Mesta si lahko (in tudi si) vzpostavijo vizualno identiteto z gradnjo ikonske, resnično veličastne zgradbe. Najvidnejši primer arhitekture kot mejnika je muzej Guggenheim Franka Gehryja v Bilbau, dokončan leta 1997. Bilbao je bilo včasih revno, neopazno pristaniško mesto v severni Španiji, oropano vseh simbolov. Z gradnjo ene stavbe, izjemne tako v kvaliteti kot v videzu, se je Bilbao popolnoma preobrazil. Ne samo da so se oči sveta uprle v Bilbao Guggenheim, s čimer je mesto postalo svetovno znano; zgradba je sprožila tudi mnogo sprememb v baskovskem mestu. Turisti so prihajali, da bi videli muzej v živo – okoli 1 milijon ljudi na leto, desetkrat več kot prej. Vedno bolj so bile opazne koristi investiranja v veličastno arhitekturo in v Bilbau so začele rasti druge večje zgradbe, vključno s prekrasnim mostom Zubizuri Santiaga Calatrave (zasnoval je tudi novo letališče mesta). Pomlajevanje zatiranih in neopaznih krajev preko drzne arhitekture je po zaslugi Bilbaa postalo revolucija, ki so ji mnogi sledili.
Zaprite oči. Povejte prvo stvar, ki vam pade na pamet, ko slišite imena naslednjih mest. Pariz. Po vsej verjetnosti Eifflov stolp? London. Najbrž Westminstrska palača ali Big Ben? Washington DC. Bela hiša ali pa mogoče Lincoln Memorial? Praga in Karlov most? Berlin in Brandenburška vrata? Kaj pa Barcelona? Verjetno katedrala La Sagrada Familia. San Francisco? Mogoče most Golden Gate. Pomislimo še na države. Vam ob misli na Kitajsko najprej pade na pamet Kitajski zid? Bi lahko celotno Avstralijo povezali s sydneysko operno hišo? Vse to so arhitekturni spomeniki, ki so prevzeli vlogo ikone mesta ali včasih celo države. Tako kot hagiografski znaki, ki so jih renesančni slikarji uporabljali za prepoznavanje svetnikov, se lahko vidni simboli uporabljajo kot ime (če vidimo svetnico poleg kolesa z ostrimi noži, takoj vemo, da gre za sveto Katarino Aleksandrijsko) ali pa simbol predstavlja idejo osebe: ko vidimo križ, takoj pomislimo na Kristusa. Tudi mesta in države uporabljajo takšne vidne simbole. Predstavljajte si, da ste filmski režiser in želite gledalcem pokazati, da se film dogaja v Sydneyu, Avstraliji. Vse, kar morate storiti, je pokazati hiter posnetek sydneyjske operne hiše in gledalec bo seznanjen s krajem dogajanja. To je pravi indikator ikonske zgradbe – če gledalci, ki je še nikoli niso videli v živo in ne študirajo arhitekture ali nečesa tesno povezanega s tisto kulturo, prepoznajo zgradbo in njeno lokacijo.
Glede na to da si Slovenija prizadeva privabiti čim več turistov in narediti čim boljši vtis na Evropo in svet, lahko pomislimo, če se da tak cilj doseči z arhitekturo. Bil sem presenečen nad nedavno reklamo za Eurobasket 2013, ki sem jo videl na brniškem letališču. Medtem ko nekateri slogani za Eurobasket 2013 pritegnejo našo pozornost (Ready to Rock),sem se pri enem zdrznil. Pisalo je Impossible to ignore (Nemogoče spregledati). Zvenelo je žalostno in obupano. Dejstvo je, da Eurobasket turnir zlahka spregledamo, saj se, z ozirom na druge športne turnirje, tiče relativno majhnega števila navijačev oz. športnih navdušencev. Na žalost je tudi Slovenijo tujcem razmeroma lahko spregledati, če ne kar ignorirati. Kot ponosen prebivalec Slovenije in velik slovenofil dam vedno vse od sebe, da bi deželo promoviral. Za inteligentne obiskovalce, ki se tu znajdejo, je Slovenija sama najboljša oglaševalka. V preteklih šestih mesecih je bilo v časopisih in revijah, kot so The New York Times, Travel & Leisure, Conde Nast Traveler, National Geographic Traveler, itn., veliko člankov o Sloveniji. Vsi so Slovenijo opisovali kot čudovito turistično destinacijo in kot »skriti dragulj«. Turisti, ki pridejo v Slovenijo, jo obožujejo – je dragulj, ki pa vseeno ostaja skrit, vsem kipečim člankom navkljub. Problem slovenske mednarodne identitete je, da nam ob misli nanjo ne pade na pamet niti ena slika, ki bi predstavljala in zastopala državo ali njeno glavno mesto.Tisti, ki so Slovenijo že obiskali, se verjetno najbolj spominjajo pogleda na blejsko jezero od zgoraj, z otočkom in cerkvijo ter gradom na vrhu pečine. Vendar ta pogled ni ikonski, ker ga ljudje, ki ga v živo še niso videli, ne prepoznajo.
