AirBeletrina - Londonski razpokani zidovi
Dom in svet 26. 3. 2018

Londonski razpokani zidovi

Robin Hood Gardens, foto: Sandra Lousada, 1972

Pred nekaj dnevi so delavci končali z rušenjem zahodnega trakta verjetno najbolj razvpite brutalistične zgradbe v Londonu. Robin Hood Gardens oziroma Vrtovi Robina Hooda, kot bi lahko poslovenili ime kompleksa, so javno mnenje razdvajali že vse od izgradnje leta 1972. Nastali so v zadnjem valu gradnje socialnih stanovanj, tik preden se je nekdaj mogočna britanska socialna država prevesila v svoje nasprotje, popolni laissez-faire Margaret Thatcher. Kot da bi se zgradba legendarnih arhitektov Alison in Petra Smithsona že od začetka zavedala, da je njen nastanek nezaželen, njeno uničenje pa samo vprašanje časa, se je obdala z vrsto obrambnih ukrepov, ki so bolj kot na modernistično sosesko spominjali na srednjeveško utrdbo. Stanovanjski trakti so bili oblikovani kot težko prehodna poteza, ki je v notranjosti ščitila ozelenjeno otroško igrišče – grajsko dvorišče. Poglobljene garaže stanovalcev so nadomeščale obrambne jarke krog in krog kompleksa; visoke in zadržane betonske fasade z zunanjimi povezovalnimi (obrambnimi?) hodniki pa so mrko zrle proti počasi napredujoči fronti steklenih nebotičnikov, ki so vztrajno prodirali v nekdanjo delavsko četrt vzhodnega Londona in okrog njih zategovali zanko.

Večdesetletno obleganje je zdaj končano. Zidovi brutalistične utrdbe so premagani, osvojeni, prebiti in porušeni. Zaključni vpad rušilnih strojev na sovražno ozemlje je potekal počasi; morda so rušitelji v trenutku, ko je bilo že prepozno, s tem nehote kazali obotavljanje pred lastnim vandalizmom; bolj verjeno pa je na tak način vsaj gesta rušenja lahko postala zanimiva, fotogenična in konzumerabilna poslednja stopnja življenja neke stavbe, katere poslanstvo je bilo nadvse nefotogenično in nekonzumerabilno. Za sivimi in introvertiranimi zidovi so se namreč skrivala kvalitetno zasnovana, svetla in razgibana dvovišinska stanovanja, ki niso bila grajena za trg, ampak za socialno najobčutljivejše sloje takratne družbe.

Tudi sam sem se pridružil redkim osamljenim pogrebcem Vrtov Robina Hooda. V črno oblečeni arhitekti z dragimi fotoaparati okrog vratu (ali pa z generičnimi mobiteli v roki, tako kot jaz) smo počasi pohajkovali po bojnem polju in tako odsluženi stavbi pripravili nekoliko ubožno arhitekturno sedmino. Tudi sami smo namreč prej produkt današnjih kulturnih izhodišč samouresničevanja in nereflektirane nostalgije kot pa tistega danes že davnega družbenega optimizma, ki je stavbo gradil. Vendar pa smo imeli vsaj priložnost, da smo se s pogledi sprehodili po prej skrbno prikriti notranjosti zgradbe. Rušilni bagri so, ko so z jeklenimi čeljustmi zakopali v na videz monoliten, v resnici pa krhek beton zunanjih sten, za kratek hip razkrili njeno bistvo (ja, prej je bilo očem nevidno). Na ulico so zasijale živopisane tapete in opleski – kdor obupuje nad slovenskim okusom pri opremljanju doma, naj si gre ogledat angleškega. Med ostanki vzidane opreme in stavbnega pohištva sem tu in tam opazil kakšen poster ali nalepke v nekdanjih otroških sobah. Gledal sem skozi razpoke procesa rušenja, ki ob desetletjih obstoja zgradbe pomenijo kvečjemu samo hipni trenutek med stabilnostjo zgrajenih zidov in tabulo raso splaniranega gradbišča. Med hitro izginjajočim surovim betonom so se razkrivali tudi materialni ostanki nekega manj prisiljenega in bolj radodarnega sveta. Utrdba Robina Hooda je tik pred izginotjem opazovalcem s prepustnostjo prej neprehodnih zidov razkrila pogled naravnost v srce hitro izginjajoče in propadajoče socialne države. Stavbe, ki jo bodo nadomestile, bodo zgrajene za drugačne namene. S svojimi bleščečimi in steklenimi transparentnimi stenami ne bodo ščitile kolektiva svojih prebivalcev, ampak obratno, voajersko razkrivale individualne zgodbe o uspehih.

