Gabrielo Babnik slovenskemu bralstvu ni treba posebej predstavljati. Priznana pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka, katere opus se po večini tematsko osredotoča na vprašanja rase, rasizma in različnih postopkov rasizacije, tenkočutno prepletenih znotraj medosebnih, pogosto intimnih odnosov njenih protagonistov, se je tudi znotraj novega romana Tišina, polna vetra teh tem ravno tako dotaknila, čeprav jih je na nek način tudi suvereno nadgradila. Roman, ki ubeseduje ljubezenski odnos med Charlesom Baudelairom in njegovo muzo ter dolgoletno spremljevalko Jeanne Duval, subtilno prodira v najglobje horizonte človeške duše, zaznamovane z rasistično miselnostjo 19. stoletja. Protagonista romana prehajata med nevidnimi pozicijami rasnih, razrednih in spolnih moči z izjemno voljo do življenja in voljo do ustvarjanja, ki njuna življenja in njun odnos vendarle jasno omejujejo. Genealogija odnosa med Baudelairejem in Jeanne Duval tako bolj kot njuno romantično in erotično vez opisuje duh nekega zgodovinskega časa, ki bi ga lahko razumeli v oziru na razmišljanja velikega protikolonialnega misleca Frantza Fanona, da je evropsko kolektivno nezavedno, ki je razumljeno kot »celota predsodkov, mitov in kolektivnih stališč neke skupine « (Fanon, 2016), preprosto rasistično. O vsem tem smo kramljali z Gabrielo Babnik.
Tišina, polna vetra je v prvi vrsti ljubezenski roman. Opisuje ljubezenski odnos med francoskim pesnikom Charlesom Baudelairom in njegovo muzo, temnopolto kabarejsko pevko Jeanne Duval, ki je sredi 19. stoletja v Francijo priplula s Haitija. Od kod se je porodila ideja za knjigo, ki je tematsko na nek način precej drugačna od vaših predhodnih romanov?
Lahko bi trdila, da sta Jeanne Duval in Charles Baudelaire prišla do mene. Že v času študija primerjalne književnosti sem slišala nekaj malega o njunem odnosu, a vendarle ne dovolj, da bi se vanj tudi podrobneje poglobila. Nato pa je leta kasneje prišla do mene knjiga Kritika črnskega uma (ZRC 2019) kamerunskega filozofa Achilla Mbembeja, znotraj katere obstaja daljši diskurz o tem, kako so Francozi v salonih 19. stoletja Afričane, ki jim je bil dostop do visoke kulture seveda odvzet, nadvse rasistično obravnavali. Tu notri sem prepoznala Jeanne Duval, kar je spodbudilo moje nadaljnje raziskovanje. Baudelaire mi je ponudil ogrodje za pisanje – tako z njegovimi biografskimi podatki kot tudi z njegovo najslavnejšo zbirko poezije Rože zla, ki jo je v bistvu navdahnila Jeanne Duval. Po podrobnejšem raziskovanju – naročila sem vse možne knjige, ki njun odnos obdelujejo, čeprav moram reči, da teh vendarle ni tako zelo veliko – sem zgodbo o njunem odnosu začela razvijati. Kot pomemben vir se je izkazala tudi knjiga Črna venera (2014) Jamesa MacManusa, ki mi je pomagala odkriti tematsko polje, ki bi se ga dalo napisati na novo, seveda na moj način. Izvor navdiha za poetični slog pisanja pa je nedvomno bila poezija. V času pisanja sem namreč prebirala veliko poezije. Od Petra Semoliča do Patrizie Cavalli. Jezik je tako na nek način tudi prišel do mene. Skratka, tako tema kot jezik sta si v bistvu izbrali mene.
Tišina, polna vetra je tudi zgodovinski roman, zapisan tako s faktografsko natančnostjo kot tudi z vašo lastno domišljijo. Jeanne Duval je kljub vsemu vendarle tragičen lik. Kot temnopolta ženska je, kot bi trdil Fanon, »naddoločena od zunaj«. Navsezadnje je bila družba do nje krivična. Bi lahko rekli, da roman na nek način uravnava krivičnost zgodovine do »rasno drugih« subjektov?
