AirBeletrina - Lemova vrnitev v Lemberg
Panorama 17. 11. 2021

Lemova vrnitev v Lemberg

Spominska plošča Lemu v Lvovu. Fotografija: Nikodem Szczygłowski

Vrnitev z zvezd je naslov enega najbolj priljubljenih romanov Stanisława Lema, svetovno znanega pisatelja, futurologa in misleca, ki se je rodil v Lvovu in umrl v Krakovu. V romanu pisatelj med drugim opisuje občutke glavnega junaka, astronavta, ki se po dolgem medgalaktičnem potovanju vrne na Zemljo in ne prepozna svoje okolice, saj se je močno spremenila, počuti se odtujenega in poskuša razumeti svoje kraje v tem novem in tujem svetu.

Leto 2021, ki je bilo razglašeno za Lemovo leto, je sprožilo nove razprave o tem izjemnem umetniku, vključno z vprašanjem, zakaj se pisatelj ni nikoli vrnil v mesto, kjer se je rodil.

Mesto legenda

Za velik del Poljakov je Lvov oziroma po njihovo Lwów po drugi svetovni vojni postal na nek način bolj legenda kot resnično mesto, se pravi najmanj mitsko mesto. V poljski kulturi je začel igrati podobno ali v tem smislu večjo vlogo kot Trst pri Slovencih in Kolozsvár (Cluj-Napoca) pri Madžarih.

Do konca prve svetovne vojne sta Lvov in Trst pripadala avstro-ogrski monarhiji – obe mesti, ki sta se nahajali na dveh verjetno najbolj oddaljenih koncih te ogromne države, je povezovala najdaljša železniška proga v monarhiji, ki je med drugim potekala tudi skozi Ljubljano. Lvov, v poljščini Lwów, v nemščini Lemberg, v ukrajinščini Lviv, je bil najvzhodnejše mesto monarhije v avstrijskemu delu države. Bilo je glavno mesto avtonomne kraljevske province Galicije in (skupaj s Trstom) četrto največje mesto v celotni monarhiji za Dunajem, Budimpešto in Prago.

Dežele Galicije so bile po zadnji delitvi poljsko-litovske skupnosti – tako imenovani Republiki obeh narodov – priključene Avstriji pod pretvezo kratkega obdobja v srednjem veku, ko je bila kneževina hališke Rutenije del Ogrskega kraljestva in dejstva, da je bil avstrijski cesar v XVIII. stoletju hkrati tudi ogrski kralj. Vendar je to veljalo le za vzhodni del novoustanovljene avstrijske pokrajine Galicije, saj zahodni del ni nikoli pripadal srednjeveški kneževini hališke Rutenije. Tako je bila Galicijska pokrajina dejansko sestavljena iz zahodnega dela (s Krakovom), kjer je bila večina Poljakov, in vzhodnega dela – z Lvovom, ki je bil glavno mesto pokrajine, – kjer so bili (z izjemo samega mesta) večinoma Ukrajinci. Povsod drugod, zlasti v majhnih mestih, je bilo veliko judovskega prebivalstva.

V skoraj 130 letih avstrijske vladavine je glavne mesto Galicije raslo in se lepšalo. Lvov je v 20. stoletje vstopil kot sodobno velemesto, ki so ga poleg starodavne arhitekture krasili celi bloki monumentalnih stavb v dunajskem slogu, čudoviti parki, univerza, prelepa operna hiša in dramsko gledališče, pomembno železniško vozlišče in veličastna stavba železniške postaje.

Mesto je že imelo sodobno električno razsvetljavo, vodovod in kanalizacijo, v sistem pa je bila vključena tudi reka Poltva (poljsko – Pełtew), ki od tedaj skozi središče mesta teče pod zemljo in je postala nekakšen lvovski Styx. Mesto je imelo tudi obsežno omrežje električnih tramvajev, na bulvarju v središču mesta pa se je ponašalo z izjemno lepim Velikim gledališčem. V nekdanjih deželah poljsko-litvanske skupnosti, ki si jih je po delitvi priključila carska Rusija, je bilo le malo mest, ki bi se lahko pohvalila s takšnim modernizacijskim napredkom.

