Te dni se v Ljubljani na vabilo slovenskih prevajalcev in ob podpori ruskega Inštututa za prevajanje mudi ruska (tatarska) pesnica Lilija Gazizova. Eno njenih pesmi ste na AirBeletrini nedavno že lahko prebrali, več jih sledi v prihodnjih tednih.
Ste Tatarka (ko govorim o Tatarih, imam ves čas v mislih kazanske Tatare, ne krimskih, to sta različna etnosa), ki piše v ruščini. Poleg tega prevajate poezijo drugih tatarskih avtorjev v ruščino. Kako to, da pišete v ruščini?
Hvala za precizacijo o kazanskih Tatarih. Etnonim Tatari se pogosto uporablja nepravilno in v napačnem kontekstu. Ja, sem Tatarka, ki piše v ruščini. To ni nič posebnega, če se spomnimo ruskih pesnic Bele Ahmaduline in Ane Ahmatove, v katerih je tudi tekla tatarska kri. Ti pesnici sta odraščali in se oblikovali v ruskojezičnem okolju, jezik, v katerem sta ustvarjali, jima je bil dan, v mojem primeru pa bi moral biti, kot se zdi, stvar izbire. Odraščala sem v Kazanu v tatarski družini in se oblikovala v dvojezičnem okolju. Ampak izbire ni bilo. Starši so me dali v ruski vrtec in šolo, ker so želeli, da bi dobila višjo izobrazbo, ki je bila vezana na ruščino, in da bi bila pozneje bolj konkurenčna. Je pa res, da sta bili takrat v Kazanu samo dve tatarski šoli. Po zaslugi očeta, profesorja zgodovine, obvladam pogovorno tatarščino (starša sta se trudila, da bi z mano govorila tatarsko), vendar to ni dovolj, da bi lahko v tatarščini pisala. Že leta prevajam tatarsko poezijo v ruščino. Sestavila sem več antologij tatarske poezije. Na forumih mladih pisateljev in prevajalcev v Zvenigorodu vodim pesniške delavnice prevajanja literarnih del iz turških jezikov, ki jih govorijo v Rusiji.
Živite in delate v Kazanu, prestolnici Tatarstana. Kakšna je danes jezikovna situacija v Tatarstanu?
Situacija ni enostavna. Po nedavni izjavi predsednika Putina, da ni dopustno, da bi ljudi silili, naj se učijo jezik, ki zanje ni materni, se je v Tatarstanu zelo zmanjšalo število ur tatarščine. Govorilo se je tudi, da naj bi odpustili poldrugi tisoč učiteljev tatarščine. Po uvedbi suverenosti je tatarščina postala obvezen predmet za vse prebivalce republike. Žal metodika poučevanja ni bila in še zdaj ni najboljša. Nelogično se mi je zdelo tudi, da se je od Rusov zahtevalo enako veliko kot od Tatarov, čeprav slabše govorijo tatarsko. Ampak to, da je tatarščina v Tatarstanu obvezna, se mi je zdelo smiselno. Zdaj bo šlo v drugo skrajnost. Tatarska inteligenca piše pisma na različne ustanove in prireja protestne akcije na ulicah. Bomo videli …
Kako se vam zdi ‒ je Tatarom v Rusiji udobno, so zadovoljni s svojim položajem, se ne čutijo prikrajšane?
Ni nam udobno. Tatari smo miroljuben, deloven in strpen narod, ki se zelo dobro zaveda, da je glede marsičesa prikrajšan. Vsako idejo, pobudo in tako naprej je treba uskladiti z Moskvo. Poglejte na primer, kako je s pisavo. Do dvajsetih let 20. stoletja so Tatari uporabljali arabsko pisavo, potem so vsem turškim narodom v Rusiji vsilili latinico. V tridesetih letih so nam nič manj nasilno vsilili cirilico. Po mojem je latinica popolnoma ustrezala tatarščini. Videla sem tatarske učbenike iz tistega časa. Cirilica ne more dovolj dobro posredovati tatarske fonetike, zato je bilo treba uvesti dodatne črke.
Kako ruski muslimani gledajo na rusko oblast ‒ jo imajo za svojo ali, če lahko tako rečem, odtujeno imperijsko? Na čigavo stran se Tatari postavljajo v ruski notranjepolitični razklanosti ‒ 86% za Putina, 14% proti?
