Mahn- u. Gedenkstätte (v spomin in opomin)

Sinoči sem verjel,
da nekateri trenutki minejo,
če jim pustiš čas.

Danes je moja vera slaba.
Nekateri trenutki
poženejo korenine in se razraščajo,
dokler ne izčrpajo zadnje stotnike časa.

 Jure Jakob, Korenine (zbirka Lakota)

 

Foto: Neža Peterle

Življenje v Berlinu ni življenje v Nemčiji, tako pravijo domačini. Vedno znova ponavljajo, to ni Nemčija, to ni Nemčija. In res. Včasih se na primer zdi, da prevladujoči jezik mlajših prebivalcev Berlina ni nemščina, ampak angleščina. Iz mešanih omizij brezštevilnih berlinskih lokalov, za katerimi se znajdejo ljudje najrazličnejših narodnosti, se sliši angleščina kot edini jezik, ki je skupen vsem prisotnim. A domačini najverjetneje govorijo o nečem drugem, ne o površinski menjavi jezika. Zavedno ali nezavedno pritrjujejo misli enega odmevnejših esejev Thomasa Manna, Nemčija in Nemci, in velikokrat hočejo poudariti, da je neulovljiva nemškost, neulovljivi nemški duh med prebivalci Berlina v nasprotju z ostalo Nemčijo prisoten le v razredčeni obliki. Mann namreč nacizem označuje za logičen zaključek velikega loka nemškega duhovnega razvoja, katerega oče naj bi bil Martin Luther, njen umetniški vrhunec naj bi predstavljala romantika, svoj najvišji filozofski izraz naj bi zadobil pri Friedrichu Nietzscheju, končal pa naj bi se med plameni koncentracijskih taborišč. Berlinčani se hočejo izviti iz tega »prekletstva«, ga zanikati, veliko bližja sta jim multikulturnost in politična korektnost, a ni treba veliko, da ju pustiš za seboj. Ni treba veliko, da za seboj pustiš berlinsko džunglo grafitov, quer pogleda na svet in vedno prisotno oprezanje za patriarhatom. Odpeljati se je treba le nekaj deset kilometrov izven Berlina in nenadoma se znajdeš sredi nemške pokrajine, kjer nihče ne bi dejal: tu ni Nemčija.              

Slabo uro vožnje z vlakom sva potrebovala, da sva prišla do koncentracijskega taborišča Ravensbrück. Edinega koncentracijskega taborišča v tretjem rajhu, ki je bil namenjen izključno ženskam. Težko si je zamisliti, da je bilo to skoraj idilično nemško mesto, postavljeno med rokave in majhna jezerca prelepe reke Havel, nedavno tega eden izmed mnogih morišč v sklopu širšega načrta končne rešitve. A že ob vstopu obiskovalca pričaka pretresljiva podoba treh predimenzioniranih in vidno shujšanih žensk, ki na otroških nosilih prenašajo truplo majhnega dojenčka. Veliko med njimi jih je, šele takrat sem se ovedel, v taborišče prišlo nosečih in s komaj rojenim otrokom niso ravnali nič bolje kot z njimi.

Neasfaltirana cesta nato vodi do na novo postavljenega informacijskega središča, za njim pa se razprostira ploščad s pogledom na Schwedtsee, enega izmed jezerc reke Havel. Neposredno proti njemu je obrnjen monumentalen kip hodeče matere z otrokom v naročju, postavljenem na šest, sedemmetrski betonski podstavek, celotna kompozicija pa stoji na masivnem pomolu, kot bi hotela taboriščnica ubežati vsemu, kar je doživela od prihoda v neznano.

A glavni razlog najinega obiska ni bilo ogledovanje enega izmed številnih nemških koncentracijskih taborišč, ampak nastop slovenske vokalne skupine Gallina v bivši tekstilni tovarni taborišča. V danes bolj ali manj zapuščenem, skeletu podobnem poslopju, polnem praznih sten in votlih spominov, so štiri dekleta ob spremljavi citer in harmonike uprizorila koncert, ki se je spogledoval tako s sodobno slovensko glasbo kot tudi z ljudskimi napevi, ki nam jih je zapustila tradicija. V prvem delu, naslovljenem Musik für Ravensbrück, smo namreč lahko slišali dela treh slovenskih skladateljic mlajše generacije, med katerimi je izstopala kompozicija Melani Popit Das Ende. V njem se je na eni strani naslonila na ekspresionistične skladatelje dvajsetega stoletja in njihovo mukotrpno spopadanje s spomini na drugo svetovno vojno, a po drugi vključila tudi na videz nasprotne, pietetne tone iz zahodne tradicije korne glasbe. Kričečo grozo in nekakšen izdih priznanja, ki me prevzame vsakič, ko poslušam cerkveno glasbo, smo tako zaslišali kot dva načina spoprijemanja z neumljivim, med katerima so najverjetneje nihale preživele taboriščnice, njihovi svojci ali navsezadnje svetovna skupnost.