Avstro-Ogrska se je po ustavni reformi leta 1867 od carske Rusije razlikovala tako po posebnem političnem modelu kot tudi po odnosu do narodnih manjšin (poleg dveh konstitutivnih narodov, nemško govorečih Avstrijcev in Madžarov, je cesarstvo sestavljalo še vsaj deset drugih, predvsem slovanskih narodov) in političnih svoboščin. Zato so bile stvari, ki so bile v carski Rusiji strogo prepovedane, v Avstriji mogoče. V primeru Galicije je to vključevalo izobraževanje – Lvovsko univerzo, na kateri se je poučevalo v poljščini, poljske in ukrajinske (oziroma judovske) gimnazije ter številne druge priložnosti za izdajanje knjig v poljščini in ukrajinščini. Takrat so bile v poljskih in ukrajinskih deželah pod carsko oblastjo takšne dejavnosti strogo omejene ali celo prepovedane.

Duh stare podonavske monarhije

Lvov Fotografija: Wikipedija

Po padcu Avstrije je Lvov po kratki poljsko-ukrajinski vojni med letoma 1918–1919 zaradi neuspešnega poskusa Ukrajincev, da bi v mestu razglasili svojo državo – Zahodno ukrajinsko ljudsko republiko – postal del obnovljene poljske države. Natančna narodnostna sestava predvojnega Lvova ni tako jasna, kot se morda zdi. V anketah so običajno spraševali o jeziku in veroizpovedi, ne pa tudi o narodnosti. Po besedah raziskovalca Grzegorza Hryciuka, avtorja knjige Poljaki v Lvovu 1939–1944. Vsakdanje življenje (poljsko Polacy we Lwowie 1939-1944. Życie codzienne), je imelo leta 1939 mesto 333,5 tisoč prebivalcev, od tega je bilo nekaj več kot 50 odstotkov Poljakov, približno 32 odstotkov Judov in približno 16 odstotkov Ukrajincev. Po popisu pa iz leta 1931 je 63,5 odstotka prebivalcev mesta govorilo poljsko, 24,1 odstotka jidiš in hebrejsko ter 11,3 odstotka ukrajinsko. Leta 1921 je bilo v mestu 51 odstotkov prebivalcev katoličanov, 35 odstotkov prebivalstva je bilo judovske veroizpovede in 12,4 odstotka pa grškokatoliške. V okolici mesta in na podeželju pa so živeli predvsem Ukrajinci. V kulturnem smislu pa je bilo to predvsem poljsko mesto, poljščina je bila tudi prevladujoči jezik, ki je odmeval po ulicah mesta. Sovjeti so v mesto prvič vstopili konec septembra 1939, leta 1945 pa je bilo to ozemlje priključeno ZSSR, zaradi česar je mesto zapustilo veliko predvojnih prebivalcev. Zaradi vojnih izgub in genocida nad lokalnimi Judi je Lvov v primerjavi z letom 1939 izgubil več kot 80 odsototkov prebivalstva.

Usoda mestnih spomenikov po drugi svetovni vojni si zasluži posebno omembo: ko so si Sovjeti priključili mesto, se je iz njega odselila večina poljskih prebivalcev, prav tako pa so bili »vrnjeni domov« – se pravi v Poljsko ljudsko republiko – tudi nekateri spomeniki. Kip Aleksandra Fredra, slavnega satirika, ki velja za predhodnika poljske drame, je bil na primer prestavljen v Vroclav, kip kralja Jana III Sobieskega, ki je poznan zaradi zmage proti Turkim pri Dunaju, pa v Gdansk. Vendar v mestu še vedno stoji spomenik najslavnejšega poljskega romantičnega pesnika Adama Mickiewicza, čigar poezija je med drugim navdihnila Franceta Prešerna. Zanimivo, da v resnici nikoli ni obiskal tega mesta.

Na prelomu 19. in 20. stoletja je bilo mesto pomembno središče poljske kulture, hkrati pa zelo pomembno za Ukrajince, ki so ga pojmovali kot Piemont svojega narodnega preporoda. Že pred prvo svetovno vojno so bile tu ustanovljene prve ukrajinske – pa tudi poljske – skavtske organizacije, prve nogometne ekipe obeh narodov pa so odigrale nogometne tekme.

