AirBeletrina - »Literatura se mi zdi družbeno še vedno pomembna«
Intervju 10. 6. 2022

»Literatura se mi zdi družbeno še vedno pomembna«

Anja Radaljac

Hibridnost je verjetno res že pričakovana kvaliteta tekstov Anje Radaljac, sicer tudi gledališke in literarne kritičarke ter aktivistke za pravice živali, toda hibridnost je vedno nekoliko predrugačena. Ob novem romanu Punčica (Litera 2022), kjer si avtorica zastavlja vprašanja o ekologiji, javnem in zasebnem, spolu in spolnosti, norosti in normalnosti, obenem pa prevprašuje naša prepričanja o ideoloških razkolih, sva precej pozornosti namenili vprašanju agresije.

Roman Punčica je žanrsko izmuzljiv. Po Polki s peščenih bankin (2014) in Puščavi, kleti in katakombah (2016) si se odločila za kriminalko, avtorica spremnega zapisa Vesna Liponik zapiše celo, da je Punčica moralni triler. Katera od žanrskih opredelitev bi se po tvoje najbolj prilegala romanu?

Roman je žanrsko težko opredeliti, sama bi najlažje šla v smeri, ki jo v svoji kritiki Punčice za časnik Delo nakaže Robert Kuret. Predlagal je rešitve, kot so ekofeministični whodunit, distopično-gotski ekohoror in korporealni družbenoanimalistični roman; te opredelitve se mi zdijo posrečene, ker se skušajo odzvati na tekst s pozornostjo na neke njegove specifike, obenem pa vsaka zajame katerega od bolj ustaljenih žanrov. Tako Punčica najbrž ni kriminalka, četudi ima nekatere njene poteze (in se v njej nenehno srečujemo s kriminalnimi dejanji; ti so takorekoč del vsakdana). Do opredelitve »moralni triler« gojim dvojen odnos; nekatere aspekte romana gotovo naslovi; res gre v tekstu za premišljanje možnih novih etik ter sopostavljanje, soočanje obstoječih, po drugi strani pa se mi zdi, da v primerjavi s Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, v odnosu do katerega Liponik uporabi to oznako, Punčica ne ponuja odgovora na vprašanje, kako se odzvati na nasilje, ki se pojavlja tako sistemsko kot tudi zasebno; ne poda nam kakšnega novega moralnega kodeksa, kvečjemu novo etiko, pa tudi zastran tega, kaj vse bi to »novo etiko« zajemalo (in kaj je nikakor ne more), roman ne ponudi dokončnega odgovora. Ravno ta nezmožnost je eden od fokusov romana. Pelji svoj plug čez kosti mrtvih tako najde neposreden, »akcijski« odgovor v kaznovanju – umorih – morilcev, Punčica nekako pripoznava, da odgovora na vprašanje, kako se spopasti s sistemskimi oblikami zatiranja, pogosto pa tudi, kako se spopasti z grožnjami na individualni ravni, (še) nimamo, posebej ne, ko klasična orodja odpovedo. V tem smislu torej težko rečem, da Punčica ponuja neko jasno, dokončno »novo moralo«. Če se znova navežem na Kureta, bi rekla, da gre morda prej za svojevrstno »novo občutljivost«, toda ta sama po sebi še ne prinaša odgovora, kako delovati proti nasilju, prej o tem, da se je nasilju, ki ga povzročamo same_i, pomembno poskušati izogibati ter obenem živeti v zavesti o nezmožnosti popolne izključitve iz sistema izkoriščanj in agresij.

Roman Punčica se ves čas odziva na konkretni tu in zdaj. Umeščen je v slovensko okolje, konkretni aktualni kontekst predstavlja obdobje epidemije, policijske ure, zoom seans; pojavlja se tudi omemba rumenih jopičev in celo neonacistične simbolike … V kolikšni meri ti je bilo pomembno, da se navezuješ na aktualni kontekst?

