AirBeletrina - Literatura je (bila) starejši gospod v sivi obleki*
Refleksija 13. 11. 2018

Literatura je (bila) starejši gospod v sivi obleki*

»To je pomembna knjiga, sklepa kritik, ker govori o vojni. To je nepomembna knjiga, ker govori o občutjih žensk v salonu.« Virginia Woolf

 »Te knjiga lahko popelje v svet, za katerega moraš hliniti, da ne obstaja, te knjiga lahko vrne tja, kjer si prvikrat oživel.« Ariana Reines

»Huxley ni preračunljivo dekle. On je cenjeni, ugledni mislec, zato mu verjamemo na besedo.« Chris Kraus

 

Chris Kraus (Foto: Ingrid Pop)

Pred letom dni sem skoraj napisala ljubezensko pismo Chris Kraus. Začela sem na začetku in tam tudi nehala, raje sem se vrnila v njene knjige.

Od takrat po svetu hodim z nenapisanim pismom v glavi. Nenapisana pisma, sestavljena iz nič ali komaj kaj besed, zavzemajo večji del misli, kot bi človek pričakoval. Tako kot neizrečena priznanja, neudejanjeni projekti, neuresničene sanje.

Odkar mi je pod roke prišel njen kultni I love Dick sem na novo vzljubila literaturo. Saj ne da bi jo kdaj zares nehala marati, sem bila pa resda nekako zdolgočasena. To slej ko prej doleti vsakega resnega bralca, po xxx. knjigi te nič več ne presune, sem poslušala in pred seboj že videla temni tunel z le tu in tam kako migetajočo brlivko, svojo dolgo, mučno bralsko prihodnost.

Berem sicer resda veliko, a da sem prebrala že vse zanimive knjige, bi bilo težko verjeti. Pa niti ni šlo toliko za to, da te ne bi bile več zanimive – kaj sploh naj bi to bilo, zanimiva knjiga – šlo je predvsem za to, da sem nekaj, veliko tega, pogrešala. Ampak kaj? 

In potem nekega povprečnega večera v mojo dnevno sobo brez trkanja vkoraka Chris, se kar s škornji po turško usede na moj kavč in mi pove vse o svojem življenju. Spotoma mi pove še marsikaj o prijateljicah, ki jih kmalu zatem tudi spoznam, te me seznanijo s svojimi prijateljicami, in tako dalje. Adijo, tunel!

Po nenapisanem pismu sem spisala nekaj (poskusov, različic, okruškov) esejev o tem, kako skozi knjige, ki so me spomnile, kaj je to bralska vročica in kaj metuljčki v trebuhu, drugače zrem nase in na svet, in kako predrugačena drugače berem (pa tudi izbiram) knjige.

Dokler me ni na lepem prešinilo, da teh esejev ne morem končati zato, ker pravzaprav še zmeraj moram napisati tisto pismo. 

Draga Chris,

ne bi rekla, da sem ravno oseba, ki tujcem pogosto pošilja ljubezenska pisma, a zdi se, da tokrat nimam izbire. Čeprav, sva si res tujki?

Pred leti sem prebrala najprej I love Dick, lani, točno v tem času, sredi jeseni, ko sem ravno pričela z novo službo, pa še After Kathy Acker. Od te knjige ni bilo več poti nazaj.

Zakaj ti to pišem? Ker mi kot bralki in kot človeku nasploh tvoj vstop v mojo dnevno sobo pomeni eno največjih prelomnic. Tvoje pisanje je tako ostro in pametno, tako ironično in boleče in šaljivo, tako provokativno in tako samosvoje. Način, na katerega združuješ osebno s teorijo in umetnostjo, razmisleke z vpogledi in referencami, me vedno znova preseneča. Ujamem se, kako deskam na tvojih stavkih, ki segajo višje in dalje od tvojih romanov, ti stavki podirajo jezove, in to, kar čutim, medtem ko deskam na njih, je absolutna, brezkončna svoboda. Redki so še trenutki, ko bi se počutila tako svobodno, kot se s tabo.

Način, na katerega dovoliš ljudem, da vstopijo vate, kako skozte doživljajo svoje boleče padce in ekstaze, kako ranljivi so ti liki, kako krhka življenja, ki jih opisuješ, kaj opisuješ, izpisuješ, pišeš jih v resničnem času, ta nepopolna, krvava, surova, živa življenja. Likom dovoliš, da vstopijo vate, a tudi ti vstopaš vanje, preizkušaš, kako je biti v njihovih telesih, kako je ta občutek podoben temu, ki ga poznaš. Biografija, ki se pretvarja, da je avtobiografija in obratno in vse vmes.

To, da nikoli ne vem, ali berem roman, izpod nadzora pobegli akademski spis, umetnostno kritiko, dnevniški zapis, poezijo ali teorijo, me vznemirja. To, da ob zgodbi o vzhajajoči/pro-padajoči umetnici berem tudi o njenih bolj ali manj uspešnih osvajalskih pohodih, prepitih nočeh, zapuščenih ljubimcih (in predvsem ljubimkah) tudi. 

Nekoč sem se na veliko zaljubljala v velike (mrtve) avtorje. Kaj vse so mi dali! Pomagali so mi risati obrise sveta, učili so me življenja in ljubezni, kako postati in biti človek, kakršen sem želela biti. Ljubila sem jih in se večkrat jezila, ker nisem kot oni, da sem prej lik iz njihovih knjig, učenka, tovarišica, ljubica.

