Pred kratkim je pri založbi Sophia izšla zgodovinska, arhivsko-dokumentarna, biografska študija z naslovom Smrt fašizmu: Boj Louisa Adamiča za demokracijo o življenju in delu znanega slovensko-ameriškega literata, družbenokritičnega intelektualca in političnega aktivista Louisa Adamiča (1898–1951). Pod pronicljivo, tehtno in izjemno aktualno delo se je podpisal ameriški zgodovinar, profesor z Univerze Bucknell v Pensilvaniji, raziskovalec in dober poznavalec Adamičevega dela in nasploh zgodovine priseljevanja v ZDA ter zgodovine delavstva in delavskih gibanj John P. Enyeart. Knjiga prinaša nov dragocen vpogled v Adamičevo življenjsko pot, ustvarjanje, pisanje, politični angažma itn. na drugi strani Atlantika ter v njegov odnos z domovino, podporo gradnji nove, povojne Jugoslavije in podobno. Pri tem pa ne gre za klasično biografijo, temveč za problemsko študijo, analizo in pregled Adamičevega dela, njegovih političnih prepričanj, knjig, številnih člankov, tekstov in zapisov vseh vrst ter njegovega odziva na takratno kompleksno in prelomno politično, družbeno dogajanje v ZDA in v Evropi. Knjiga je plod, kot piše založba, desetletnega arhivskega raziskovanja v Ameriki in Sloveniji, obenem pa vsebuje tudi dragoceno foto-dokumentarno prilogo s številnimi Adamičevimi fotografijami in pismi.
V knjigi Enyeart podrobno opiše tudi, kako se je Adamič razvijal kot avtor, kako je oblikoval in negoval svoje politične nazore, kako se je angažiral kot kritični intelektualec in kaj je želel doseči. Obenem študija ponuja tudi sijajen vpogled v Adamičevo široko prepoznavnost in priljubljenost v ZDA, kjer je njegove knjige vzelo v roke množično občinstvo, njegovi članki v različnih publikacijah in časopisih pa so dosegali veliko branost. To si je danes težko predstavljati, toda kdor je tedaj bral knjige in časopise, kot je Enyeart pred kratkim povedal za Radio Slovenija, je imel doma kakšno od Adamičevih del ali pa redno prebiral njegove članke. To, kar je imel povedati, pa je vzela resno tudi ameriška politika oziroma država.
In če se Enyeart v prvi vrsti posveti različnim in raznolikim vidikom ameriških desetletij Adamičevega življenja in dela, se v spremni besedi zgodovinar, profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti, publicist dr. Božo Repe ukvarja z jugoslovanskim okvirom oziroma bolj s tem, kako so Adamiča videli, brali in razumeli v njegovi stari domovini. Z Repetom smo ob izidu knjige pripravili krajši pogovor.
Kakšna nova spoznanja prinaša študija ameriškega zgodovinarja Johna P. Enyearta o življenju in delu Louisa Adamiča?
Gre za odlično zgodovinopisno delo. Rekel bi, da za delo stare šole, kakršno si je v današnjih časih, ko smo razpeti med številne projekte in druge obveze, res težko privoščiti. Stvari se je avtor lotil temeljito: z branjem, zbiranjem in analiziranjem vsega dostopnega materiala. In s pomočjo štipendij ter drugih vrst akademske podpore. Bil je tudi Fulbrightov štipendist v Sloveniji, z nami si je delil našo skromno pisarno na oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
V svoji knjigi je analiziral odnos Louisa Adamiča do fašizma. Naši generaciji je bolj znano Adamičevo prizadevanje za boj jugoslovanskih partizanov, ki je bil seveda primarno prav tako boj proti fašizmu, manj pa vemo o njegovem precej globljem in širšem poznavanju fašizma. In o borbi proti njemu tudi v Združenih državah Amerike. Tisti, ki Adamiča bolje poznajo, vedo za njegove obsežne in odmevne študije o ameriškem delavskem gibanju, obenem pa je bil tudi neuradni govornik nekaj deset milijonov priseljencev in njihovih potomcev v ZDA. Med njimi je užival veliko priljubljenost in imel pomemben vpliv, saj so bili glavni bralci njegovih popularnih knjig, in sicer od konca dvajsetih let 20. stoletja do njegove smrti. Adamičevo stališče je bilo, da so v drugi svetovni vojni sicer zmagale zaveznice, da pa je fašistični duh, ki je ogrozil svet, še vedno živ. Enyeartovo delo sicer kaže tudi Adamičevo pot od slovenskega kmeta v izgnanstvu do tega, da je postal vidni član močne javnomnenjske skupine afroameriških in belopoltih intelektualcev, novinarjev, delavskih borcev, aktivistov in aktivistk iz različnih etničnih skupnosti, pisateljev, levičarskih politikov in političark ter radikalcev, ki so se fašizmu uprli tudi po zmagi nad njim. Ta drugi del, še zlasti njegovo ozadje, nam prav tako ni bil dobro poznan oziroma smo ga poznali le delno.