Gotovo obstajajo določeni indici, da je roman umeščen v »slovenski« prostor, a obenem ne bi rekla, da je tako branje neobhodno – zlasti ne z vidika časa; navsezadnje gre v romanu za nek časoprostor, kjer hkrati potekata dve epidemiji dveh različnih bolezni; ena je najbrž covid, druga ni opredeljena, s čimer so čas, prostor in (ne)stvarnost v romanu vsaj rahlo postavljeni pod vprašaj. Pomembno mi je bilo, da je roman časovno umeščen v časoprostor, ki ga je mogoče razumeti kot bližnjega, morda pa tudi kot prihajajočega ali kot zaostreno različico tega zdajšnjega trenutka; medicinska stroka svari pred novimi supervirusi in antibiotično rezistenco, recimo. Pomembno se mi zdi, da literatura ne le osmišlja, oživlja in predeluje zgodovino, temveč da obenem tudi misli sedanji trenutek, si zamišlja prihodnost in raziskuje tako v smeri distopije kot tudi utopije; ključno se mi zdi zavedanje, da nenehno bivamo v narativih, v zgodbah, ki si jih pripovedujemo (o ekonomskih, monetarnih, kulturnih … sistemih) in v tem smislu se mi zdi ključno v literaturi poskušati misliti tisto, kar bi lahko bilo in kar je z vidikov, ki jih ti obči narativi ne zajemajo. V tem vidim potencial spremembe.

V dialogih dosledno uporabljaš sleng in pogovorni jezik, zaradi česar tekst deluje živo in še bolj umeščeno … Pri pogovornem jeziku si izbrala ljubljanski in štajerski dialekt.

Dialekt, ki sem ga izbrala, je pravzaprav savinjski, nekako med celjskim in laškim, ker pa so liki_nje žive osebe, so gotovo pobrale_i tudi posamične besede iz drugih narečij; večina jih je denimo študirala, kar je vsaj posredno nakazano – od tu gotovo posledica v jeziku, da se kakšne posamične formulacije znajdevajo v dialogu z drugimi narečji; sprva sem se trudila, da bi pisala zelo »pravilno« celjsko/laško in potem sem zaznala omenjeni zdrs v tej tendenci; zlasti v okolju, ki je tako narečno raznoliko kot slovensko, obenem pa tako geografsko ozko, se ljudje v stiku z osebami iz različnih okolji navzamemo tujih dialektov; v tem smislu se mi kakšni odkloni od savinjskega narečja tako zdijo odraz te živosti govorjenega jezika. Odločitev za savinjski dialekt je sicer bila zelo zavestna; oddaljiti sem se želela od osrednjeslovenskega ali ljubljanskega dialekta, ki je postal v slovenskem leposlovju normativ pogovornega jezika. O tem sva imeli krasno debato s primerjalno jezikoslovko Simono Klemenčič s SAZU, ki prav tako kot jaz sama prihaja iz Laškega. Obe sva ugotavljali, da je pomembno, da se v leposlovje začenja vpeljevati tudi dialekte iz drugih okolij in se s tem prispeva k decentralizaciji tudi znotraj slovenske proze.

V Punčica uporabljaš tudi prilagojeno obliko dvopičja – spolno vključujočega jezika … Zakaj ti je bila nebinarnost, kot opozoriš tudi v uvodu, tako pomembna?

Ker v družbi ne obstajajo le osebe dveh spolov in menim, da mora biti literatura prostor, v katerem se lahko najdejo vse osebe; tudi v navezavi na tisto, kar sem zgoraj zapisala o potencialu, ki ga ima literatura pri zamišljanju novih realnosti. Obenem bi opozorila, da je vključujoči jezik s štiripičjem uporabljen samo v pripovedni liniji, ki zajema like_inje, s katerimi se vključujočnost (ne le v jeziku) kot princip dejansko sklada. V pripovedni liniji, v kateri se liki in likinje niso vključujočni/e, tudi jezik ni tak. S tem sem hotela prikazati, da vključujočnost ne v jeziku ne v drugih javnih prostorih ni nekaj splošno sprejetega – pravzaprav daleč od tega.

Eden od elementov, ki odstopa od »realne slike«, je tudi vpeljava vampirjev … Kako brati vampirskost določenih likov?