Po odmoru pa so članice skupine nemškemu občinstvu predstavile izbor slovenskih ljudskih pesmi. A ta odločitev ni bila vprežena v ničkolikokrat videne promocije slovenske kulturne dediščine, ampak je pravzaprav koreninila v grozljivi prepovedi petja v taborišču. Kakršnegakoli, če ga le ne predpiše vodstvo taborišča. Zato so si taboriščnice skrivoma prepevale pesmi, ki so jih kar najtesneje povezovale z domačimi logi. Petje, eno izmed prvinskih človeških dejavnosti, jim je služilo kot nevidna opora, s katero so lahko vsaj za trenutek ali dva spolzele iz fizične in psihične ujetosti taborišča. Z njo so lahko razprle jadra svoje domišljije, obudile spomine na svoje otroke, može in starše, katerih usode v vojni vihri najverjetneje niso poznale. A petje ni bilo vedno mogoče. Nadzor v taborišču je bil natančen in neizprosen, zato so se, kot lahko preberemo v obrastavnem besedilu v sami tekstilni tovarni, ujetnice zatekle tudi k skrivnem mrmranju, brundanju ali komaj slišnemu požvižganju, s katerimi so se lažje izognile vedno preteči nevarnosti brezštevilnih očes budnih paznikov. Petje kot pobeg iz brezobličnega vsakdana. Petje kot pot v neznano. Petje kot stik s prejšnjim življenjem, ki se jim je bržkone izgubljal v meandrih vedno manj oprijemljivih  spominov.

Dekleta so nato še pozno v noč prepevala v skupnih prostorih apartmajev, v katerih so bila nastanjena, v ličnih heimatstil hišah, ki so bile zgrajene za nikogar drugega kot za paznike in druge zaposlene v taborišču. Igrivo petje in smeh sta delovala kot protiutež resnobnim tonom, ki smo jih slišali v tekstilni tovarni, a tudi kot protiutež zločinom, ki so se nedolgo tega odvijali le streljaj stran. Ob tem se je nebo tisto noč prvič, odkar živim v Berlinu, popolnoma razbesnelo. Zgodaj zjutraj je bilo ozračje očiščeno nesnage rekordno toplega poletja v nemški prestolnici. Pihalo je, zrak je bil skoraj prozoren in naši pogledi so lahko segali nekajkrat dlje kot prejšnjega dne. Jezerce je bilo tokrat videti popolnoma drugače. Zaradi vetra so se v njegove obale zaletavali valovi, zaradi dežja je zadobilo odtenke akvamarin barve in zaradi naše soočenosti z usodami tu zaprtih taboriščnic je bilo videti kot brezkončen travnik komaj slišnih glasov vseh krivično pomrlih na tem groznem kraju. Ob zidu narodov za njim, na katerem so z velikimi črkami izpisana imena držav, iz katerih so prihajale taboriščnice, se je brezbrižno vila podrast pušpana s svojimi usnjatimi listi in trdim lesom. Zopet sem se zaobrnil k jezeru in se spomnil na zadnji kader Truffautove klasike Štiristo udarcev, kjer se Antoine Doinel na koncu filma znajde na obali morja, ki si ga je vedno želel videti. Ravno tako se je tudi tokrat čistina razprostirala do zadnje točke vidnega polja, prodirala v nas in istočasno umila spomin na prejšnji dan. Jutranje sonce je izžgalo zadnje sledove našega včerajšnjega molka in zaprepadenosti. Skoraj se je slišalo zvonove nastajajočega dne, skoraj se je slišalo mrmrajoče petje taboriščnic, skoraj je zakrvavelo nebo.

To jutro nam je omogočilo vsaj za trenutek uvideti odbleske t. i. nemškega duha. Za trenutek nam je omogočilo uvideti življenje z veliko preteklostjo, ki se od preseljevanja narodov razteza preko vrhuncev srednjega veka, klasicizma, romantike in devetnajstega stoletja. Obdobja, na katera so Nemci upravičeno ponosni, le da je na koncu ta lok končal z vzponom nacistov, ki so se deklerativno naslanjali na veličastnost nemške zgodovine. In ravno trenutki priznanja grozot, povzročenih v dvanajstletnem nacističnem obdobju – katerega majhen delček smo doživeli tisto jutro –, se zdi zadnja etapa nemštva, ki še vedno zaznamuje nemški javni prostor in predvsem slehernega Nemca.