Danes, ob začetku drugega desetletja XXI. stoletja, je v Lvovu duh stare podonavske monarhije, ki je ugasnila pred več kot stoletjem, morda najmočnejši v vsej Srednji Evropi. Ne le številna literarna dela ukrajinskih pisateljev, tudi bari, restavracije in kavarne v mestu so polni nostalgije po »stari dobri Avstriji« in nekdanji Galiciji.

Od leta 2016 je Lvov vključen v članstvo Unescove mreže mest literature in gosti številne dogodke, namenjene promociji literature, poezije, branja. Zanimivo je, da je mesto samò že pred dolgo časa postalo literarni junak. Poljska nostalgija po mitu mesta je našla nešteto izrazov v literaturi, na primer v znameniti pesmi Odhod v Lvov (poljsk. – Jechać do Lwowa) nedavno umrlega poljskega pesnika Adama Zagajewskega, ki se je rodil v tem mestu in se sprašuje: »… s katere postaje se odpraviti v Lvov, če ne v sanjah, ob zori, ko je rosa na kovčkih in se Torpede* in vlaki šele rojevajo …« Tudi dela številnih sodobnih ukrajinskih pisateljev, kot so Jurij Andruhovič, Jurij Vinničuk, Andrij Kokotjuha in drugi, v veliki meri temeljijo na mitih o starem Lvovu iz medvojnega obdobja ali »stari dobri Avstriji«. Mit o »nesovjetskem« mestu z bogato kulturno tradicijo je med sodobnimi Ukrajinci – prebivalci Lvova in drugih mest – zelo živ.

Morda je ena od najbolj zanimivih urbanih legend, ki se zdaj obujajo, tista o Stanisławu Lemu, verjetno najbolj znanem pisatelju, rojenem v Lvovu.

Medgalaktična potovanja v komunistični ljudski Poljski

Stanisław Lem Fotografija: Wikipedija

Stanisław Lem se je rodil 12. ali 13. septembra 1921 v Lvovu v družini z judovskimi koreninami. Verjetno se je rodil 13. septembra, vendar je bil v njegov rojstni list vpisan datum 12. september, da bi se po vraževerju izognili nesreči. Zaradi judovskega porekla je trpel med nemško okupacijo mesta, ki mu je verjetno pustila travmatičen pečat do konca njegovega življenja; o teh spominih je nerad govoril. Večina Lemove družine je med vojno umrla ali bila ubita. Ni natančno znano, kako se je Lem sam izognil smrti, verjetno se je skrival pod drugim imenom. Leta 1946 je za vedno zapustil Lvov in se naselil v Krakovu.

Leta 1954 je Stanisław Lem objavil knjigo Sezam in druge zgodbe – prve zgodbe iz cikla njegovih znamenitih  Zvezdnih dnevnikov, ki so mu kmalu prinesli svetovno slavo. Junak teh zgodb Ijon Tichy potuje po vesoljskem nebu in obiskuje oddaljene galaksije – kot se izkaže, je bila ideja o medgalaktičnem potovanju v komunistični Poljski za mnoge bolj realna kot potovanje na dopust do recimo Jadranskega morja. Na komunističnem Poljskem je vladala cenzura, od pisateljev pa se je pričakovalo, da bodo zvesti ljudski oblasti in se bodo pridružili toku ustvarjanja socialistične realistične literature. V teh okoliščinah se je zdelo, da je znanstvena fantastika ena od redkih možnosti, kako pretihotapiti globlje vsebine in se izogniti služenju režimu. 

Leta 1961 sta izšli Lemovi najbolj znani deli, ki sta mu prinesli svetovno prepoznavnost – Solaris in Vrnitev z zvezd. Doživeli sta veliko prevodov in objav v tujih jezikih. Pisatelja so vabili na predstavitve njegovih knjig, predavanja, srečanja z bralci. O večini potovanj v tujino izven držav ljudske demokracije je lahko le sanjal, te sanje pa so bile veliko bolj drzne kot tiste o poletih v ozvezdje Alfa Kentavra.