V romanu se srečamo s tremi liki, ki so označeni kot vampirski. To so Franc, katerega ontološki status je nejasen (zdi se, da je verjetno privid drugega romanesknega lika, Naceta), Ignac, ki se pojavlja le kot lik v Frančevi pripovedi (ta znotraj romana deluje kot vložena zgodba), in Pajk, ki ga kot vampirja označi romaneskna junakinja Lilit, a je dejansko hospitalizirani psihiatrični pacient z nediferencirano shizofrenijo. »Vampirskost« teh likov se pojavlja na različne načine; Frančeva vampirskost je po eni strani stvar »vampirskosti«, ki vznikne v momentu, ko začno historične obsesije zažirati, požirati sedanjost, obenem pa je Franca in Ignaca mogoče brati kot prispodobi različnih politično-ekonomskih sistemov (kapitalizma, nacizma in tudi historičnih oblik socializma/komunizma); skoznju se je mogoče vprašati, kje vznika »vampirskost« v enem in kje v drugem. Denimo: vzporednice med vampirstvom in kapitalizmom so že praktično neka ustaljena sintagma, ki jo poznamo že od Marxa; gre za različne načine izkoriščanja in zažiranja, ki jih kapitalizem nosi vpisane v svoj ustroj, kot je zažiranje vpisano v ustroj vampirja; gre za izkoriščanje teles delavstva, za zajedanje in prisvajanje delavstva, v nekih bolj ekoloških odvodih seveda tudi za izkoriščanje, za zažiranje v okolje, za izsrkavanje virov, ki jih zmanjkuje itd.

Pajka, po drugi strani, Lilit označi kot »nekst level karnizma« (karnizem je prevladujoča ideologija, ki narekuje, da je uživanje živalskih produktov, zlasti mesa, normalno, naravno, nasladno in nujno) ter tako pomeni zažiranje karnističnega sistema v številna telesa neljudi in, v svojih odvodih in pridruženih posledicah, tudi zažiranja v okolje in ljudi; je simbol sistema, ki je pripravljen spodjedati tudi samega sebe, svoje lastno telo, preden se sesuje. V tem smislu je Pajka prav tako mogoče razumeti tudi kot prispodobo kapitalizma. Vampirizem živinoreje se v tem smislu kaže vzporedno in v prepletu z vampirskostjo kapitalizma; človek za začetek zajeda v telesa neljudi, se vanja zažira že preden jih pobije, z genetskimi modifikacijami, s popolnim nadzorom njihovih rojstev, življenj in smrti. Še ena sorodnost je gotovo tudi obstajanje na stičišču med erosom in tanatosom, med seksualnostjo in použivanjem mesa, o katerem v svojem že klasičnem teoretskem delu – ki pa še vedno čaka na slovenski prevod! – The Sexual Politics of Meat piše Carol J. Adams.

Po drugi strani je seveda tako branje brez pripoznanja drugih potencialnih branj lahko že napaka in sicer diskurzivna, analitična napaka, kakršno bi zagrešila Lilit; Pajk je med drugim tudi preprosto oseba s specifičnim doživljanjem realnosti, s stiskami, ki so seveda nastale v dialogu z družbenimi in njegovimi osebnimi okoliščinami; vse to Lilit nekako spregleda, ko ga abstrahira na raven simbola.

Lilit Grant, klinična psihologinja, živi v kontejnerju, starem ladijskem zabojniku, na robu gozda, ima svoj vrt in je zavezana umaknjenosti iz potrošniške verige … Med drugim obdeluje svoj vrt po principu sonaravnega vrnarjenja, kar se sklada z njenim principom integritete … Kako je Lilit povezana z naslovom romana in posebej s terminom »paziti nekaj ali nekoga kot punčico svojega očesa«?

