AirBeletrina - Lichtenbergov nož
Refleksija 22. 2. 2018

Lichtenbergov nož

Zasedba z debate Barbari pred vrati, Fabula 2016. (Foto: Matej Pušnik)

Malo geopolitike. Tako je v okviru okrogle mize z naslovom Barbari pred vrati, ki se je je med drugimi udeležil tudi francoski filozof Jean-Claude Milner (Festival Fabula, Ljubljana, 1. marec 2016), Srećko Horvat vpeljal svojo analizo nedavne migrantske krize in islamističnega terorizma v Evropi. Obetavna napoved: končno bomo torej zapustili dolgočasne in meglene ravni debate med liberalnimi privrženci odprtosti do migrantov in konservativnimi branilci meja ter pogledali na stvari z višje ravni.

Ali pač? Hrvaški aktivist se je lotil nasprotovanja francoskemu filozofu in skušal zabavati občinstvo z najbolj okornimi napadi. Priča smo bili bizarnemu prizoru: opazovali smo antiglobalista, kako skuša prvovrstnemu lacanovskemu analitiku pojasniti bistvo zadeve … Neprijeten občutek je bil biti priča nenavadni intelektualni goljufiji, s katero je agresivni mladenič maltretiral častitljivega misleca, ne da bi pri tem kdorkoli protestiral – to in pa zdrava mera razuma sta me pripeljala do tega, da sem se lotil pisanja pričujoče kritike slabo reflektirane geopolitične analize.

            Narkomani, ozdravljeni opija ljudstva

Je Srećko Horvat s svojo subverzijo pravzaprav izvedel diverzijo? Ko je v občinstvu dvesto petdeset ljudi, je zabava množice vsekakor upravičen cilj. Njegovo tezo lahko povzamemo v dveh točkah, s katerima si je z lahkoto pridobil naklonjenost bolj ali manj levičarske publike:

Evropa je dvojno kriva za begunsko krizo, prvič, ker jo je sama povzročila v delih sveta, v katere se nenehno, a neutemeljeno vmešava (Afrika, Bližnji Vzhod), in drugič, ker se nanjo odziva z nehumanimi odločitvami. Francija pa je ob tem dvojno kriva za teroristične napade, ki jih je doživela, najprej zato, ker je s prikritim rasizmom in segregacijsko politiko mladim imigrantom onemogočila družbeni razvoj in jih posledično pehala v te izbruhe skrajnosti, in drugič, ker je premlačno ločevala med teroristi samimi in izseljensko skupnostjo prve ali druge generacije, iz katere jih večina izhaja, kakor tudi med teroristi in skupnostjo miroljubnih muslimanov, ki jih džihadistično nasilje spravlja v zadrego z vidika vere. Begunska kriza in teroristični napadi naj bi tako bili dvojni obraz nemesisa oziroma pravične kazni, ki jo je zgodovina namenila Franciji in Evropi za njuno preteklo aroganco.

Horvat je kritiziral Milnerjevo predavanje, v katerem je na svojo smolo citiral knjigo The Management of Savagery Abuja Bakr al-Najia, in sicer z namenom, da bi pojasnil namene teroristov, ki se sklicujejo na Kalifat. Milner je tako odgovornost za atentate pripisal tistim muslimanom (horresco referens), ki to počnejo iz verskih razlogov. Ko je oporekal temu stališču, je Horvat predvidljivo ponudil staro pesem o zahodnem imperializmu, o vojaško-industrijski navezi, o vojni za nafto in plin. O sami Siriji pa nič. O Libiji tudi ne, kakor tudi ne o Iranu ali Savdski Arabiji. Niti ne o Islamski državi. Kot da muslimanskih držav ne bi poganjale nobene lastne sile! Skratka, interpretacija je temeljila na klasični levičarski tezi, da je Evropa scela sama odgovorna za to, kar se ji trenutno dogaja. Po stoletjih kolonizacije in izkoriščanja afriških in bližnjevzhodnih držav je povsem normalno, naravno, razumljivo in celo zaželeno, da pride do maščevanja. V pogovoru, ki je izšel po pariških atentatih februarja 2015, je Jean-Claude Milner to retoriko pojasnil takole:

»V evropskih državah so muslimani revni in verni. Zato imamo islam za religijo revnih. Od tod izvira sočutno sklepanje : A) revnim ne smemo odvzeti verovanja; B) ko se revni borijo z orožjem, izkoriščajo svojo pravico do upora; C) če jih njihovo verovanje poziva k oborožitvi, jim to lahko odpustimo. Torej: v imenu islama vsaka neupravičena zahteva postane upravičena. Če temu ugovarjamo, nam očitajo, da revne žigosamo. To sočutno sklepanje je postalo spontana reakcija pri nekaterih intelektualcih, novinarjih, pravnikih. «[1]

 Vendar to ni nič novega: tako kot je pokazal francoski zgodovinar François Furet, je bila levica od vedno precej leva, ko je šlo za refleksijo narodnega (zaradi svojega univerzalizma) ali verskega (zaradi svoje laičnosti).

 Ne gre za to, da bi dvomili o gospodarskih vzrokih vojne v Siriji ali da bi zahodnim državam izbrisali zgodovinsko odgovornost ali da bi zanikali družbene probleme, s katerimi se spopadajo Francozi, ko se soočajo s terorizmom, pač pa bi želeli kritično osvetliti interpretacijo, ki sistematično uporablja vero kot izgovor za posameznike, izločene iz družbe, ki so jih indoktrinirali barbari.

Lahko bi namreč verjeli, da zagovorniki družbeno-levičarske razlage današnjih terorističnih napadov namenoma podcenjujejo vlogo islama, saj enostavno nimajo pojma o religiji. Tistih emancipiranih duhov, ki se imajo za popolnoma ozdravljene od opija ljudstva in ki skušajo kljub dejstvom prepričati sebe in druge, da verski in civilizacijski faktorji igrajo le minorno, stransko vlogo, neprimerljivo z družbeno-ekonomski faktorji, ki botrujejo francoskemu islamističnemu terorizmu, verjetno ne bi imelo smisla spomniti, da verska komponenta, kakor pravi Marcel Gauchet, »ni po naključju prevladala skorajda skozi celotno zgodovino in bila glavna skrb naših prednikov.«[2] Mar ni zgovorno, da najdemo to tendenco izključevanja verskih vzrokov, kadar govorimo o islamu, predvsem pri tistih, ki jih izrazito poudarjajo, ko napadajo kristjane (zaradi svojega antikrščanstva) ali izraelske Žide (zaradi svojega antisionizma)?

Tovrstna pristranska (in pokroviteljska) interpretacija je vsekakor daleč od pravega geostrateškega branja dogodkov, ki je vedno večplastno. Na videz demistifikatorska razlaga ozadij migrantske krize je dejansko polna ideologije. Najboljši dokaz za to, da so zagovorniki takšne razlage pod vplivom ideologije, je dejstvo, da pred vsako oznako uporabijo besedo »so-called« (tako imenovani) in pri tem z rokami nakažejo narekovaje, češ da so nujni za vzpostavitev kritične distance do diskurza nasprotnika, medtem ko s to odbijajočo gestikulacijo ne izražajo nič drugega kot to, da so popolnoma ujeti v splošno zlorabo jezika in da ne znajo uporabiti prave besede v pravem kontekstu.

            O geopolitiki brez geografije in brez politike

Napadalne Horvatove kritike Francije, francoskega filozofa Bernarda-Henrija Lévyja, vloge Sarkozyjeve vlade v libijski vojni, varnostih ukrepov Hollandove vlade po pariških terorističnih napadih, so bile le uvod v razkazovanje njegovega nestrinjanja z Jean-Claudom Milnerjem, katerega strogo, podkrepljeno in jasno argumentirana analiza je najverjetneje ujezila tega privrženca zmedenih in spektakularnih floskul.

Priča smo bili povsem komičnemu prizoru: opazovali smo antiglobalističnega in populističnega aktivista, ki misli, da bo s pomočjo Wikileaksa enemu najimenitnejših, najsubtilnejših hermenevtov Lacanove teorije razložil skrito resnico … No, pa vso srečo, Srećko! Če bi poslušalci pozorno prisluhnili predavanju avtorja Arogance sedanjosti, če bi se o njem resno zamislili, bi se zavedali, da njihova stališča nimajo temeljev, in namesto da bi ploskali Horvatovim pavšalnim antiimperialističnim izjavam, bi bili raje tiho v bojazni, da se bo krhka struktura njihovih političnih mnenj (v resnici popolnoma apolitičnih) z njegovim argumentiranjem zrušila.