Lem sam se ni želel označiti za ustvarjalca znanstvene fantastike, ampak se je bolj dojemal kot futurologa. Številne njegove napovedi izumov so se uresničile, med drugim e-knjige, družbena omrežja, mobilna telefonija.

Čakajoč na potni list

Ko so Lemova dela postala priljubljena tudi v Sovjetski zvezi in je slavni sovjetski režiser Andrej Tarkovski naznanil, da namerava posneti film Solaris, je Leonid Brežnjev pisatelja povabil v Moskvo in mu v znak posebne naklonjenosti dovolil obisk Lvova – domačega mesta, ki ga je moral po vojni zapustiti. Poljakom, rojenim v mestu, preden je to po drugi svetovni vojni dokončno postalo del ZSSR, ki so se v okviru tako imenovane repatriacije večinoma odselili na Poljsko, je bil vstop v to mesto namreč dolgo prepovedan. Prepovedi so se strogo držali. Na primer potniki, ki so so se odpravili na počitnice v bratsko socialistično Bolgarijo in so potovali z vlakom na relaciji Varšava-Lvov-Černivci-Bukarešta-Sofija, med kratkim postankom vlaka na postaji v Lvovu niso smeli stopiti niti na peron.

Vendar Stanisław Lem ni sprejel tega čudovitega darila vladarja Kremlja in se do svoje smrti leta 2006 ni več vrnil v Lvov. Tudi po razpadu Sovjetske zveze in osamosvojitvi Ukrajine se ni odločil za vrnitev v domače mesto.

»Če si zaljubljen v žensko, se z njo poročiš in živiš srečno do konca svojih dni, potem pa pride nekdo drug, ona se zaljubi v njega in se z njim poroči – nima smisla ugotavljati, kakšne otroke ima s tistim drugim in kako živijo. Raje se ne bi vpletal in se tam ne bi pojavil …« Takšno metaforo je pisatelj uporabil, ko so ga vprašali o njegovem odnosu do rojstnega mesta.

Hkrati je bil njegov odnos do mesta poseben – znana je še ena pisateljeva izjava, v kateri je med drugim zapisal: »Lvov je del mene in jaz sem del Lvova. V Lvov sem vraščen kot drevo.« Napisal je tudi avtobiografski roman o Lvovu iz svojega otroštva z naslovom Visoki grad (poljsk. Wysoki Zamek).

V komunistični Poljski je oblast – za razliko od SFRJ – precej restriktivno obravnavala potovanja svojih državljanov v tujino. Državljani so morali za potni list zaprositi vsakič, ko so želeli v tujino, vse vloge pa je morala odobriti varnostna služba UB (poljsk. Urząd Bezpieczeństwa). Prošnje oseb, ki so bile osumljene »nelojalnosti« do oblasti Poljske ljudske republike, so bile običajno zavrnjene. Potovanja v države ljudske demokracije in ZSSR pa so potekala na podlagi tako imenovanih potnolistnih prilog, ki so bile priložene osebnim izkaznicam. Ta praksa dolgo ni veljala za Jugoslavijo, ki je bila v tem pogledu podobna kapitalističnim državam.

Oblast Poljske ljudske republike je Stanisławu Lemu izdala potni list šele leta 1982, pisatelj pa je to priložnost hitro izkoristil za kratko potovanje v Zahodni Berlin na povabilo svojega zahodnoberlinskega založnika, od tam pa je šel na Dunaj, kjer je ostal do padca komunističnega režima na Poljskem.

Lemov prvi polet

Lemov roman Katar opisuje prizor z izmišljenega letališča v Rimu, ki si ga je pisatelj zamislil, ko je živel na socialističnem Poljskem. Šele v Zahodnem Berlinu je imel priložnost, da si je od blizu ogledal, kako deluje pravo veliko letališče. V zahodnem delu mesta sta bili tedaj dve letališči. Staro letališče Templehof je bilo dediščina tretjega rajha. Nacisti so ga v drugi polovici tridesetih razširili do te mere, da je postalo največje letališče na svetu. Odlikuje ga veličastna, monumentalna nacistična arhitektura. V času, ko je Evropo delila železna zavesa, se je nahajalo v neposredni bližini meje, ki je delila Berlin na dva dela, zato so ga ameriške sile uporabljale kot letalsko bazo. Drugo, novejše letališče Tegel je umeščeno v severozahodni del mesta, v sedemdesetih pa so ga razširili in postalo je odskočna točka za lete na zahod.