Zakaj je Adamič človek z idejami za današnje čase, kot pišete v spremni besedi?
Pripadal je, kot rečeno, vplivni skupini levičarskih piscev, ki so se upirali konservativni kontrarevoluciji v ZDA po drugi svetovni vojni. Konservativci so zagovarjali rasno superiornost, sovraštvo do drugače mislečih in manjšin, poveličevali nasilje ter tako težili k uničenju demokracije znotraj sicer formalno demokratične države. Kot nasprotje temu so v Adamičevem krogu identificirali demokracijo, ki je po njihovem mnenju vključevala rasno in etnično enakost, delavske pravice, pravico narodov do samoodločbe, socialno in solidarno družbo. Mnogi so bili zato žrtev t. i. makartizma oziroma »lova na čarovnice«.
V čem je Adamičeva aktualnost? Adamič pravi, da pri boju proti (ameriškemu in siceršnjemu) fašizmu ne gre zgolj za boljši odnos belopoltih do Afroameričanov in priseljencev, pač pa je treba izkoreniniti fašizem kot prepričanje, da so ZDA »anglosaška dežela«. Iz tega rasistično-nacionalističnega mišljenja, danes odkrito izraženega v geslu America First!, izhaja segregacija doma in kolonializem na tujem. Težko boste našli krajšo, a natančno in hkrati dovolj razumljivo interpretacijo stanja duha v ZDA in njene zunanje politike. Kako se uresničuje, ste lahko nekaj desetletij po Adamičevi smrti štiri leta vsak dan neposredno spremljali prek televizije in medijev z dramatičnim vrhuncem ob menjavi Donalda Trumpa. Na inavguraciji Joeja Bidna bi lahko zato mirno brali odlomke iz Adamičevih del, kar bi zvenelo precej bolj resnično kot tam izrečene patetične besede.
No, da ne bom ostal samo pri ZDA. Aktualnost njegovih definicij in razmišljanj o nacionalizmih, o domnevni večvrednosti po krvi ali barvi kože, o sovraštvu do drugačnih, zavračanju kulturnega pluralizma, skratka o konservativni revoluciji, ki demokratične vzvode zlorablja za prilaščanje oblasti in osebno bogatenje, lahko mirno prevedete v aktualne madžarske, poljske, slovenske in podobne razmere. Prepričan sem, da Adamič ne bi imel težav z oznako, da gre za lokalne različice fašizma.
Kako pa razložiti Adamičevo prepoznavnost in popularnost v ZDA, kjer so ga ljudje tako natančno brali, poslušali in se odzivali na njegovo delo?
Adamič je k omenjenemu protifašističnemu razpoloženju prispeval s pripovedovanjem zgodb o krivicah. Izhajal je iz resničnih zgodb in izkušenj priseljencev, zlasti slovanskih, a tudi drugih. Napisal je trinajst knjig in več kot petsto člankov, ki so med drugim izhajali v revijah American Mercury, The Nation, Negro Digest, Harper’s Weekly in Saturday Evening Post. Kot piše Enyeart, so gimnazijski učitelji in profesorji na kolidžih predpisovali branje njegovih del, redno se je pojavljal v vsedržavnih pogovornih oddajah na radiu, po vsej deželi so se zgrinjale množice, da bi ga poslušale, bil pa je tudi prejemnik pomembnih štipendij ter književnih nagrad. Predsednika Franklin D. Roosevelt in Harry Truman ter številni drugi javni uslužbenci so se posvetovali z njim o odnosu med njegovo domovino Jugoslavijo in Združenimi državami. Njegovo delo so slavili W. E. B. Du Bois, F. Scott Fitzgerald, Sinclair Lewis, H. L. Mencken, Eleanor Roosevelt in Upton Sinclair.