Tatari rusko oblast dojemamo kot imperijsko, zagotovo, vendar premoremo dovolj modrosti, da se zavedamo, da Tatarstan, ki leži v osrčju Rusije, nikoli ne bo imel večjih političnih, gospodarskih in drugih preferenc. Upiranje, zdaj odkrito, zdaj prikrito, je zmeraj bilo, je in bo. Upam, da bo naše skupno življenje kdaj bolj civilizirano. Kar zadeva politična prepričanja, med Putinove privržence po mojih opazkah sodijo ljudje z nizko izobrazbo in dohodki, pa tudi uradniki …
Kako so se Tatari odzvali na priključitev Krima in vojno v Ukrajini?
Zadržano. Ampak glede tega bi bilo bolj umestno in natančno, ko ne bi govorili o Tatarih, ampak o ljudeh, ki na to gledajo različno. Na splošno se mi zdi čudno, da se mnogi znani ljudje, ki jih sama dojemam kot avtoritete, glede tega niso ozirali na kategorije dobrega in zlega. Tujega se ne sme jemati, a ni res? Nekateri mislijo, da je mogoče. Zame Krim gotovo ni naš …
Rusija aktivno sodeluje v sirski vojni ‒ je to z gledišča Tatarov pravilno ali ne? Ali med Tatari obstajajo skrajna muslimanska gibanja?
Veste, mnogi enostavno ne razmišljajo o tem, kaj se dogaja za mejami Rusije. Ne bom rekla, da je to slabo ali neumno. Ljudje se bojujejo za preživetje. Ni jim do vojne v Siriji. Skrajnih gibanj v pravem pomenu besede v Tatarstanu ni. Ne morem si zamisliti kakšnih oboroženih medetničnih spopadov. Zavedati se morate, da Tatari in Rusi ‒ potem ko je Ivan Grozni zavzel Kazan in je Kazanski kaganat padel ‒ skoraj petsto let mirno sobivamo. Vsak izmed nas ima prijatelje Ruse in Tatare. To ni ovira za prijateljstvo, ljubezen, kaj šele ustvarjanje. Prej nasprotno, to nas bogati in razvija.
Pisateljica Guzel Jahina, igralka Čulpan Hamatova, pevka Nargiz Zakirova, pisateljica Alisa Ganijeva, vi, navsezadnje ‒ vsem tem ženskam je skupno, da so dokaj ali celo zelo znane in uspešne na svojem področju, da so muslimanskega porekla in da ustvarjajo v Rusiji. Spominjajo na ženske najbolj kozmopolitskih metropol sveta. Ali to pomeni, da je družbeno okolje v Rusiji glede žensk muslimanskega porekla dokaj liberalno in naklonjeno njihovi samorealizaciji?
Ruski islam je dokaj liberalen tako sam na sebi (seveda v mejah Korana) kot v odnosu do žensk. Tatarske ženske se lahko uresničujejo na bolj ali manj vseh področjih življenja. Mislim, da v čisto nacionalnih muslimanskih državah to ne bi bilo mogoče. Preveč je tabujev, prepovedi. Ženskam to, da bi se uresničile kot ustvarjalke, v takih državah morda sploh ne bi prišlo na misel ‒ tako zelo drugačne so tam predstave o življenju.
Po mednarodnih raziskavah Rusija že tradicionalno zaseda prvo mesto po številu žensk na vodilnih položajih v podjetjih (do 45 %). Hkrati pa je v Rusiji, v nasprotju z Zahodom, feminizem zelo slabo razširjen. Če vzamemo vodilne ruske pisateljice zadnjih desetletij (Petruševska, Tatjana Tolstoj, Ulicka …), feminizma pri njih niti ne opazimo. Kako si to razlagate?
Res? Meni se je zdelo, da se v Rusiji, enako kot v Tatarstanu, razcveta moški šovinizem. Pri nas ne vedo, kaj bi počeli s feminizmom. Feminizem je v nasprotju z mnogimi predstavami, ki so zakoreninjene v ruski zavesti, in nekatere med njimi so zelo konservativne. Te predstave so delno povezane z našo, rusko, literaturo. Rusija še naprej ostaja literaturocentrična država. Položaj feminizma v Rusiji bi primerjala s pesniško obliko prostega verza, o katerem se govori, da je tuj ruski mentaliteti in da se na naših tleh nikoli ne bo prijel.