To vprašanje se mi zdi zelo pomembno. Kot je verjetno razvidno iz romana, mi je Jeanne Duval zelo blizu, saj je uporniška in inteligentna. Seveda sem najprej morala raziskati, kako so jo sploh dojemali v tistem času, predvsem me je zanimal ta očiten odpor do nje, ki je prihajal od razsvetljenske linije Baudelairove mame. Predstavljajte si, da bi si Prešeren zamislil temnopolto muzo, tako kot si jo je prominentni pesnik Baudelaire. To je bilo v tistem času res revolucionarno, če se spomnimo, da so še v štiridesetih letih 20. stoletja ponekod temnopolte zapirali v živalske vrtove. V romanu sem zato poskušala dati glas predvsem njej, in to predvsem na način, da ona ni pristajala na degradirano družbeno vlogo, ampak je, ravno nasprotno, želela biti enakovredna Baudelairu in vsem njegovim prijateljem ter tako biti aktivno udeležena v družbi. Na nek način sem tudi želela zavestno popraviti krivico, saj so jo vsi Baudelairovi biografi obtožili, da ga je uničila in da ga je med drugim tudi materialno oškodovala, medtem ko si je njegova mama zanj želela drugo in predvsem drugačno žensko. Jeanne Duval je najverjetneje imela neka svoja hrepenenja, svojo držo, svoj glas. Glede na to, da sta bila kar dvajset let skupaj, je vendarle moral obstajati nek konkretnejši razlog, kaj jo je vleklo k njemu. Roman seveda ni faktično dejstvo, a zelo me je presunilo, da je Gustave Courbet po njunem razhodu na zahtevo Baudelaira Jeanne Duval s slike Slikarjev atelje zbrisal. Presunilo me je, kakšno moč je vendarle moral imeti, da je sploh zahteval kaj takega in da je to zahtevo tudi realiziral. Meni se je zdelo pomembno, da dam Jeanne Duval glas, da ponovno pove njuno zgodbo, ki pa jo lahko gledamo tudi v širšem zgodovinskem kontekstu, natančneje skozi prizmo odnosa do temnopoltega telesa, predvsem temnopoltega ženskega telesa, ki je bilo vedno degradirano, zato sem Jeanne Duval podelila možnost izbire, kaj bo naredila s svojo lastno telesnostjo.
Frantz Fanon se v svoji znameniti knjigi Črna koža, bele maske (Studia Humanitatis, 2016) med drugim sprašuje, ali je avtentična ljubezen znotraj medrasnih intimno-partnerskih odnosov sploh možna. Njegove ugotovitve o odnosu med temnopolto žensko in belcem so seveda tako zgodovinsko kot tudi geografsko zaznamovane. Kako vi vidite to?
Mislim, da jasnega odgovora na to vprašanje nimam. Nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie je glede medrasnih razmerij recimo pesimistična, češ da tovrstna razmerja zahtevajo ogromno pojasnjevanja, a jaz tovrstno razmerje pravzaprav živim. Res je, da sem morala prebrati ogromno mislecev, ki se ukvarjajo z vprašanji rase, da sem v tem razmerju sploh lahko preživela. A kljub temu mislim, da je v nekem pristnem človeškem srečanju takšno razmerje v bistvu mogoče. Problem se pogosto pojavi, ko stopiš ven iz svoje intime. Takrat moraš svoje razmerje ne le pojasnjevati, temveč tudi neprestano argumentirati. Medrasno razmerje ni lahko in moraš marsikaj ne tako na navznoter, temveč predvsem navzven premisliti, reflektirati, definirati, a žal tudi požreti in sprejeti.
Kaj torej tvori jedro odnosa med Jeanne Duval in Baudelairom? Je to sploh ljubezen?
Baudelaire je, kot vemo, v literaturo vpeljal estetiko grdega in tako prekinil s petrarkovsko tradicijo, ki je na piedestal postavljala lepo belo žensko, kar pomeni, da je sedaj na piedestalu lahko bila tudi grda ženska, kar je seveda na svoj način rasistično. A ljubezen je tudi nelepa in ravno to se njima dogaja. V nekem trenutku mu je ona seveda blizu, zaradi njene eksotičnosti in drugačnosti telesa je nad njo fasciniran. Ta navdušenost nad »eksotičnostjo« se do dandanes ni kaj dosti spremenila. A po drugi strani ji je kmalu začel očitati, da ni dovolj inteligentna in ravno to je ta njegova malomeščanskost, zaradi katere se kasneje tudi razideta.
Da bi stilsko razumela tisti čas, sem morala še enkrat pozorno prebrati Flauberta, ki med drugim tudi odide v Egipt in si tam vzame temnopolto žensko. Za eno stran so bila ta razmerja v 19. stoletju, jasno, zelo ponižujoča. A razumevanje ljubezni sem kljub temu poskušala literarizirati, metaforizirati, predvsem zato, da bi čimbolj ublažila bolečino Jeanne Duval, ki je morala ob vsej osamljenosti v Parizu biti strašna. V svoji samoti se je morala nekako znajti in edina vrednost, ki jo je imela, je bilo njeno telo. A ob moškem aristokratu, ki pride do nje in si jo vzame, ne dobi tistega, na kar je upala, sploh pa ne romantične ljubezni.