Njegova prepoznavnost sicer ni bila enoznačna. Dokler je bil živ, ga niso mogli utišati. Po smrti pa so Američani z izjemo ozkih intelektualnih krogov pozabili nanj, ker so ga bojeviti zagovorniki hladne vojne in protikomunizma prikazali kot komunista, kar je bila v ZDA najhujša politična psovka in je to še danes. Skušali so ga prikazati kot prevratnika, ne pa kot zagovornika pravic manjšin, ljudi drugačne barve kože in drugačnega prepričanja, revnih slojev in podobno. Kljub temu je vsaj v ozadju kolektivne zavesti ameriškega levoliberalnega pola ostal eden najpomembnejših ameriških levičarskih mislecev – ni pa bil komunist, menil je, da je vizija komunizma utopična, je pa hkrati zagovarjal stališče, da so utopični tudi drugi revolucionarni vzgibi, ki ljudi po vsem svetu navdihujejo k uporu. Seveda je vse življenje za to plačeval visoko osebno ceno, po smrti pa so se, kot rečeno, številni načrtno trudili, da ga potisnejo v pozabo.
Kaj je bilo pravzaprav v ospredju Adamičevega pisanja in življenja na drugi strani Atlantika? Kako je združeval na videz nezdružljivo – otroštvo v Sloveniji, simpatije do komunizma in naklonjenost do Amerike?
Adamič je kot pisatelj in aktivist združeval štiri temeljne teme: življenje in boj delavskega razreda, življenje in boj ameriških priseljencev, ameriško demokracijo in vitalnost ter njeno vodilno vlogo v svetu, nasprotoval pa je vojaški moči in zagovarjal, da morajo ZDA ostati vodilne v svetu, kar zadeva tehnologijo in demokracijo. Vse to bi lahko morda z določenega zornega kota združili pod vašo oznako »simpatije do komunizma«, čeprav Adamič ni razmišljal na tak način. Tu sta potem še dve temi: navezanost na otroštvo in ljubezen ali vsaj simpatije do domovine (pri obeh je iz romantiziranega odnosa postopoma oblikoval bolj realno sliko). Ljubezen do (širše) domovine je izkazoval zlasti s podporo narodnoosvobodilnemu boju, kar je povezoval s svojimi cilji o socialno pravičnejši družbi. Vendar ne gre pozabiti tudi tega, da je sprva podpiral rojalističnega Dražo Mihailovića, ker je pod vplivom netočnih informacij in propagande mislil, da se on bori proti okupatorjem in ne partizani. Jugoslavijo kot eno od svojih dveh domovin ter njeno obrambo je, tako kot številni jugoslovanski izseljenci, torej postavljal pred ideološke opredelitve. Sicer pa je bil Adamič tako raznovrsten, da ga ni mogoče spraviti v kalup. Obstajajo pa seveda rdeče niti, ki kažejo smeri njegovega življenja in dela.