V Sloveniji in na Zahodu postaja med napredno mestno mladino (tudi med literati) vse bolj priljubljeno veganstvo. Za enega idejnih očetov veganstva velja Lev Nikolajevič Tolstoj, ki je imel svojčas v Rusiji glede tega veliko privržencev in ki je, mimogrede, študiral v Kazanu. Kako je z veganstvom v Rusiji danes?
Ne bi mogla reči, da je veganstvo v Rusiji priljubljeno. Dvomim, da se bo v bližnji prihodnosti zelo razširilo. Privrženci veganstva so mlajši posamezniki v prestolnicah in večjih ruskih mestih ‒ to je vse, kar lahko rečem.
Ste organizatorka mednarodnega pesniškega festivala Ladomir v Kazanu in Jelabugi. Povejte kaj o tem. Ali je mogoče, da bi se ga udeležili slovenski pesniki? Festival v Jelabugi prirejate zaradi Marine Cvetajeve?
Res je, organiziram dva festivala ‒ festival N. Lobačevskega in festival V. Hlebnikova Ladomir. Prvi poleg branja poezije vključuje konferenco z naslovom Vpliv neevklidove geometrije na umetniško zavest. Jaz dojemam poezijo kot neevklidovo geometrijo. Veliki pesniki vidijo svet z nepričakovane, netradicionalne, ali drugače, z neevklidove plati. Odkrivajo tiste lastnosti predmetov in pojavov, ki jih sicer ne vidimo. Na »večeru neevklidove poezije« pesniki berejo dela, ki po njihovem mnenju niso značilna zanje in se razlikujejo od večine njihovih besedil. Mislim, da je to edini pesniški festival na svetu, ki se imenuje po matematiku, utemeljitelju neevklidove geometrije in rektorju univerze v Kazanu Nikolaju Lobačevskem. Tudi to, da festival Ladomir poteka v Kazanu in Moskvi, ni naključje. Velimir Hlebnikov je preživel v našem mestu najdaljše obdobje v svojem življenju ‒ deset let. Tukaj je hodil v gimnazijo in na univerzo, izoblikoval se je kot osebnost in pesnik. Jelabugo smo izbrali zaradi Hlebnikova in Cvetajeve, izjemno velikih figur v ruski poeziji srebrnega veka. Ampak to mesto je znano ne samo kot kraj smrti Cvetajeve. Tukaj sta se rodila ruski slikar Ivan Šiškin in znanstvenik svetovnega slovesa Ivan Behterjev. Tukaj je umrla tudi Nadežda Durova, pisateljica in častnica ruske carske vojske med vojno z Napoleonom. Na festivalu je do zdaj sodelovalo več kot sto pesnikov iz Rusije, Evrope in Amerike. Zelo vesela bi bila, če bi bili med njegovimi udeleženci tudi slovenski pesniki.
Če se ne motim, ste poznali in celo prijateljevali z Anastasijo Cvetajevo, rusko pisateljico in mlajšo sestro Marine Cvetajeve. Kaj vam je dalo to prijateljstvo?
Z Anastasijo Cvetajevo sem se seznanila v Peredelkinu, počitniškem naselju za literate v bližini Moskve. Stara je bila šestindevetdeset let. Pozornost ti je zbudila predvsem s popolnoma belimi lasmi, ki so ji segali skoraj do ramen in bili začesani na stran, in plemenitim grbastim nosom. Zaradi tega je bila podobna ostarelemu Gogolju. Meni se je zdela izjemno lepa zrela ženska. Zelo dobro se spominjam njenega glasu: ostarelega, zamolklega, a zelo živega. Ko sem bila v Moskvi, sem se pri Anastasiji Ivanovni ustavila petkrat ali šestkrat. Najine dolge pogovore čez polnoč bi težko pozabila. Kdor je bil kdaj v tej hiši, je ne bo nikoli pozabil. V njej je bilo vse preprosto in harmonično. S fotografij na stenah gledajo Pasternak in Rilke, Jesenin in Majakovski, Ana German in Sofja Kagan, sin Anastije Ivanovne, Andrej Truhačov, mladi vnukinji Rita in Olja v šolskih oblekicah. In povsod knjige: v omarah, na predalniku, mizi, klavirju … Zapomnila sem si njene besede o tem, da človeka ne smeš označevati za slabega ‒ reči je treba, da je naredil slabo dejanje.Anastasije Ivanovne se spominjam z zelo toplimi in nežnimi čustvi. Zavedam se, da sem imela neverjetno srečo, da sem osebno poznala nadarjeno žensko in pisateljico, ki je bila s sorodniškimi vezmi povezana z veliko pesnico in se je srečevala s številnimi izjemnimi ljudmi dobe. Veliko mi pomeni, da je napisala predgovor k moji prvi pesniški zbirki.