Jeanne Duval je torej zreducirana na telesnost in na koncu koncev na golo genitalno raven. Njeno telo se giba med eksotično in erotično percepcijo, je privlačno, a hkrati tudi odbijajoče. Imaginarij drugih o njeni temnopoltosti ji vselej odreka možnost intelektualnih sposobnosti.
Ne le njen kot ženski, tudi temnopoltemu moškemu se odreka intelekt. Intelekt na splošno ne pripada temnopoltim. Ta diskurz se je sicer začel šele zdaj spreminjati. Toda, ja, Baudelaire je premogel pogum, da sta se zbližala. Jeanne Duval ga je verjetno res varala, a tudi njegovi prijatelji so videli njegovo fascinacijo nad njenimi lasmi, njeno poltjo, skratka njeno celotno telesnostjo. Po drugi strani si kot pisateljica vedno želim opolnomočiti svoje like, predvsem ženske, zato sem se osredotočila tudi na njeno dojemanje telesnosti. Če ženska piše o orgazmu, je to popolnoma drugače, kot če to naredi moški. V tem romanu sem poskušala iti tako daleč, kolikor le lahko grem, in tako zapopasti raven med pornografijo in erotiko, kar sem teoretično velikokrat predihala s Slađano Mitrović skozi njen doktorat. Danes je pornografska industrija ena najbogatejših industrij, znotraj katere so temnopolta telesa zelo prisotna in zaželena. Skratka, temnopolto telo je še danes zreducirano na biološko, na genitalno raven, tako moško kot žensko, na čemer je v bistvu utemeljen rasistični diskurz.
To je nasprotno logiki razsvetljenstva, ki je zagovarjala egalitarnosti in univerzalnost razuma.
Res je. In ravno v tem oziru me je zanimala Jeanne Duval. Ona seveda ni hodila v šola, zato sem ji namesto šolanega intelekta podarila intuitivno inteligenco.
Na trenutke se zdi, da je ta roman tudi neke vrste kritika elitnega meščanskega intelektualizma.
Iz njene pozicije je temu absolutno tako. Jeanne Duval Baudelairu očita, da je inteligenten samo v svojem krogu ljudi. S tem se v vsakdanjem življenju pogostokrat tudi sama srečam. Tako imamo na primer ljudi z doktorati, za katere velja, da so dosegli največ, kar se je dalo doseči, ampak pogosto jim umanjka čustvena plat presoje. Ampak, ja, Jeanne Duval se Baudelairu in njegovemu krogu v resnici posmehuje. Navsezadnje je ona preživelka, ona preprosto mora preživeti, medtem ko se on hoče zapisati v zgodovino in biti veliki poet. Tudi kurtizano Apollonie Sabatier, ki naj bi bila po prepričanju Baudelairove mame prav ženska zanj, Jeanne Duval poniža in jo intelektualno nadvlada. Vrhunec tega pa je zagotovo epizoda na sodišču, ko razkrinka državnega tožilca, o čemer so tedanji časopisi tudi zares pisali.
Ob izidu pesniške zbirke Rože zla, s katero se je utrla pot dekadenčni in simbolistični književnosti, Baudelaire doživi obsodbo javnosti zaradi nemoralnosti lastnih pesmi. Tu lahko jasno vidimo odnos med državo, javnostjo in pesnikom oziroma književnostjo nasploh. Kako vi s sodobne perspektive vidite status literature, ki je lahko deležna moralne razsodbe?
Parizu se je v tistem trenutku razkrival novi svet in Baudelaire ga je na nek način razkrinkoval. Toda treba je vedeti, da je podzemlje, kjer je bilo ogromno kurtizan in prostitucije, vselej obstajalo. Na sodišču je pravzaprav razkrinkana ta neka hipokrizija. Istočasno moramo vedeti, da se je v tistem času dogajala Pomlad narodov, vzpostavljala se je nacija, tudi francoska nacija, ki je določala, kaj je jezik, kaj je telo države, kaj so demokratične pravice in tako dalje, predvsem pa, kaj se spodobi znotraj vsega tega. Baudelaire je tu na nek način naredil revolucijo. On je sicer trdil, da je umetnost apolitična, saj se revolucija v umetnosti izvaja na drugačne način. Da bi naredil to revolucijo, je on pravzaprav potreboval Jeanne Duval.