Lilit je z naslovom povezana na različne načine – najbrž je naslov mogoče brati tudi tako, da je Lilit naslovna »punčica« v pomenu »punčka«; tu gre seveda potem za feministično vprašanje umestitve v časoprostor in družbo, morda lahko s tem branjem razumemo tudi neko sistemsko podredljivost, ki Lilit z njenim sprva povsem nekritičnim zavzemanjem mesta v kliniki zaznamuje večji del romana. Po drugi strani lahko rečemo, da skuša Lilit z nekaterimi svojimi akcijami (npr. omenjena umaknjenost iz potrošniške verige, prostorsko varčno bivanje, veganstvo, sonaravno vrtnarjenje …) vsakogar »paziti kot punčico svojega očesa«, saj se trudi, da bi s svojimi akcijami in delovanjem čim manj posegala v osebne prostore drugih bitij; posebna specifika je morda njeno srečevanje z žuželkami, ki jih obravnava z veliko nežnostjo, pa tudi njena previdnost npr. pri kopanju v zemljo, saj le-to pomeni, da bo gotovo ubila kakšno bitje, npr. deževnika ter razdejala podzemni ekosistem. V tem smislu napravi Lilit obrat od posebnosti tiste_ga, ki ga_jo pazimo, ko punčico svojega očesa, ter pripozna to kot nek vsesplošen modus. Lilit je seveda tudi veganka, saj je težko »čuvati« druga bitja, v kolikor uživamo njihova telesa ter sodelujemo v sistemu rojevanja teh bitij za smrt. Toda po drugi strani Lilit ni zmožna sobivanja z nikomer; Lilit je odveč vsaka trajna prisotnost sočloveka, pa tudi z nobenim bitjem druge vrste neposredno ne sobiva, čeprav bi bilo glede na zarisana izhodišča mogoče pričakovati, da bo sobivala denimo z rešenimi kokošmi ali kunci, morda tudi psom ali mačko. Vendar Lilit živi popolnoma sama. Takoj, ko se čuti ogroženo – in Lilit se zelo hitro počuti ogroženo – poseže najprej po nožu, nato po pištoli. Ko sistemi klinike in policije odpovedo, ko se sama znajde pred grožnjo, impulzivno nosi s seboj orožje, za nošnjo katerega nima nobenega dovoljenja. V tem smislu je Lilit vse prej kot pacifistka (oziroma je to le v kontekstu mirnodobnosti), in to, da je do tega svojega početja kritična oziroma čuti neko nelagodje – ki pa ga kar nekam pretirano veže na očeta in zanj redko prevzema polno odgovornost –, kaže na to, da v osnovi »kot punčico svojega očesa« čuva morda prav sebe ali da je (pre)hitro pripravljena potisniti druge v ozadje. Tudi njeno ostalo delovanje se tako lahko razkrije nekako površinsko; kako zaupati osebi, ki ni nikomur zmožna odpreti svojega intimnega prostora, da bo zmogla tvoriti solidarnostno družbo, za kakršno trdi, da se zavzema oz. za kakršno se zavzema z nekimi vsakodnevnimi rutinami?

Osrednjo pripovedno nit poleg Lilit predstavlja še Nace Rak, neizstopajoč zavarovalniški agent s kartoteko na psihiatričnem oddelku, ki trpi za kroničnim občutkom nevidnosti … Koliko sta Nace in Lilit zares povezana oziroma koliko je v njunem primeru mogoče govoriti o soodvisnosti ali celo povezanosti?