Zahodnonemški Lufthansi je bilo prepovedano leteti v Berlin, medtem ko je letalski prevoznik iz NDR, imenovan Interflug, letel le z letališča Schoenefeld v Vzhodnem Berlinu. Edini letalski prevoznik, ki je letel v oba Berlina – vzhodni Schoenefeld in zahodni Tegel – je bil jugoslovanski JAT.

Slavni pisatelj, svetovno znani fantast, futurolog, ki je napovedal nekaj sodobnih izumov, doživi življenjsko potovanje – z navadnim letalom leti z letališča Tegel na Dunaj. Skozi okno opazuje razdeljeno mesto. Spodaj vidi Spandau, Charlottenburg, Kreuzburg, reko Spree in zid. Zid je jasno viden. Zid, ki je delil mesto, življenja, misli in poglede na svet. Zid, ki je bil zgrajen čez noč – najprej kot ograja iz bodeče žice, nato kot betonski bloki, visoki več kot tri metre.

Intimna topografija mesta

Leto 2021 je bilo razglašeno za Lemovo leto. Sedanja poljska oblast ima z Lemom določene težave, saj se večina pisateljevih pogledov komajda ujema s prevladujočo narativo in so daleč od kanona poljske kulture, ki so si ga ti zamislili. Na predvečer pristopa Poljske k EU je Lem v enem od intervjujev dejal: »Kmalu bo Evropa boleče ugotovila, kaj so poljske fobije, psihoze in zgodovinske fantomske bolečine.« V drugem intervjuju pa je dejal: »Dokler nisem uporabljal interneta, nisem vedel, da je na svetu toliko idiotov.« Omeniti velja, da je v svojih delih napovedal tudi pojav interneta.

Vendar pa je Lem tako pomembna osebnost, da ga je preprosto nemogoče zamolčati. Tako so letos na Poljskem in v tujini potekali različni kulturni dogodki, s katerimi so se ga spominjali.

V samem Lvovu pisateljevo ime že dolgo ne vzbuja močnejših čustev. Spomin nanj v mestu še ni našel izraza v obliki ulice ali spomenika, poimenovanega po njem.

Septembra je mestni svet organiziral posebno sejo, na kateri so se poklonili Lemu, na stavbi mestne hiše v Lvovu pa so izobesili transparent z njegovo podobo.

Na predavanju v mestni hiši, ki ga je ob tej priložnosti imel znani ukrajinski pisatelj Jurij Andruhovič, je poslance mestnega sveta vprašal: »Ali se mesto res razlikuje sedaj, ko so preimenovali njegove ulice in trge? Morda.«

Vsako mesto je topografija. Vsaka topografija je intimna, je izjavil Andruhovič. Spomnil je, da sedanja topografija mesta zelo malo spominja na tisto iz Lemovih časov, saj je v njem precej ulic, katerih imena nimajo veliko skupnega z zgodovino mesta, manjka vsaj ulica, poimenovana po Lemu.

Na stavbi, kjer se je Lem rodil, so letos 12. septembra odkrili spominsko ploščo. Poljski konzulat v Lvovu je zavrnil sodelovanje pri slovesnosti ob tem dogodku, ker besedilo spominske plošče naj ne bi bilo usklajeno s poljsko stranjo. Problem je bil v zapisu imena mesta (ukrajinsko Lviv in ne poljsko Lwów) in v tem, da je bil pisatelj označen kot »svetovno znan«,  ne pa kot »poljski pisatelj«. 

Nove zgodbe starega tramvajskega depoja

Staro tramvajsko vozlišče v Lvovu.

V zgodovinskem mestnem jedru se nahaja staro tramvajsko vozlišče, zgrajeno leta 1893. Od junija do oktobra 1984 je Lvov gostil Splošno državno razstavo (poljsk. Powszechna Wystawa Krajowa), ki je bila vseavstrijska prireditev in se je je udeležil tudi cesar Franc Jožef. Tramvajsko progo so zgradili, da so lahko potniki z železniške postaje prišli do razstavišča v mestnem Strijskem parku.