Jasno je, da sta aktivizem in akademski diskurz dve različni polji, ki vsako zahteva svojo specifično retoriko. Pa vendar. Priča smo bili temu, kar je neki drugi francoski filozof, Julien Freund, poimenoval izginotje politike skozi moraliziranje. Med prijatelji ni politike, pravi Freund, kakor je Schmitt dejal že pred njim: »Politika je igra moči med sovražnimi državami«.[3]

Seveda si želimo demokratičnega, transparentnega, mirovniškega delovanja mednarodnih entitet (videti je, da je tak program demokratskega panevropskega gibanja DiEM 25, ki mu pripada Srećko Horvat). Kdo si ga ne bi? A tega ne moremo, ne da ne bi politike oropali njenega bistva. Kajti mednarodna politika ni nič drugega kot vojna. Poleg tega je takšen diskurz popolnoma kontradiktoren, saj po eni strani očita evropskim vladam, da so »politično kastrirane« (dixit Horvat), po drugi strani pa jim podtika skrite politične namene (sporazum TTIP itd.). Preveč ali premalo politike? Kot da ne razumejo, da dirty business ni v tem, da gospodarski interesi vplivajo na politiko – dirty business je politika sama na sebi, politika, ki uporabi razpoložljivo orodje, vključno z gospodarstvom, za uresničitev svojih ciljev. Novi apostoli kantovskega načrta večnega miru, ki ima čiste roke, a ki nima rok (kot je dejal Charles Péguy), ne razumejo, da ima politika, nolens volens, umazane roke. Še več: po eni strani imamo opravka s sistematičnim nezaupanjem oblastem, po drugi pa s popolnim zaupanjem v civilno družbo, ki naj bi jo sestavljali sami empatični in pošteni državljani.

Tistim, ki si želijo »malo geopolitike«, a se s to željo ustavijo na pol poti, bi priporočal malo krščansko navdahnjenega moralnega pesimizma (Pascal: »Ljudje po naravi sovražijo drug drugega«). Če torej geopolitiki najprej odvzamejo velik del geografije (arabsko-islamski svet), potem pa še vso resno politično težo, mar ne bo doživela usode Lichtenbergovega noža, tega noža brez rezila, ki je tudi brez ročaja? Vojna kot sestavni del političnega življenja je popolnoma izginila iz Evrope, katere ideološki stebri danes temeljijo na njeni izločitvi, prikrivanju oziroma pregonu v območje nepojmljivega. To je nedvomno dobro, a v nekem smislu tudi vprašljivo. V svoji briljantni knjigi Kriminalna nagnjenja demokratične Evrope je Jean-Claude Milner takole opisal »civilizirano paradigmo«, torej tisto paradigmo, ki prevladuje v evropskem političnem diskurzu: »Zmaga je sramotna; poraz je plemenit; močni je nepravičen; šibki je pravičen.« Mar se današnji, kakor tudi nekdanji mirovniki, ne vrtijo v začaranem krogu te paradigme?

            Nafta in plin, ki puščata

Drugi del te politične naivnosti, ki se predstavlja kot demistifikacija, je zahteva po absolutni transparentnosti ali želja po razkrivanju vsebine ne dovolj transparentnih mehanizmov. To je logika, na kateri temelji program open data. Vlade naj objavijo vse svoje dejavnosti. Kritični pogled državljanov naj seže vse do dna, brez kakršnihkoli ovir, kajti konec koncev jih vse to zadeva.

Pa smo res dojeli, kako je ta zahteva pravzaprav odsev obrnjenega velikega brata? Če je transparentnost takšna vrednota, zakaj ne bi dovolili, da nas kot posameznike stalno nadzorujejo v poslovnem svetu ali v javni sferi? Si tega zares želimo? Poleg tega se zdi, da je fantazma javno dostopnih informacij nadomestila fetišizem, iz katerega se je norčeval že Nietzsche: dejstvo samo po sebi ni nič, kakor tudi ne neobdelan podatek, razkrit na internetu. Afera Panama Papers, predstavljena kot vrhunec novinarstva, deluje kot nekakšna zmedena garažna razprodaja.