Vprašanje povezanosti najbrž zavisi od tega, kako si to povezanost zamišljamo. Pripovedni liniji tečeta vzporedno, Nacetovi vdori v Lilitino zasebnost se bralstvu pretežno razkrivajo skupaj z Lilit – le enkrat je obratno – Lilit in Nace pa se v romanu le enkrat znajdeta »iz oči v oči«, pa tudi tedaj se to zgodi preko spleta, ne v živo. V tem smislu gre za neka presečišča. Na to nakazuje tudi njuna skupna preteklost – Nace se je z Lilit prvič srečal med hospitalizacijo na psihiatriji in tedaj nanjo precej projiciral; Lilit mu je že tedaj služila kot točka, v katero je preslikaval ves svoj gnev ob odpovedi družbenih sistemov, ki so ga od nekdaj puščali na cedilu; najprej je bil tu šolski sistem, v katerem ni nihče opazil_a njegovih stisk, nato klinika, ki mu je ponudila le površinske korektive – medikamentozno zdravljenje –, ne pa tudi neke sistemske rešitve; kajti Nacetov problem je, dejansko, sistemski, Lilit pa je del tega nedelujočega sistema, Lilit je del klinike, del mašinerije nadzora – in šele proti koncu romana je pripravljena vzeti težo tega spoznanja nase. Tudi sicer sem se trudila, da bi med Nacetom in Lilit vlekla določene drobne vzporednice – npr. ona ima svoj zelenjavni vrt, on ureja gredice v skupnostnem parku (tudi tu imamo ta razloček med njima; ona sonaravno vrtnari v izolaciji, on sooblikuje skupnostni projekt), tako ona kot on gojita določeno izhodiščno občutljivost do drugih bitij – on recimo s ceste reši in posvoji zavrženo psičko (in tudi kasneje se zdi, da je prav odnos z Morano ključen za njegovo odvrnitev od neonacistične skupine, ki se ji je pridružil), ona je veganka, izrazito občutljiva tudi za bitja z roba (prim. žuželke), tako ona kot on nekaj bolečega, zastrašujočega skrijeta v zamrzovalnik, tako njega kot njo preganja občutek navzočnosti »vampirjev« in tako on kot ona »vampirskost« zaznavata zelo subjektivno; pri njem gre verjetno za svojevrstne privide, pri njej za specifično interpretacijo realnosti (ki prav tako povzroči neke zamolke, nekaj potisne v nevidnost) …; po drugi strani sta na političnem spektru vsaj navidezno na skrajno nasprotnih koncih; v romanu me je zanimalo, kje se v takih skrajnih pozicijah na eni in drugi strani lahko pojavi prostor za agresijo, obenem pa tudi, kje so neka sistemska izdajstva, ki so lahko skupna in zaznana na obeh koncih spektra ter kako se lahko en_a posameznik_ca znajde v različnih življenjskih vlogah v različnih prostorih in se vloga zatirane_ga in zatiralca_ke preobrača, pač odvisno od neke konkretne trenutne umestitve, in je ni mogoče vezati na celoto neke osebe. V nekem smislu gre morda celo za zavrnitev ideje »političnega spektra«, ker se zdi, da takšna premica v resnici zakriva sovpadanja in prekrivnosti tam, kjer jih ne uspemo ali ne želimo zaznati. Punčica želi radikalno sprejemati dejstvo, da so nasilje, zmote in protislovja, seveda pa tudi čisto osebni »felerji«, preprosto neločljiv, neodtujljiv del vsake človeške eksistence.

Zdi se, da je roman poln zamolkov … Lilit veliko premišljuje o tem, komu se zaupati … Razmišlja, da bi mami povedala o Pajku, zamrzovalniku, srnini glavi, skelečem razkopavanju, lutki na okenski polici … Čeprav Lilit živi neinvazivno, ima svoje »težave« … Kaj je tista ovira, ob katero zadeva?

Da, vsekakor se strinjam, da ima Lilit svoje »težave« in obenem Lilit tudi sama je težava; v romanu je težava tako Nacetu, kot tudi je težava ob svojem drugem pacientu, Pajku, moškem, ki ga sama označi za »vampirja«, ker ga je policija našla, ko je pil kri iz vratne žile še vedno živega kunca. Lilit nima odgovora, kako pomagati Nacetu – Nace bi morda rekel celo, da ne kaže interesa, da bi mu pomagala in morebiti ima celo tudi v tem prav – in prav gotovo nima odgovora, kako pomagati Pajku ali kako vsaj zaščititi druga bitja – tako neljudi kot tudi ljudi – pred Pajkom. To je ena od njenih težav, ki vse do konca ostaja nerazrešena. Lilit premore določeno lucidnost, zaznava probleme v človeškem odnosu do drugih vrst, zaznava nujo po nekem »stišanju«, po zmanjšanju človeškega delovanja in v tem smislu je njeno izolacijo mogoče brati tudi pozitivno v smislu, da je to tudi nek njen poskus, da bi zmanjšala lastni odtis, lastno hektičnost nenehnega »delovanja«, ki ima pogosto zelo nepričakovane – neželene – posledice, a po drugi strani Lilit ne ve, kako se odzvati na sistemske probleme, ki jih zaznava in kaj je najbolje – če tak »najbolje« seveda sploh obstaja – kar posameznica_k lahko naredi v odziv. V tem smislu seveda njena odpoved v odnosu s Pajkom, ki v grobem, kot v spremni besedi piše Liponik, na neki metaforični ravni predstavlja kapitalizem ter karnizem, ni toliko šarlatanska, kot se morda zdi na prvi pogled; to je na nek način lahko tudi odgovor Nacetu – ta v neki stiski išče konkretno krivko za sistemske probleme, a kjer je problem sistemski, seveda take krivke_ca ni in tudi odgovornost za razreševanje sistemskega ne more biti na posameznici_ku; tu je nekakšna Nacetova zabloda, jasno. Drugi velik Lilitin problem je, kot že eksplicirano zgoraj, agresija oziroma impulzivni odziv, v katerem se v obrambi vselej domisli le napada, kjer hitro zaide tudi v ekstrem. Je pa tudi res, da je to Lilitin odziv na njeno soočenost z odpovedjo sistemov – policijskega nadzora, neke pravne zaščite ter, enako kot pri Nacetu, klinike, kajti če bi klinika opravljala »svoje delo« tako, kot nek obči narativ določa, da bi ga naj, bi se Lilit verjetno ne znašla v tej situaciji – kakor tudi Nace ne. A klinika kot represivna institucija, prosto po Foucaultu, dejansko seveda niti ni zasnovana tako, da bi zares »delovala« in da bi se za Lilit – ali Naceta – taka razrešitev lahko pojavila.