Bolj sem čutila z njihovimi moškimi liki, ki so ljubili strastno in v množini in ki so ljubezni tudi hitro zavrgli, ko so te postale prehudo breme, ki so si trli briljantne ume z velikimi vprašanji in minucioznimi detajli. Ljubila sem jih in jim zavidala, si jih želela v vsej njihovi genialnosti in upravičenosti, v njihovi samoumevnosti in veličini. Ženske, ki so jih slikali, so bile histerična kolateralna škoda, zabavne, radovedne družabnice s preveč pričakovanji in pogoji. Sama nisem hotela biti takšna.

Ko zdaj berem vas, punce, ki bi vas morala brati že zdavnaj, se čutim nagovorjeno na drugačen način kot tedaj, ko sem se obračala predvsem k fantom. Pišete namreč o stvareh, o katerih fantje niso imeli časa pisati, ko so pisali Velike zgodbe, in to na način, ki iz najzakotnejših kotičkov zbeza stvari, ki sem jih skrivala, ko sem se skušala posvečati resnejšim, pomembnejšim rečem. 

Ravno v obdobju, ko se po svetu vse več piše in bere o (ponovni) iznajdbi avtofikcije, v utemeljitvi ene od slovenskih literarnih nagrad zasledim, da so se pri izbiri osredotočili na tiste (knjige), kjer je jasno vidna ločenost avtorja in pripovedovalca. Pojem avtofikcije je tukaj uporabljen skoraj kot sinonim za trivialno literaturo. Ali lahko le tisti, ki se v pisanju zna odtrgati od sebe in svoje perspektive, napiše resno delo? Na to temo si nekje dejala: »V zgodovini literature poznamo toliko primerov moškega prvoosebnega pripovedovalca, ki je zelo blizu pisatelju samemu, pa teh del nikoli nikoli nismo klicali tako.« Avtofikcijo lahko torej razumemo tudi kot pojem, s katerim se da lepo in brez pretiranega napora zopet zamahniti nad žensko literaturo. Kot da tega nismo počeli že dovolj.

Kar sem v knjigah, ki jim sama pravim esejistična literatura ali kar moj žanr, našla sama, je ravno občutek svobode. Način, na katerega se spoprijemajo z resničnostjo, nestrpnost, s katero grizejo v težko popadljivo današnjost, samosvojost in spontanost izraza, neobremenjenega z velikimi stavki in strukturo, prestopanje med mejami form, premisleki, s katerimi se spopadajo, ne da bi pri tem skušale priti do zaključkov. Fikcijsko-esejistična forma, ki pripoveduje in prevprašuje hkrati,  je zame najbližje fragmentarnosti življenj, ki jih živimo v našem stoletju neskončnih to-do list, neštetih odprtih zavihkov, kriptičnih sporočil, močnih dražljajev, nedokončanih, spremenljivih misli, ki, medtem ko se rojevajo, hkrati že polzijo stran in se zadevajo v nove. To so knjige, ki funkcionirajo kot sijajna pesem in ne kot natančno zastavljena plošča. Ne stremijo k metafizični totaliteti, puščajo prostor za površnost, spontanost, naključnost, s katerimi se tudi igrajo. 

Je literatura, ki se ne obrača od današnjosti in se ne dela, da jo bolj od intimnih zadevajo pomembnejše, razsežnejše reči, literatura, ki se spogleduje z resničnostjo, literatura, ki je ni strah ne sram ničesar, niti reči, ki doslej mesta v resni literaturi niso imele (živjo, trači!), manjvredna, slaba literatura? Predstavlja grožnjo klasičnemu romanu? Da bi s pomočjo literature začutili, pripoznali resnico o svetu, da bi skoznjo v vsej polnosti uzrli sebe in druge, nam morajo vendar biti ponujene različne perspektive. Dokler nam bodo v samozaverovanem tonu svet razlagali profesorji, pisatelji, zdravniki, umetniki in podjetniki, gospodinje, prostitutke, matere, medicinske sestre in (kabarejske) igralke** pa jih bodo predvsem poslušale, se bo množica neizživetih možnosti kopičila. 

Zadnje čase se večkrat sprašujem, kakšna oseba bi bila danes, če bi v letih, ko sem navijala za moške in se trudila biti ena od njih, brala (tudi) Virginio Woolf, Ingeborg Bachmann, Adrienne Rich, Eileen Myles ali tebe. Če bi mi vas kdo polagal v berila in na knjižne police in mi govoril o vas. Bi počela druge reči, videla stvari na drugačen način, bi bila strožja ali prizanesljivejša, bi bila bolj ali manj jezna, bi mi bilo lažje, bi se počutila bolje v svoji koži, bi bila manj osamljena, bi si upala več?

Ampak na stvar lahko pogledam tudi z druge strani – kako se spreminjam zdaj, ko sem vas našla, kako sem se že spremenila, kam vse me bo še odneslo.

In tukaj se prične težka naloga poskusiti razumeti drugega. In sebe.

Tvoja, 

Staša

 

 

 

* Citat iz Orlanda Virgine Woolf.

** Pet najpogostejših poklicev moških in ženskih likov v 300 naključno izbranih nizozemskih romanih po letu 1945.