Ko so moški vstopili v sobe deklic in opazili, kako zavzeto se ukvarjajo s svojimi punčkami in njihovimi čustvi, so vedeli, da je to nekaj, česar se morajo lotiti tudi sami. Profesionalno, se razume, kot režiserji, ki po odru ali platnu premikajo figure in jim bolj ali manj uspešno skušajo vdahniti življenje. Deklice so bile tako zatopljene v svoje delo, da niso opazile, kako si je nekdo prisvojil njihovo igro. Jill Silloway, ameriška televizijska režiserka, je, ko je to opazila, pobesnela: »Kako hudiča je mogoče, da se moramo ženske boriti, da postanemo režiserke? Kako je prišlo do tega? Saj gre vendar za punčke in čustva.«
Je režija kaj drugega kot način, na katerega deklice odraščamo v punce? Premikamo punčke, barbike in plišaste medvede v odnose, preizkušamo dialoge, jim določamo zgodbe, vdihnemo čustva in zakričimo reeez, ko je čas za spanje. Ja, režiramo že celo življenje. In vendar ameriške filme zrežira le sedem odstotkov žensk, na televiziji pa je le za deset odstotkov bolje. (Jill Soloway raje ne omenjajmo, da v Sloveniji letos Slovenski filmski center ne bo sofinanciral niti enega celovečernega igranega filma ženske avtorice in le en dokumentarec, in da na zadnjem Festivalu slovenskega filma ni bilo videti niti enega celovečernega igranega filma režiserke.) Jill Soloway se bori že dolgo. Preden je dobila lastno TV serijo Transparent, je bilo videti, da jo bolj kot televizijska serija čaka samo serija kariernih neuspehov; izgubila je delo na serijah Talenti v belem (Grey’s Anatomy) in Tarin svet (United States of Tara), nato pa ji je HBO zadal smrtni udarec, ko je namesto njenega projekta v produkcijo vzel idejo »mlajše in boljše« različice nje, Lene Dunham, ki je slavno pitchnila serijo Punce, ljubezensko pismo prijateljicam, s katerimi se je pripravljala na odraslost skozi predelovanja čustvenih zahtev v odnosih, skozi objokane noči, slabe odločitve, objemanja, romantične zablode in borbe punc, tik preden bodo postale ženske. Fantje vseh šestih sezon zavzemajo mesto bolj ali manj očarljivega hrupa, tistega iz romana Deviški samomori Jeffreya Eugenidesa, v katerem so punce samo ženske v preobleki, ki razumejo ljubezen in celo smrt in je naloga fantov le ustvarjati hrup, za katerega je videti, da jih navdušuje. Fantovski pogled je v Puncah posnet kot šok in novost – ko v ravnokar zaključeni šesti in zadnji sezoni Adam, romantični interes glavne junakinje Hannah, želi izraziti svojo različico ljubezenske zgodbe, mora za to posneti film, ki se nato zavrti znotraj epizode kot film v filmu in postane najbolj od siceršnje estetike in igre ločen, režijsko umetelen in okoren prizor vseh epizod vseh sezon. Tudi sicer je Lena Dunham, režiserka, scenaristka, producentka in glavna igralka Punc, iz posameznih epizod ustvarila kratke filme, se igrala z žanri in tako iz sitcoma ustvarila travmedijo bolešnjav, nekakšen podžanr ustvarjalnega dokumentarca.
Punce Lene Dunham igrajo kakor Courtney Love v pesmi Doll Parts, v kateri zapoje, da se pretvarja tako dobro, da že presega pretvarjanje. Ravno ta njihov presežek se je izkazal za največji problem pogosto napetega razmerja med serijo Punce in njenim občinstvom. Gledalec ob trapastih likih serij Sodobna družina, Mrhi za šankom, New Girl, Mom, New Normal in drugih šovov podobnega formata ne postane politični aktivist, ker jim niti za trenutek ne verjame, da se ne pretvarjajo. Lena Dunham pa vzdržuje režijske prijeme iz otroštva, režira iz otroške sobe svojih negotovosti; v šestih sezonah tako pred našimi očmi postavi neprisiljeno odigrano hišo lutk vseh mogočih scenarijev mladosti. Dali so ji prostor za »entertainment«, iz česar je naredila kampanjo za odraščanje po svoji meri. Lena Dunham je zato škandalozna punca našega časa, umetnica, ki so jo, če smo ravno velikonočni, na križ pribili, ker je preveč dokumentarna, premalo ustrežljiva do zahtev javnosti in namesto da bi jo bilo sram svojih slabosti, z njimi opleta, in jim dopusti, da so tako nerodne in nadležne, kot je nerodno in nadležno odraščanje samo. Ni vedela, koga vse bo s svojim intimnim dokumentom odraščanjem zbodla, navsezadnje je imela 23 let, ko je napisala prvo sezono; skozi sezone je postalo jasno, da je posebej nadarjena za takojšnji odziv javnosti. V zadnji, šesti sezoni, ki se je zaključila v nedeljo, 16. aprila, Hannah dobi službo na faksu kot profesorica »interneta«. Ob tem se je takoj pojavil članek na Vulture, ki pojasnjuje, zakaj Hannah v resničnem življenju te službe ne bi nikoli dobila. Tretja epizoda finalne sezone pa je na primer verjetno najbolje izpeljan komentar na debato o