*
Nedokončan športni kompleks Stožice na obrobju Ljubljane deluje kot neuspel poskus ustvarjanja izjemne stavbe, ki bi lahko postala vidni simbol Ljubljane. Vendar je stadion bolje videti na zaslonu računalnika kot pa v živo. V računalniških načrtih je prisotna neka organska, valujoča kvaliteta školjkaste strehe. Mogoče je problem v gradnji ta, da je streha preveč pravilna – struktura bi bila mogoče boljša brez ponavljajočega se, predvidljivega in malce dolgočasnega vzorca strehe.Stožice so videti, kakor bi se nekdo trudil ustvariti ikonski arhitekturni spomenik za Ljubljano, vendar mu ni ravno uspelo.
Obstajajo še drugi kandidati za ljubljanski arhitekturni simbol? Obiskovalci si hitro zapomnijo Ljubljanski grad, postavljen na hribček v središču mesta, ampak takšne gradove najdemo tudi v drugih mestih. Nekateri si zapomnijo prelep zavoj baročne ulice mimo Starega trga (čeprav je veliko habsburških baročnih mest, ki so videti podobno), spet drugi pa Prešernov trg z roza obarvano cerkvijo in kipom Franceta Prešerna. Nobena od teh znamenitosti pa ni ikonska. Izobražene obiskovalce prevzame Plečnikova arhitektura – tisti redki, ki obiščejo pokopačišče Žale, občudujejo vstopna vrata, in arhitekti ljubijo NUK – vendar je za raziskovanje in proučevanje Plečnikove Ljubljane potreben navdušen in pozoren obiskovalec. Niti ena Plečnikova zgradba ne izstopa kot žarišče mesta – kakor npr. operna hiša v Sydneyju. Plečnik je ustvaril najboljše zgradbe v Ljubljani, ki delujejo naravno in povezano v celoto. Ostaja pa projekt, ki si ga je Plečnik želel zgraditi, vendar ni bil nikoli dokončan. Ta projekt bi Ljubljani in Sloveniji priskrbel edinstven in izstopajoč arhitekturni spomenik.Katedrala svobode, načrtovana kot Parlament Slovenije.
Ferdo Kozak, predsednik ljudske skupščine, je prosil Jožeta Plečnika, naj se pridruži komisiji za načrtovanje gradnje novega slovenskega parlamenta. Plečnik je v svoji prvi študiji razmišljal, da bi slovenski parlament postavil na grič, kjer je prej že stal srednjeveški grad. Ta skica je bila najbolj impresivna, a idealizirana. Nedvomno bi ob njeni realizaciji veliko tradicionalistov osupnilo, vseeno pa bi mesto dobilo spomenik, ki bi ga definiral, tako kot Brandenburška vrata definirajo Berlin ali Guggenheim Bilbao.
Kozakov ugovor ob izbiri lokacijese je nanašal na to, da so Ljubljanski grad že spreminjali v muzej, zatorej bi bil grič neprimeren, ker bi odtegnil vpliv perspektive in funkcionalnosti gradu. Kozak je predlagal, da bi Parlament postavili na rob parka Tivoli. Ko je Plečnik predložil prvotni načrt, so napovedali tekmovanje za načrtovanje parlamenta in Plečnika prosili za sodelovanje.
Plečnikov zadnji prispevek k tekmovanju je bil postavljen na Šubičevo ulico blizu Tivolija. Imenoval ga je Katedrala svobode. Neprijetna praznina v virih, ki so trenutno dostopni, pomeni, da ne vemo natančno, zakaj Plečnikov načrt ni bil nikoli izpeljan. Bil bi spomenik slovenski neodvisnosti. Čeprav visoko zastavljen – bi bil uresničljiv. Bil bi krona Plečnikove Ljubljane, ikona mestne pokrajine, ki do danes manjka. Plečnikova Katedrala svobode bi prekrasno prevzela to vlogo.
Načrt očitno ni dobil dovoljšnje podpore. Za izdelavo takšne zgradbe bi bilo treba veliko več poguma, kot ga je komisija uspela zbrati, saj bi stavba postala sijoča zvezda ali pa tarča posmeha.
Če bi bila Plečnikova Katedrala svobode zgrajena, na gradu ali pa v Tivoliju, bi Ljubljana dobila svojo ikono, ki jo je ustvaril svetovno priznan mojster arhitekture in zagotovljeni bi bili tako kakovostna kot izstopajoča oblika. Vendar se to ni zgodilo. Namesto tega imamo sicer funkcionalen, a grd parlament, ki hitro utone v pozabo.
Če Ljubljana išče ekonomsko rast prek povečanega turizma in si Slovenija želi biti v svetu bolje poznana, potem je dobra taktika investiranje v arhitekturo. Arhitektura pa mora biti izjemna. Biti mora na nivoju Gehryja, Calatrave, Plečnika. Stožice so dobre, a ne sijajne – in zato ne bodo nikoli ikonske.
Sprašujem se, če je še možno zgraditi Katedralo svobode? Načrti so že narejeni. Ljubljana ne bi potrebovala dragih tujih arhitektov, če je najboljši umetnik v dolgi in bogati slovenski zgodovini že vse pripravil.Ne glede na to, kaj je (bilo) zgrajeno, je obsežna arhitektura najboljše kakovosti in drznega videza dobra pot k izboljšanju turizma in opaznosti, sproži pa tudi prijetnejše ekonomsko in kulturno življenje. Slovenija še vedno čaka na tisto ikonsko zgradbo. Medtem pa pametni turisti še vedno lahko občudujejo Plečnikovo Ljubljano tudi brez enega spomenika, ki bi bil ikona mesta.
Besedilo je prevedla Lisa Mislej.