Nace si, nasprotno od Lilit, bližine in vidnosti predvsem želi …

Nisem prepričana, da si Nace resnično želi bližine – ali da jo je, vsaj če predpostavimo, da gre pri bližini vselej za neko vzajemnost – sploh zmožen; kakor je Nace bil sprva kot otrok resnično v nekem nespodbudnem okolju, resnično spregledan, ko bi to naj bilo nesprejemljivo, pa kasneje razvije hiper občutek nevidnosti oziroma hiper potrebo po vidnosti, v kateri sam ne vidi nikogar drugega, drugi ljudje postanejo zgolj sredstva za zadovoljevanje njegovih potreb, ki v tem uspevajo ali spodletavajo; nekakšne performativne grožnje si dovoli na podlagi najdrobnejših zdrsov v okolici (npr. ko prodajalec spregleda, da je čakal v vrsti in postreže nekoga, ki se je vrinil pred njega). Spregledani otrok odraste v nasilneža, ki se morda spričo svoje krhkosti zdi manj invaziven, kot pravzaprav je, ampak Nace »bližine« ustvarja s postopki, kot sta vdiranje v tuj osebni prostor in zalezovanje, nase pa opozarja zlasti z grožnjami, z nasiljem. V njem je veliko nakopičene jeze, gneva, najbrž tudi strahu.

Tu so potem še druge glasbene, filmske reference … Disneyjev animirani film Bambi na primer … Menda gre tu za eno redkih obsodb lovskih praks …

Bambi vsekakor je zanimiv kulturni pojav; brala sem o fenomenu, da se veliko ljudi – med njimi sem bila tudi sama – dejansko »spomni«, da vidi, kako je lovec ustrelil Bambijevo mamo, kako je obležala v mlaki krvi, ampak to se v filmu ni pravzaprav nikoli zgodilo – te scene v filmu preprosto ni. Očitno gre za nek močan odziv na lovčevo nasilje, ker je ta konstelacija – ubiti mamo drobcenemu, srčkanemu Bambiju – res tragična, posebej pa jo kot tragično in žalostno zaznajo otroci. Sicer ima Bambi v Punčici ravno obratno vlogo; Lilit se trudi, da bi lovcu z večkratnim ogledom filma odvzela to domnevno specifičnost njegove pozicije, da bi ga vpela v sistem, znotraj katerega je morda vidnejši, ne pa tudi realnejši ali »hujši« agresor od številnih drugih; pravzaprav s temi ogledi Lilit obračunava s svojim očetom, o katerem je z upoštevanjem neke njegove osebne agende mogoče reči, da je »tenki« ali pa, odvisno od branja, celo libertarec – ki je čutil taisto stisko kot večina ljudi, ki si ogledajo Bambija, se pravi nek gnev do lovca (pri čemer je pomembno omeniti, da je Leon želel ta film gledati na obletnico, ko ju je zapustila Lilitina mama; morda je v lovcu iskal nekega zunanjega krivca za njen odhod), a je obenem jedel meso; Lilit je že kot otrok zaznavala, da je gnev nekoga, ki se med ogledom Bambija baše z mesom in se zgraža nad lovcem, globoko v polju nekonsistentnega, da je tu na delu svojevrstna kognitivna disonanca; od tu tudi njen gnev nad samo seboj, ko zaznava, da še vedno lovcu – ki ga morda lahko razumemo kot svojevrstno prispodobo za Naceta ali Pajka – pripisuje večjo vlogo (in vzbuja v njej večji gnev) kot drugim deležnikom_cam v istem sistemu, katerega del pa je, povratno tudi sama – o tem teoretsko odlično piše denimo dr. Emelia Quinn, ki prevprašuje, na kakšen način ostajamo veganke_i vpletene_i v nasilje sistema.