Kakšen odnos pa so imeli do njega domači kraji? Kako so doma gledali na njegovo delo? V spremni besedi pišete, da se je še v Kraljevino Jugoslavijo, ki jo je prepotoval na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, vrnil kot »veliki sin Jugoslavije«, kar se je nato sicer hitro spremenilo …
Adamič je, podobno kot Združene države Amerike, analitično in kritično obravnaval tudi Jugoslavijo. Prvič jo je prepotoval na začetku tridesetih let. Obiskal je Beograd, Zagreb, Sarajevo, Dalmacijo, Makedonijo, zlasti ga je zanimalo podeželje. Njegova Vrnitev v rodni kraj (The Native’s Return) je, skupaj s še nekaterimi teksti, resnično živ opis stare Jugoslavije in njenih narodov. Pri tem je opozoril, da je ta v polkolonialnem odnosu do zahodnih držav. Ob vzponu nacizma in pred tem fašizma je že slutil vojno ter celo napovedoval revolucijo. Pri Slovencih je poudarjal močno povezanost s kulturo, opazil je, da imajo v javnosti velik vpliv pisatelji, prikazal pa je tudi uničujočo stvarnost: narod s šibko industrijo in brez lastne državnosti, revščino in njene strahotne posledice za ljudi, razkosanost naroda med štiri države in podobno. Po njegovi oceni je bilo gospodarsko, družbeno in politično življenje v Sloveniji v agoniji, vendar je imela dežela odličen človeški potencial. Med bivanjem v Jugoslaviji se je začelo njegovo sodelovanje s slovenskimi komunisti, zlasti je bil v stiku z Borisom Kidričem in njegovo družino, takontakt pa je po vojni obnovil. Zaradi kritičnega odnosa do režima in diktature kralja Aleksandra je za Jugoslavijo sicer postal persona non grata.
Znova se je vrnil leta 1949. Nameraval je odpotovati tudi v Sovjetsko zvezo, kar pa mu ni uspelo. Med obiskom se je prvič srečal z Josipom Brozom Titom. Več kot trideset ur je Adamič preživel na razgovorih s Titom, ki mu je zaupal veliko osebnih stvari. Na osnovi obiska je leta 1949 nastala njegova zadnja knjiga, ki je sicer izšla leta 1952, z naslovom Orel in korenine (The Eagle and the Roots). V knjigi kritik, ki jih je sicer izrekel na račun Tita in jugoslovanskega vodstva v glavnem ni bilo, delo pa je naletelo na različne odzive. A je pri tem treba upoštevati, da Adamič izida knjige ni dočakal, po njegovi smrti sta jo izdala žena Stella (ki mu je tudi sicer veliko pomagala pri pisanju, brez nje ne bi bil tisto, kar v literarnem svetu danes je) in njegov založnik, več kot tretjina prvotnega teksta pa je bila izpuščena.
Na čisto osebni ravni se iz knjige vidi, da je na določen način razčistil z domačimi, nekako ni več našel pravega stika s sorodniki na domačiji in se od njih oddaljil.
Kako pa je Adamič podpiral narodnoosvobodilni boj in novo Jugoslavijo, ki je nastala iz ruševin 2. svetovne vojne?
Adamičev odnos do Tita izhaja iz njegovega odnosa do partizanskega gibanja. V partizanih ni videl samo osvoboditeljev, pač pa tudi silo, ki bo spremenila družbene odnose, zato jih je odkrito in goreče podpiral tudi v socialnem smislu: kako je podpiral narodnoosvobodilno gibanje, je opisano v več delih, na kratko tudi v moji spremni besedi. Veliko je seveda pomagal njegov vpliv med izseljenci, še več pa prijateljevanje z ameriškim predsedniškim parom, do katerega je imel neposreden dostop. Tito pa je bil karizmatična osebnost na čelu partizanskega gibanja že med vojno, ko sta vzpostavila pisne stike, in tudi pozneje, ko sta se osebno srečala in družila. Nedvomno je Adamič gledal nanj tudi kritično. Zaznaval je Titov kult osebnosti, napake v Jugoslaviji mu niso ostale skrite. Kult osebnosti, množično oboževanje Tita je bilo zanj sicer uganka, a se je na koncu s tem nekako sprijaznil. Rekel bi, da je to imel za nekakšno nujno zlo, poleg tega je iz ameriških izkušenj vedel, kako se vedejo zvezdniki in vplivni politiki, kakšen vpliv imajo, zato je to najbrž primerjal. Čisto do konca njunega odnosa tudi z zgodovinske distance ni mogoče razložiti.
Zakaj se je Adamiču zdelo nujno sodelovanje – gospodarska naslonitev, odprtost, izmenjava informacij – med ZDA, ki so bile zanj središče industrijske revolucije, in Jugoslavijo, kar omenjate v svojem spremnem zapisu? Kako si je vse skupaj predstavljal?