Zgodovinska vozljalnica je trenutno v fazi obsežne prenove, s katero bo na tem mestu nastal nov urbani prostor – LEM Station (Lemova postaja). Mihajlo Lemak, koordinator projekta LEM Station, se ga loteva z navdušenjem in zagnanostjo.

»Naš cilj je stavbe in zemljišče starega tramvajskega depoja preoblikovati v nov ustvarjalni prostor. Verjamemo, da bo to oživljeno območje kmalu postalo zanimivo kot delovni prostor za umetnike, podjetnike, znanstvenike in druge ustvarjalne strokovnjake,« pravi Lemak.

»Projekt je bil z razlogom poimenovan po Lemu,« pove. In nadaljuje: »Stanisław Lem je bil vrhunski pisatelj znanstvene fantastike, futurolog in mislec, številne njegove objavljene ideje so se uresničile, njegova spoznanja pa še danes burijo domišljijo. Rodil se je leta 1921 v našem mestu in v njem živel 25 let, nato pa ga je zapustil. Seveda vemo, da so njegove izkušnje v mestu polne zelo bolečih trenutkov zaradi vsega, kar je moral prestati med drugo svetovno vojno in po njej, in se zato ni nikoli vrnil sem. Upamo, da bomo s tem projektom ohranili Lemov spomin bolj, kot bi ga s postavitvijo spomenika in odkritjem spominske plošče. Trg pred hangarji depoja bo poimenovan po njem, eden od novih javnih prostorov, ki jih bomo uredili na območju depoja, pa bo poimenovan po Ijonu Ticheju, enem od najbolj znanih Lemovih likov, raziskovalcu oddaljenih zvezd in galaksij.«

Mihajlo Lemak z nasmehom pove, da mnogi menijo, da se je v projekt vključil zaradi določene resonance njegovega priimka s priimkom slavnega pisatelja, in poudari, da gre za pobudo lokalnih zasebnih vlagateljev, ki jo je mestni svet Lvova podprl bolj moralno kot finančno ter da je organiziral razpis za dolgoročni najem stavb in zemljišč v lasti mestnega podjetja, nato pa jih bo predal mestni skupnosti. Mihajlo upa, da bo to v Lvov vrnilo vsaj spomin na Stanisława Lema, če že ne njega samega.

Septembra je bila v okviru skupnega projekta z umetniki iz Katovic na steni ene od stavb v skladišču odkrita tudi stenska poslikava, posvečena Lemu. V eni od hangarskih hal depoja trenutno poteka avdiovizualni umetniški projekt z naslovom Tetramatica. V sodelovanju s Centrom za urbano zgodovino poteka projekt, posvečen Lemu, z naslovom Lvov – mesto travme.

Uradno odprtje LEM Station je načrtovano za leto 2022, ko naj bi se zgodil tudi prvi večji dogodek – Futurološki kongres, ki je dobil ime po enem od Lemovih slavnih romanov. 

Z Mihajlom, ki ima na glavi gradbeno čelado, stojiva na strehi ene od hal depoja. Od tu se odpira panoramski razgled na staro mestno jedro, ki leži nekoliko nižje v dolini. Malo zahodneje je primer avstrijske secesijske in historične arhitekture – stara tramvajska proga vodi do velikanske velikanske železniške postaje, do katere je bilo mogoče, kot je zapisal Adam Zagajewski, »kadarkoli« priti na poti do Lvova.

 

Zagajewski je svojo znamenito pesem končal z naslednjimi besedami:

 

»… zakaj mora vsako mesto

postati Jeruzalem in vsak

človek Jud in zdaj le v naglici

spakirati, vedno, vsak dan

in se peljati brez sape, peljati v Lvov, ki navsezadnje

obstaja, miren in čist kot

breskev. Lwów je povsod …«

 

*Torpeda ali Luxtorpeda – priljubljeno ime slavnega poljskega hitrega vlaka iz tridesetih let prejšnjega stoletja.