Za Naceta se mimogrede zdi, da je doživel največjo transformacijo … Ali se motim?

Morda je to stvar gledišča, s katerega pristopamo k tekstu, toda sama se ne bi tako odločno opredelila; Lilit navsezadnje uvidi svojo vlogo v kliniki in se od nje distancira – čeprav, kot vidimo, tu res spet izbere predvsem umik; a zdaj z zavestjo nezadostnosti take »rešitve« – obenem pa se odloči simbolno razstaviti orožje, ki ga skozi roman težko sploh spusti iz roke (ali vsaj dosega roke). Nace predvsem zazna razpoke v tistem, kar je doživljal kot bližino, ampak zdi se, da to morda niti ni tako težko; skozi odnos z Mihevcem in drugimi člani vaške straže je večkrat ponižan, prisiljen je v dejanja, ki se mu upirajo, obenem ima krhko osebnostno strukturo … in tu tudi ne bi rada spregledala Franca; obrat k fringe teoretskim odvodom marksistične misli, ki se povezujejo z ekofeminizmom ter pravicami živali, so pomembna teoretska sprememba in na nivoju lika – četudi je njegov ontološki status že znotraj romana nekoliko drugačen kot ontološki status Lilit in Naceta – je velika; čeprav je seveda mogoče, da Franca in Naceta beremo kot en sam lik; potem imamo tu neko večjo transformacijo, imamo pa tudi več tega preobraženjskega potenciala, kot če Naceta beremo ločeno od Franca. V osnovi se mi zdi bolj ključno, koliko prostora za premislek ponudijo vse_i liki_nje bralstvu.

Kako se odmakniti od »klobke, ki jo plete agresija«? Lilit se na primer na koncu skuša »[č]uječno pomiriti z dejstvom, da trenutno ve samo, kako ne bi, ne pa tudi, kako bi«.

Popoln odmik od agresije je jasno utopičen; povsem izkoreniniti svoj potencial za agresivno vedenje se mi ne zdi dosegljiv, a pomembna se mi zdi intervencija premišljanja lastnega delovanja – to je še nekaj, kar je skupno Lilit, Nacetu in Francu; posledice so seveda različne; po tem premisleku ne pridejo vse te osebe na isto točko, a agresivnost njihovega delovanja in njihova vključenost v nasilje se pomembno zmanjša. Zelo nevarno se mi zdi mišljenje, da zaradi tega, ker ne moremo povsem izkoreniniti agresije, agresijo gojimo, kolikor nam je to preprosto udobno ali koristno. Agresija je v nas z razlogom – Lilit in Nace kažeta, da je tu zato, da nas opozarja na nevarnost, nas spodbuja v boj, nas umika od pasivizacije, ki je lahko pogubna. Toda to, kako se na agresivni impulz odzvati, je gotovo nekaj, na kar je mogoče vplivati. V nekem smislu gre za princip »poskusiti znova, spodleteti bolje«. V veganskih študijah ima ta zavest o lastni vpletenosti v nasilje pomembno mesto; šele ko si lastno agresivnost ozavestimo, je mogoče ravnati z njo in ne le iz nje.

Se ti zdi, da gre pri nasilju tudi za to, da ne delujemo vedno invazivno, ampak samo za to, da določene stvari jemljemo za samoumevne?

Absolutno; na to na neki način opozarja Pajk; karnizem in specizem sta najbrž najbolj samoumevna zatiralna sistema trenutnega časa, toda kapitalizem, (neo)kolonializem in patriarhat niso daleč za njima; zaupanje ustaljenim narativom, ki jih ti idejni/politični/ekonomski sistemi tvorijo in odsotnost dvoma, pa tudi inovativnosti, zmožnosti zamišljati si nekaj drugega, so tisto, kar nasilje teh sistemov ohranja; vse to sistemsko nasilje ni metafizično in ni neoprijemljivo. Je povsem konkretna posledica zgodb, ki si jih družba pripoveduje in ki jim verjame.

To je tudi eden od razlogov, da se mi zdi literatura družbeno še vedno pomembna; ponuja prostor za drugačne narative.