Adamiču je bilo izjemno veliko do povezave obeh svetov. Morda je skušal osebno izkušnjo podzavestno prenesti na meddržavno raven. Kidriču je na primer predlagal posebno službo, ki bi spremljala tehnološki in industrijski razvoj ZDA. Bil je prepričan, da Jugoslovani ne vedo nič o Ameriki, da tudi ne vedo nič o stikih z javnostjo (Public Relations) in ne znajo prebuditi zanimanja ZDA za svoje probleme. Pri tem je Jugoslaviji sicer pomagal spor z Informbirojem. Kljub temu je takrat Adamič zapisal: »Da ste ga (posojilo) dobili, ne gre zahvala vaši propagandi, dobili ste ga kljub njej.« Slovenski kulturi, tedaj sploh izolirani od zahodnega vpliva, je na začetku leta 1951 poslal več ameriških dramskih tekstov. Tako so ljubitelji gledališča že takrat na ljubljanskih odrih videli denimo igro Arthurja Milllerja! Zanimivo, a še neodgovorjeno vprašanje bi bilo, v kakšni meri je Adamičeva miselnost vplivala na spremembo socializma v Jugoslaviji in na spremembo njene zunanjepolitične orientacije. Ni da bi pretiravali, a vseeno … Vsekakor si je želel moderno, odprto Jugoslavijo. Če bi ostal živ, bi ga obisk v šestdesetih ali sedemdesetih letih gotovo zelo razveselil.
V kolikšni meri je bilo na koncu Adamičevo delo in pisanje žrtev povojne ureditve sveta, ki ga je zaznamovala hladna vojna med dvema monolitnima ter ideološko, politično, družbeno ipd. nasprotujočima si blokoma, med katerima naj ne bilo nič vmes?
Adamič je brez dvoma žrtev hladne vojne, ideološke delitve sveta in Amerike ter makartizma. To, kar ste navedli, bi danes označili za fake news in medijski linč, kar kritični intelektualci, novinarji, kulturniki in drugi danes žal zelo dobro poznamo tudi doma. Vseeno mislim, da je bil Adamič pod precej hujšim pritiskom, kar pa seveda ne zanika dejstva, da živimo v svetu, ki mu je sam odločno nasprotoval. Oboje: hladna vojna in makartizem sta ga psihično uničevala in tudi uničila. Ali si je zato vzel življenje sam ali mu ga je kdo drug, ne bomo nikoli vedeli.
V spremni besedi omenjate, da je pri nas zanimanje za Adamiča in njegovo delo po osamosvojitvi zamrlo. Po drugi strani v zadnjih letih vendarle prihaja do novih prevodov, prispevkov, posvetov in razprav o avtorju, njegovem delu ter nasploh o njegovi zapuščini. Kakšno pozornost si zasluži?
Mislim, da je položaj pri nas od osamosvojitve naprej glede Adamiča podoben, kot je bil v ZDA po njegovi smrti in pozneje. Žal bi lahko tudi glede družbenih razmer naredili primerjavo med današnjimi razmerami v Sloveniji in takratnimi v Ameriki, zato Enyeartova knjiga prihaja ob pravem času.
Adamičevih del ni več v učnih načrtih, že desetletja nobena od mojih študentk ali študentov ne ve za Adamiča, ko vprašam zanj. Spomin nanj, kot sem zapisal v spremni besedi, sicer tudi pri nas ni v celoti izginil: po njem se imenuje celo osnovna šola v Grosuplju, tam ima svojo ulico in še kaj bi se našlo. Prav tako je bilo tudi v samostojni državi ob različnih obletnicah organiziranih nekaj posvetov in izdanih nekaj publikacij. V znanstveni in strokovni javnosti je torej deležen pozornosti tako v ZDA kot v Sloveniji, kaj več pa ne. Vsekakor pa se s tem vprašanjem lahko vrneva na začetek. Adamič si v današnjih razmerah nedvomno zasluži širšo pozornost. Ne nazadnje lahko tudi naslov Enyeartove knjige – Smrt fašizmu! – v slovenski podalpski različici berete na plakatih na aktualnih kolesarskih protestih, če že drugje ne. To pa je gotovo tudi razlog za večjo pozornost do Louisa Adamiča in njegovega dela.
John P. Enyeart: Smrt fašizmu: Boj Louisa Adamiča za demokracijo. Ljubljana, Sophia, 2020, 268 str.
