Peto romaneskno delo pisateljice Gabriele Babnik že s svojim naslovom Tri smrti (Beletrina 2019) aludira tako na notranjo strukturo kot tudi na samo vsebino knjige. Posnemajoč francosko pisateljico Marie N’Diaye in njen roman Tri močne ženske (Modrijan 2011), na katerega se z medbesedilnostjo, ki je tako značilna za pisanje Babnikove, delonavezuje, so Tri Smrti zasnovane kot triptih treh osrednjih protagonistk – Mame, Ide in Mirjam. Trije deli, ki na različne načine opisujejo življenja, zaznamovana s smrtjo bližnjih oseb, se časovno in prostorsko prepletajo med seboj, medtem ko junaki predvsem psihično, kar se načeloma kaže kot posledica migracij med Evropo in Afriko, prehajajo v svojevrstne različice samih sebe.
V prvem delu knjige tako beremo poetično in z dolgimi ter razvezanimi povedmi napisano zgodbo o Mami, ki se je odločila zapustiti nasilnega moža, s katerim se je bila po posilstvu na domačem stranišču primorana poročiti. Medtem ko sledimo kompleksni karakterizaciji na prvi pogled morda nenavadnih junakov, ki se nam preko vsevednega pripovedovalca razkrivajo v vsem svojem čustvovanju in skrivnostih – Mama je na primer na svojega posiljevalca na nek način tudi navezana – se v nekem trenutku naracija začne sukati okoli smrti mame Nne. Preko njenega preteklega življenjem, ki ga sicer spremljamo retrospektivno, pisateljica odpre temo zapuščanja in prenehanja odnosov, ki se nato kot eden glavnih motivov vleče tekom celotne knjige. Če je Mami uspelo zapustiti narcističnega in nasilnega moža, ki je »vsako še tako neznatno stvar znal obrniti v svoj prid« in ki je »iz vsake situacije prišel neomadeževan«, pa se je ravno nasprotno mama Nne odločila ostati ob svojem možu, tudi ko jo je ta uradno zapustil.
Med Mamo in smrtjo mame Nne stoji še en zanimivo okarakteriziran junak – najmlajši brat in najljubši sin Mohamed, ki se skupaj z ugrabljenim otrokom, kar sicer dramaturško v knjigi ne deluje kot najbolj prepričljiv zaplet, prav obratno od ustaljenega predsodka, da Afričani prihajajo v Evropo izrabljati ekonomski in socialni sistem, odloči vrniti iz Ljubljane nazaj v Burkino Faso. Oropan lastne biti in dostojanstva v evropskem rasističnem okolju začne Mohamed, dominanten in vase zaverovan kot je, frustracije ob lastni nemoči in ob soočenju s smrtjo mame Nne manifestirati v nasilju do svoje partnerke Tinkare.
Tema odtujenosti in praznine, s katero se srečujejo malodane vsi junaki, se kaže tudi v drugem delu knjige, ki se osredotoča na osamljeno in samotno življenje Ide, hčerke upokojenega slovenskega novinarja in nekdanjega dopisnika iz Afrike. Ko se Ida na povabilo očeta Oliverja pridruži obisku Burkine Faso nesluteč, da se oče namerava tam posloviti od življenja, začne počasi odkrivati, da so očetova odhajanja od doma sovpadla z očetovim dvojnim življenjem. S svojo eksistencialno odtujenostjo in absurdnim spoznanjem, da je bilo njegovo poklicno življenje aktivističnega in do resnice zavezanega novinarja tesno prepleteno s najgršimi političnimi spletkami, na kar z vsem svojim idealističnim uporništvom seveda ni želel pristati, se Oliver odloči za samomor, ki se osmisli v nekakšni »anti-camusovski« razlagi.
Oliverjeva zgodba se nato v nadaljevanju poveže z Mamino, in sicer na način poenostavljene interakcije, kjer se Mama izkaže za njegovo telesno sopotnico, ki je predvsem preprosta in za razliko od njegove žene lahko zadovoljiva. Celotna knjiga je namreč gosto prepletena z erotičnimi interakcijami med junaki, ki so kljub kompleksnosti karakterjev zreducirane na golo telesnost, ki se giba med neizrečeno spolno fantazijo in spolno frustracijo, in predvsem potrebo po zapolnitvi esencialne in eksistencialne praznine, ki je zapečatena v vseh junakih. Erotični akti zato delujejo vulgarno in kljub večplastnim odnosom čustveno izpraznjeno, zaradi česar na trenutke ne sovpadejo z načelno estetskostjo in metaforičnostjo pisateljičinega pisanja.
Kot interakcija, ki za razliko od drugih erotičnih odnosov ne deluje enoznačno in ki je zmožna poglobljenega čustvovanja, se v zadnjem delu knjige izkaže platonski in zavezniški odnos med Oliverjem in Mirjam, vdovo ubitega predsednika države Benjamina Franklina. Gabriela Babnik skozi biografsko fikcijo, navdihnjeno z življenjem in smrtjo prvega burkinškega predsednika Thomasa Sankare, obudi eno bolj tragičnih političnih zgodb prejšnjega stoletja, ko so progresivnega afriškega voditelja, katerega ideologija je bila zasnova kot preplet panafrikanizma, marksizma in socialne pravičnosti ter zlasti izrazitega antikolonializma in antiimperializma, leta 1987 pod vodstvom tesnega prijatelja Gomboja, ki je v romanu pravzaprav poosebljen burkinški politik Blaise Compaoré, ubili nekdanji zavezniki ter njegovo truplo odvrgli na smetišče. Naracija Mirjam Franklin, ki po tridesetih letih zahteva razjasnitev okoliščin umora svojega moža, se v romanu med vsemi smrtmi zdi kot najbolj iskren in avtentičen opis soočanja s prisotnostjo mrtveca v vsakdanjih življenjih tistih, ki so po smrti bližnjega primorani življenje nadaljevati.
Tri smrti tako problematizirajo pomembne in pogosto ne le zamolčane, temveč tudi neartikulirane teme, ki jih Gabrieli Babnik uspe odpreti na svojevrsten personaliziran način ter jih tako načete brez poglobljenega analiziranja in moraliziranja prepustiti bralcu v lastno razumevanje.
Gabriela Babnik: Tri smrti. Beletrina 2019, 408 str, 27 eur.
V sredo, 19. 6., bo ob 19.00 v Drama Kavarni pogovor z Gabrielo Babnik o njenem romanu. Vabljene_i!