Pred kratkim se je uredništvo dnevnika Le Monde, očitno v želji, da bi pomirilo samo sebe, zaskrbljeno spraševalo: »Kaj so Panama Papers v resnici spremenili?« Izvedeli smo, da se kralj avtobusov v Nigeru ukvarja z bančništvom na Sejšelih, da se bogastvo indijskih magnatov, ki poslujejo v Togu, izogne vsakršnim togovskim davkom … Skratka, kakor prevarani soprogi iz neke Labichejeve drame nismo izvedeli ničesar, česar ne bi vedeli ali sumili že prej in s čemer smo imeli občutek, da lahko živimo (zopet: iz moralnega pesimizma). Dokler se je to dogajalo na skrivaj, smo bili le ponižani; zdaj ko je vse skupaj priplavalo na površje, se bo dogajalo še naprej, ne da bi kdorkoli kakorkoli ukrepal …

Varovati ugled : tako v zakonskih kot v političnih zadevah je to zdrav princip, ki ga ne smemo prehitro izločiti, ne da bi vedeli, s čim ga bomo nadomestili. Je zahteva po vedno več transparentnosti dosegla svoj cilj? Je objava podatkov preko programa open data ali razkritje dokumentov na Wikileaks sprožila upor množic ali padec vlad? Ne, vse je po starem. Prav nasprotno, videti je še huje. Afera Watergate je v svojem času povzročila odstop ameriškega predsednika Richarda Nixona; kateri predsednik, kateri generalni direktor, kateri general je moral odstopiti, odkar je Wikileaks razkril na tisoče dokumentov? Noben. No, islandski premier … Toda koliko nesmiselnih informacij, banalnih sporočil ali neobdelanih datotek je bilo objavljenih na spletu, samo zato da bi hranili moloha vsakodnevne informiranosti? Koliko minornih škandalov se je zaradi nenasitne množične lakote po informacijah potopilo v takojšno pozabo?

Od časa Watergata se je svet bistveno spremenil: internet je razvrednotil skrivnost, a z njo tudi resnico – od tod vrnitev laži kot glavne akterke v javnem mnenju. Želja po razkrivanju skrivnosti je dosegla absurdni učinek, ki so si ga njeni apologeti nerodno zastavili, ko so izbrali metaforo transparentnosti: posoda je prozorna, a zdaj je taka tudi njena vsebina in tako je zadeva v celoti nevidna. Razkrito je zdaj razkrito do te mere, da nazadnje ni več kaj videti.

To, da so bili razlogi za posredovanje v Libiji ali za neposredovanje v Siriji le pretveze, preseneča le naivne. Vsi drugi (bralci Machiavellija, Hobbsa, Webra) to vedo že dolgo. Neupoštevanje vidnih razlogov za neko dejanje pod pretvezo, da ti razlogi skrivajo skrite motive je huda politična in psihoanalitična napaka. Takšna interpretacija je ujeta v to, kar Žižek opisuje kot »fetišistično fascinacijo nad vsebino, ki je predvidoma skrita za obliko«. Laž pove veliko in pogosto več kot gola resnica. To je stara psihoanalitična lekcija, nad katero bi se morali novi demokrati zamisliti.

Poleg tega želja po popolni transparentnosti (ki jo ustanovitelji Wikileaksa navajajo kot svojo »metodo« in DiEM25 kot svoj »cilj«) temelji na zarotniški percepciji sveta. To bi lahko poimenovali sindrom Wikileaksa. To leak v angleščini pomeni puščati. To, kar pušča. Metafora zajema dve ideji: idejo neprepustnosti dveh ločenih svetov (tajnega in javnega) in idejo velike sfere, iz katere prihaja majhno puščanje, in kjer je to majhno puščanje le simptom.

Ločenost in nesorazmerje. Kar vemo, ni resnica; resnica je to, česar ne vemo. Kar smo izvedeli, je le majhen del tega, česar še ne vemo. Razkritje je poteza, ki naredi luknjo v sfero resnice, iz katere ta pušča. In kaj ponavadi zares pušča? Tekočina ali plin. Nafta, ki si jo želijo Američani, ali plin, s katerim manipulirajo Rusi, sta sodobna stebra libidinalne moči kvaziraziskovalnega novinarstva, glavni gorivi zarotniških motorjev.

 

Besedilo je bilo v izvirniku objavljeno v Revue littéraire.

 

 

[1]Marianne, 8. februar 2015.

[2] Marcel Gauchet, Le Désenchantement du monde, Paris, Gallimard, zbirka »Folio Essais«, 1985.

[3] Julien Freund, L’Essence du politique, Sirey, 1965, nova izdaja: Dalloz, 2003, spremna beseda Pierre-Andréja Taguieffa, str. 478.