka, ampak ga tudi spremeni. Kakšen je ta človek, ki ga oblikujeta ladja in morje, predvsem pa dolgotrajna odsotnost od doma? Povedno je namreč, da ste stanje duha pomorcev na dolgotrajnih opisovali z navedbami Conrada, Pascala, zlasti pa Camusa in drugih eksistencialistov.

V mojih časih smo bili pomorci povsem izolirani od preostalega sveta. Interneta še ni bilo, z razmerami doma in v svetu smo se seznanjali iz Primorskih novic ali Dela, ki pa smo jih brali z nekajmesečno zamudo. Ni čudno, da v razmerah dolgotrajne izoliranosti vsak malce podivja. Na ladji sta seveda veljala hierarhija in nadzor, vendar že sam občutek, da ti je normalno življenje, kakršnega poznaš doma, onemogočeno, sproža stresna, tesnobna občutja. Ob tem se testosteron nenehno nabira na ladijskem železju. Razmere lahko primerjate z življenjem danes, ko smo zaradi koronavirusa vsi drug od drugega izolirani. Predstavljajte si, da z manjšo skupino ljudi v majhnem prostoru živite dvanajst ali trinajst mesecev! Kmalu ne veš več, o čem bi se pogovarjal. Neizogibno pride do sporov in nesoglasij. Podivjaš.

V knjigi polagate v usta protagonistov izrazito nestrpne izjave o pripadnikih drugih ras in kultur. Sočasno pa zelo neprizanesljivo pišete o potrošniški hinavščini Zahoda, tudi o spornem ravnanju humanitarnih organizacij, ki delujejo v deželah »tretjega sveta«. Kako sami razmišljate o teh temah? Videli ste neznosno bedo in revščino v teh deželah.

Res je, v Afriki, Indiji in Južni Ameriki, kjer sem največ delal, vidiš nepredstavljive reči. Prizore, ki so turistom »prihranjeni«. Slednji, če že, počitnikujejo v eni izmed teh držav, se morda ven odpravijo le po nakupih, nato pa se vrnejo v svoj all-inclusive hotel. Pomorec si ne more zatiskati oči. Pahnjen je v ta svet. Pot iz pristanišč v mestna središča vodijo skozi geta. Na tej poti najbolj revni prebivalci mesta čakajo na pomorce, da bi od njih izprosili nekaj drobiža. Na začetku te prizori golih in bosih otrok, ki prosijo miloščine, šokirajo, sčasoma se navadiš nanje … Zato me jezijo zatrjevanja največkrat relativno dobro preskrbljenih Slovencev, da nam gre zelo slabo. Prepričan sem, da bi vsi tisti, ki so pri nas najbolj glasni o razmerah v družbi, spremenili svoj pogled na revščino, lakoto in življenjske pogoje, če bi lahko vsaj za en dan skozi oči pomorca videli razmere v najbolj revnih državah sveta. 

Rekli ste, da morje ljubite in sovražite.

Sovraštvo do morja izhaja iz narave dela na ladji in dejstva, da zaradi dolgotrajnih plovb tudi po leto dni nisem videl domačih. Vsekakor bi, če bi se lahko odločal še enkrat, temeljito premislil, ali je kariera pomorca zame prava. Če že, bi zagotovo izbral delovno mesto na palubi ali na mostu ladje, bil bi denimo navtik in ne strojnik, čeprav obožujem vse, kar je povezano s tehniko. Danes, ko sem v pokoju, je moj odnos do morja drugačen. Skoraj vsak drugi dan se s svojo barko podam na morje in ribarim. Poleti, med najhujšo pripeko, se s prijateljem včasih tukaj za nekaj dni zasidrava v Mesečevem zalivu in loviva ribe. Tudi po prometni nesreči v začetku devetdesetih, ko sem moral opustiti kariero pomorca, sem lovil ribe, vendar sem bil takrat profesionalni ribič na ribiški barki. Danes pa to počnem le iz »gušta«.

V predstavitvi knjige omenjate »nepomembno prometno nesrečo«, vendar je ta v vašem življenju očitno pomenila prelomnico. Kaj se je zgodilo?

Hudo sem padel z motorjem. V tistem času, na začetku devetdesetih let, sem bil eden izmed redkih srečnežev na obali, ki so si lahko privoščili dober motor. Takrat so takšne motorje na Obali vozili le sinovi bogatih staršev in pomorci. Če nisi bil med njimi, motorja ni bilo. Na dopustu sem se rad vozil z motorjem. Na eni izmed »nočnih« voženj iz Pirana proti domu mi je presekal pot avto in z motorjem sem trčil v drevo. Bilo je teden dni, preden bi se moral na Japonskem kot drugi oficir vkrcati na ladjo. Namesto na čezoceanki sem pristal na invalidskem vozičku. Ko sem čez dobro leto okreval, mi je Splošna plovba, kjer sem bil zaposlen, ponudila delo v pisarni. Poskusil sem, vendar to delo ni bilo zame. Zaposlil sem se na ribiški barki, nato pa se upokojil. Danes nisem več na ladji, temveč na palici (smeh) …

Z Norci pomorci ste s prepoznavnim slogom in tematiko stopili na literarno prizorišče. Zagotovo že snujete novo delo. Drži?

V glavi je dosti, nekaj tudi že na papirju. Bomo videli. Sicer pa pišem strašno počasi. Tudi pisateljska disciplina mi manjka. Rad bi bil zmožen vsako jutro sesti za mizo in napisati dve ali tri strani teksta. Če bi tako ravnal, bi bil roman nared v letu dni. A tudi novo knjigo bom – tako kot poprejšnjo – zasnoval na osnovi kratkih zgodb. Takšno pisanje »na dah« me poživlja. Lahko še povem, da bo tudi nova knjiga povezana z morjem, čeprav se bo »dogajala« na kopnem.

Knjigo Norci pomorci Goroslava Vukšiča – Goga lahko kupite na tej povezavi.