konsenzualni spolnosti in spolnem nadlegovanju, v katerem izhodišče za debato lahko najde tako primer Flisar kot vsakdo, ki je kdaj nasedel zapeljevanju moči in vsakdo, ki se je kdaj hotel vdreti v tla od svoje naivnosti. Hannah je na televizijo pripeljala vse tesnobnosti spolnega življenja punc v dvajsetih in histerijo družbe v zvezi s tem poudarila z nastopom v intervjuju z Mario Shriver, v katerem je izrekla besedo penis, ob čimer je poprej statična kamera doživela manjši živčni zlom, se začela brezciljno gibati po studiu, in nazadnje izgubila fokus, voditeljica pa je medtem v paničnem smehu postala obraz na Leno še vedno povsem nepripravljene Amerike. Strukture so se zatresle, marsikoga je počilo po glavi, mlade punce pa so si zamenjale cover slike na Facebooku v screenshot enega od kadrov iz zadnje epizode. »Kaj se ona pravzaprav gre?« je zadonelo med vrsticami razporeditve družbenih moči. Nedavno je radijski voditelj Howard Stern oholo pripomnil, da ima Lena Dunham res srečo, da ji je uspelo, ker je dandanes mladim debelušnim puncam v javnem življenju težko kaj doseči, in s svojim komentarjem presenetil svojo ženo, resničnost, v kateri naj bi bili enaki, in tudi sebe, naprednega levičarja. Lena Dunham je namesto osramočenega pogleda v tla dvignila glavo in govorila še bolj artikulirano in še bolj glasno, tudi ko so se zelo potrudili, da bi ji bilo neprijetno in da bi se čim hitreje spet počutila kot mlada debelušna punca, ki nima v primetimu česa iskati. V nasprotju s svetom, ki mu Lena kot javna oseba ne gre v račun, sama dobro ve, zakaj je tu; želi utirati pot še drugim puncam. In res, v zadnjih letih so v prvi plan prišle še Amy Schumer s serijo Inside Amy Schumer, Issa Rae s serijo Insecure, Rachel Bloom s Crazy Ex Girlfriend, Pamela Adlon z Better Things in druge; spisek se iz leta v leto daljša, Punce pa so medtem prebrale svoj epilog.
Ray, eden od likov serije Punce, pove, da bi bila edina različica resničnostne serije Razočarane gospodinje, ki bi jo hotel gledati, Razočarane gospodinje Prage. In tako nekako je na prvi ogled skoraj do zadnje minute videti poslednji del serije Punce. Kot posnetek razočaranih gospodinj daleč od ameriških sanj. Kot zaprepadenost od Marniejinega žalostnega spoznanja, da nima ničesar in da je to povzročila sama. Kot odsev bridkih barv spodletelih zakonov, z utrujenimi obrazi punc, ki iz svojih dvajsetih niso prinesle ničesar razen velike navezanosti na svoje prijateljice.
Vseeno poglejmo epizodo do konca. Ko že deluje, da se bodo Punce iztekle v srednjeevropsko socialno dramo in bosta ločenki Marnie in Loreen samo še popili kozarec vina in potem počasi splahneli v siv zrak nad teraso grenkega razočaranja, protagonistka še ni imela zadnje besede. Od svojih kritik in kritikov izmučena, večno vračana k sebi, sebi, sebi, samouničena, s spodletelimi poskusi ljubezni, s srcem iz opičjega mesa, poskuša podojiti svoj protipol: nebelega, moškega otroka, nekoga, ki pozornost potrebuje bolj od nje, nekoga, ki ga ne razume in ne sprejema, nekoga, ki začne cviliti od neprijetnosti, ko ga vzame v naročje. V svojem zadnjem prizoru narcisa Hannah postane sen Emmanuela Levinasa. Hannah, poster child za beli feminizem, se skozi šest sezon Punc na koncu pregrize do vstopa v ljubezen. Ne strastne, ne romantične, ne partnerske ljubezni, ampak ljubezni iz delaExistentialists and Mystics Writings on Philosophy and LiteraturefilozofinjeIris Murdoch: ljubezni kot ekstremno težkega in bolečega spoznanja, da je resničnega še nekaj drugega kot ona sama. Obličje dojenčka Groverja postane obličje vse drugosti, ki jih do sedaj ni bila sposobna sprejeti ali vzeti v obzir, in tukaj lahko od vseh likov Punc ravno Hannah – odraste. Po vseh naporih in bolečih poskusih podoji drugo stran, pogleda v neznano, zapopade vse, kar v njej vzbuja tesnobo, in strašljivi svet naposled zveže s sabo. In nazadnje lahko – kot lik, režiserka, punca in naša prijateljica zadnjih šestih let – spremeni kompozicijo, kader, kot svojega pogleda. Navsezadnje je končna postaja njenih dvajsetih razširitev področja boja, znotraj katerega se lahko začnejo drugi boji.
In od Punc, ki so se pretolkle s svojimi dvajsetimi, na vsakem delu svojega telesa prenesle kritike, se večkrat zmotile kot imele prav, ostale blage v času zlomljenega srca, zastavile vsakršen ponos v prid iskrenosti in resnicoljubnosti, se skozi nize zelo nerodnih poskusov učile govoriti o sebi neposredno, in zdržale strah, ki pride s hrabrostjo, lahko pričakujemo, da se bodo z isto ihto in razumevanjem naučile govoriti tudi o vsem drugem, kar zahteva nadaljnji boj.