Načeloma se tu z Baudelairom tudi sama strinjam. Umetnost mora absolutno biti apolitična, ne moremo namreč pisati socrealističnih tekstov. Literatura je prostor dandanašnje sprave, tudi v Sloveniji. Naša razdeljenost je na robu državljanske vojne in literatura je edini prostor, kjer je možno naše pretekle stvari spajati skupaj. Kar zadeva odnos države do umetnika, sem bila na tem področju v času pisanja romana vzporedno zelo aktivna. Znotraj Javne agencije za knjigo sem premišljevala, kaj pomeni posamezni ustvarjalec in kakšna je odgovornost družbe do njega. Tu sem se nato naslonila tudi na Nino Dragičević, ki pravi, da mora biti ustvarjajoči posameznik v jedru družbe, v njenem središču, in ne na njenem obrobju, ki mu pisanje sploh omogoča. A za to mu mora država sploh zagotoviti neke pogoje, in to ne le minimalne pogoje, temveč resne pogoje, ki bi lahko omogočali, da umetnik skozi svoje delo ustvari ta nek civilizacijski presežek. Da napišeš pesniško zbirko, je vendarle potrebno ogromno stvari. O tem tudi razmišlja in piše Baudelaire preko mene. Na nek način trdi, da je ekonomska logika presegla samo ustvarjanje. Nato ga seveda napadejo v časopisih in razglasijo za norca in tako naprej.
Ko sem bila predsednica sveta Javne agencije za knjigo, ki je nadzorni organ, in ko so me takrat označili, da sem le paravan nekoga drugega, sem bila jezna in žalostna. Zdelo se mi je presenetljivo, da sem po vseh objavljenih in prebranih knjigah ter po vsem premišljevanju le paravan nekoga drugega? Seveda nisem. Sem le ustvarjalka in pisateljica, ki si želi izboljšati razmere na delovnem področju in zagotoviti, da ustvarjalci niso več zadnji v tej družbi, temveč da so dostojno plačani za svoje delo. Te zagate sem seveda filtrirala skozi Baudelaira, ki je takrat le slutil in si zastavljal vprašanje, čemu bi naj posameznik-ustvarjalec moral investirati lastna sredstva ali lastna sredstva založnika za ustvarjanje nečesa, kar bo ostalo v nacionalni biblioteki in kar bodo brale še naslednje generacije. Literatura je del kulture in kot taka je državna kategorija, zato bi se morali o njej znotraj družbe z normalno in zrelo demokracijo na tak način tudi pogovarjati. Ta roman je torej tudi premišljevanje, kaj posameznik sploh potrebuje, da bi ustvaril knjigo, in navsezadnje, kaj pesnik oziroma pisatelj znotraj družbe sploh sta.
Medbesedilnost je značilna za vaše predhodne romane. V Tišini, polni vetra se srečujemo tudi s teoretično medbesedilnostjo, saj so v roman spretno inkorporirane ideje tako palestinsko-ameriškega misleca Edwarda Saida kot tudi kamerunskega filozofa Achilla Mbembeja. Njune teorije so sicer nastajale mnogo kasneje od Baudelairovega časa, a vendar jih predstavite kot časovno univerzalne.
Kako krasno, da ste to prepoznali. Moj namen je bil preprost – pokloniti se postkolonialnim teoretikom in vsem mojih predhodnikom, ki so pomembno vplivali na moja premišljevanja. Poleg postkolonialnih kritikov sem v času nastajanja romana poslušala tudi ogromno pop glasbe, moji deklici sta na primer čisto fascinirani nad Michaelom Jacksonom. V esejističnih pasažah romana sem se zato pogovarjala tako z mrtvimi kot tudi z živečimi avtorji. Čuteč odgovornost do njih in hvaležnost za njihove teorije je moj roman tudi neke vrste hommage, posvetilo in brezčasen poklon tem avtorjem. Pogosto se spomnim anekdote, kako je Charles Simič šel v New York in v tamkajšnji knjigarni naletel na Sapfino knjigo ter rekel: »Vau, star sem 3000 let.« Literatura je res nekaj fascinantnega, zato smo tu in se zanjo tudi borimo. A tudi zastonj je in to je najpomembnejše. To je moj poklon literaturi, a tudi odrekanje, čeprav jaz ne pristajam na žrtveno vlogo ustvarjajočih posameznikov, a kljub temu razmišljam, čemu vse se je moral Baudelaire odreči in čemu vse se je tudi Jeanne Duval odrekla za to, da imamo vse to, kar imamo danes. Tudi jaz sem se morala odreči marsičemu, da lahko sedaj po 43 letih končno suvereno rečem, da sem pisateljica.
Knjigo Tišina, polna vetra Gabriele Babnik, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.