London s tempom vsakdanjega življenja in cenami osnovnim dobrin svojim prebivalcem preprečuje, da bi se predolgo prepuščali elegičnim in melanholičnim sentimentom. Vendar pa sem med vsakdanjim hitenjem med domom in fakulteto pred kratkim trčil ob na pol prepusten zid, ki me je živo spomnil na prizore rušenja Vrtov Robina Hooda. Pa ni bil zgrajen iz betona, ampak iz ljudi. Veliko Britanijo je februarja in marca zajela velika stavka akademskih delavcev. Zaradi napovedi, da bo pokojninski sistem univerzitetnih predavateljev liberaliziran (kar v tem primeru pomeni, da bodo pokojnine odvisne od individualne sposobnosti špekuliranja na prostem trgu, ne pa od višine in dolžine vplačevanja prispevkov), so sindikati organizirali štiritedenski val stavk, med katerimi je univerzitetno življenje v veliki meri zastalo. V Sloveniji stavke največkrat doživljamo v obliki protestov na ulicah in trgih, na Otoku pa je njihov zaščitni znak »Picket Line«, živi zid stavkajočih pred delovnim mestom, ki obvešča o ciljih stavke in obenem poskuša preprečevati prehod stavkokazom. Akademski »Picket Line« je verjetno že po naravi stvari nekoliko manj rigorozen in bolj prepusten kot tisti pred rudniki v Thatcherjanskih osemdesetih; še posebej pred humanističnimi fakultetami je imel prej značaj dobrodušnega zborovanja kot stroge zapore. Vendar pa najbolj nevarnih lukenj v zidovih stavkajočih ni povzročilo tistih nekaj kolegov-stavkokazov, ki so sklonjenih glav pohiteli mimo, da bi kljub stavki nadaljevali s svojim učnim procesom. Široka podpora stavkajočim tako s strani študentov kot prekernih kolegov predavateljev, ki nimajo svojega sindikata, obenem pa so na mnogih univerzah že v večini, je bila sicer javna in zanesljiva, obenem pa tudi resignirana in celo nekoliko depresivna. Kolektiv učiteljev in študentov ni oblikoval skupne fronte, ki bi se zavzela za sistematično, pravičnejšo in solidarnejšo preureditev akademskega sistema. Tako za prekerne delavce kot za študente je pokojnina v takšni ali drugačni obliki prej govorica iz nedoločene, skoraj mitske preteklosti kot pa realna perspektiva. Obenem je mnoge pogodbene predavatelje stavka potisnila na sam rob preživetja, ki je v mestu s tako visokimi najemninami, kot jih ima London, vedno že za najbližjim vogalom. Neusklajena univerzitetna družbena fronta bo v poletnem semestru, ko se napoveduje naslednji stavkovni val, doživela novo in še bolj nevarno preizkušnjo. Pritisk se ne bo zvišal le na delodajalce, ampak tudi na tiste skupine stavkajočih, ki stavkovne zidove branijo izključno iz požrtvovalne solidarnosti. Zanje namreč celo ugodni razplet stavke ne bo imel nikakršnih blagodejnih učinkov. Zato se v akademskem »Picket Line« že nakazujejo dodatne razpoke.

Britanski ostanki socialne države v svoji defenzivni nemoči tako vse bolj spominjajo na zevajoče luknje v betonu Robin Hood Gardens – plast za plastjo se luščijo, dokler jih nekega dne ne bo več. Razpoke v zidovih – tako betonskih kot človeških – niso posledice demokratičnega pluralizma ali transparentnega razkrivanja; prej spominjajo na secirno mizo, na kateri so ne več uporabni organi izrezani in zavrženi. Nekaj fragmentov socialne države bo morda skrbno konserviranih v formaldehidu in razstavljenih, podobno, kot bo Victoria & Albert Museum v shrambo prevzel tudi trinadstropni segment porušene brutalistične soseske (menda si ga bo letos mogoče ogledati celo v naši bližini, na Beneškem arhitekturnem bienalu). Fragmenti ponosno razstavljenih in obenem do popolnosti nevtraliziranih ostankov ne tako davne preteklosti napovedujejo pritiske, ki se ne bodo ustavili na Doverskih Belih pečinah; deloma so že, deloma pa šele bodo pljusknili čez na Kontinent in tudi k nam. Če želi kdo že vnaprej obiskati bojna polja bitk, ki nas še čakajo, naj se napoti v vzhodni London ali pa na katerega od londonskih kampusov.