Kako pozicionirate svojo poezijo v odnosu do tiste, ki vas obdaja? Katere so njene značilnosti, prepoznavne posebnosti, po katerih je mogoče reči: to je Lilija Gazizova?
O, na tole vprašanje pa ni lahko odgovoriti. Predlagate mi, da pogledam nase od strani. Prvič, to je prosti verz. Sem torej avtorica, ki dokaj pogosto objavlja proste verze. Drugič, Kazan in kratko malo mesto. To je urbana lirika z vsemi spremljevalnimi mestnimi podrobnostmi, med katerimi izstopajo prav kazanske poteze. Tretjič, sestavine in podrobnosti tatarske kulture, vsakdanjega življenja, obleke ‒ včasih se pojavljajo v verzih kot pomemben del zamisli. Četrtič, navidezna preprostost, ki prehaja v prostodušnost in naivnost. Petič, verz proti finalu postane bolj zapleten, na koncu pa se pojavi nepričakovan in dvoumen sklep ali izdih. Veste, lahko bi govorila dolgo in, morda, vsebinsko. Ampak zalotila sem se pri tem, da dlje kot pišem, bolj se mi izmika tisto najpomembnejše … Zato se bom ustavila.
Ali se v vašem ustvarjanju kaže kakšen zavesten razvoj od česa k čemu? Kako se je vaša poezija, formalno in vsebinsko, spreminjala med procesom vaše rasti?
Želela bi si, da bi se kazal razvoj k preprostosti in zapletenosti hkrati. In v tem ni protislovja. Pesmi Édith Piaf so bile enako blizu tako intelektualcem kot preprostim ljudem. Če naj bom čim bolj jedrnata, bi rekla, da stremim k preprostosti oblike in globoki, zapleteni, dvoumni vsebini. Saj se spomnite, to je tako kot pri Pasternaku: »Kot v herezijo zapasti v nezaslišano preprostost …«
Začela sem s klasičnimi, silabotoničnimi verzi. Tako je nastalo šest zbirk. Ampak pred desetimi leti se je zgodilo nekaj, kar me je spremenilo. O tem ne bi rada govorila, ampak na svet in nase sem začela gledati drugače. Rime so me nepričakovano začele spravljati v smeh. In začela sem pisati v prostem verzu. Odziv je bil različen. Mnogi na prosti verz gledajo kot na igračko, ki jo lahko napiše vsak. Obenem pa je razširjeno mnenje, in s tem se strinjam, da je dober prosti verz težje napisati kot dobro rimano pesem. Prosti verz skriva v sebi velikanski potencial. Upam, da se mi bo posrečilo to smer razvijati naprej in se uresničiti v tej privlačni in zapleteni obliki.
Naštejte, prosim, pet največjih (po vašem mnenju) sodobnih pesnikov, ki pišejo v ruščini.
Vladimir Gandelsman, Sergej Gandlevski, Andrej Gricman, Bahit Kenžejev, Aleksej Cvetkov.
Poznate kakšnega slovenskega pesnika ali pisatelja?
France Prešeren, Tomaž Šalamun. Na njuni imeni sem naletela na spletu, tam sem se seznanila tudi z njuno poezijo. To je seveda premalo. Upam, da bom svoje poznavanje slovenske literature dopolnila, ko bom obiskala Slovenijo. Zelo si želim izvedeti, kaj se dogaja v sodobni slovenski poeziji. To je zelo pomembno in zanimivo ‒ izvedeti, kako diha svet naokoli.
