Ledena divjina Laponske in ledena divjina odraščanja

Fotografija: Wikipedija

Divjina je drugi mladinski, sicer pa četrti roman irskega ustvarjalca Roddyja Doyla, ki ga dobivamo v slovenskem prevodu. Vse štiri je prevedla Tina Mahkota, izvrstna prevajalka in poznavalka irske književnosti; kot lahko ugotovimo že iz kratke spremne besede, pa tudi navdušena bralka Doylovih del. Naveza Doyle-Mahkota pomeni tudi, da lahko slovenski bralci uživamo v »značilno jedrnatem in komunikativnem pisateljevem slogu« kot Doylov slog opiše Mahkota.

Svet skozi oči otroka bralec spoznava že v z bookerjem nagrajenem Doylovem romanu Paddy Clarke, ha ha ha, ki ga je v slovenski knjižni prostor pospremil pripis na platnicah: »To ni otroški roman, to je roman o otroštvu.« Tudi Super! in Divjina gledata na svet z višine otroških oči, mladi bralci pa so tudi njuna glavna ciljna publika. Čeprav se lotevata težkih tem, prvi gospodarske krize in brezposelnosti, drugi odtujenosti, izgubljanja sebe in bližnjih, otroška perspektiva vseskozi prinaša upanje, odprt pogled na svet, prežet s tesnobo, hkrati pa sta zgodbi dinamični, jezik domač in okreten, sporočilo pa dostopno, pa čeprav odpira kar nekaj smeri za nadaljnji premislek in pogovor, ga pa ne zahteva.

V Divjini spremljamo dve zgodbi  ̶  Mahkota ju v spremni besedi poimenuje kot fantovsko in dekliško. Prvi dajeta tempo brata dvanajstletni Johnny in desetletni Tom, ki z mamo Sandro odpotujeta na Laponsko na snežni safari z vlečnimi psi, drugi njuna osemnajstletna polsestra Gráinne, ki z očetom ostane v Dublinu, da bi se srečala s svojo biološko mamo, ki jo je zapustila pred trinajstimi leti.

 Obe zgodbi se iztečeta v iskanje.

Na idiličnem raziskovanje na severu Finske, kjer odrasli potujejo vsak s svojo pasjo vprego, Johnny in Tom, edina otroka v skupini, pa skupaj z vodičem, orjaškim Kallejem, se v temi in snegu na poti do koče Sandra izgubi. Johnny in Tom iskanje vzameta v svoje roke, ker ju odrasli razočarajo, psom pa lahko zaupata, psi si ne mislijo ta je še premlad, ampak počnejo tisto, kar naj bi počeli psi:

»Tom in Johnny seveda sta otroka. Ampak ravno pri tem se veliko odraslih strašno moti. Z otroki ni treba delati kot z otroki, vsaj ne tako kot misli večina odraslih  ̶  da so otroci neumni. Vajina mama je pogrešana. Zelo nevarno je. Moramo jo najti. In to hitro. Samo to bi jima morala reči. Tom in Johnny bi se strinjala, ker sta to že sama vedela. Ampak ne, Aki in Kalle sta se jima smehljala in jima ponujala toplo čokolado.«

Njuna sestra Gráinne se išče že dolgo časa. Manjkajo ji odgovori o maminem odhodu. In zdi se, da se brez njih ne zna umestiti v družini, da se med odraščanjem ne najde, predvsem pa ni pripravljena v svojo bližino več spustiti tistih, ki so ji bili najbližje. A išče se tudi njena mama. In Gráinne se ob ponovnem srečanju z mamo znajde v podobni vlogi kot njena polbrata. Vajeti vzame v svoje roke:

»Še se bosta videli. Pojutrišnjem se bosta dobili v mestu. Še velikokrat se bosta videli, in to za dolgo. Gráinne bo šla kdaj v New York. Mama pa bo dvakrat na leto prišla domov.

Nekaj minut prej, ko sta še sedeli v kuhinji, je mama predlagala, da bi Gráinne prišla živet k njej v New York. Gráinne je rekla, da ne.

Mama je zajokala, nato pa prikimala.«

Gre torej za roman, ki primarno nagovarja dve vrsti bralcev? Pravzaprav ne. Z napeto zgodbo, postavljeno v prelepo, ledeno mrzlo finsko divjino, Doyle potegne v branje predvsem bralce Johnnyjeve in Tomove starosti. Junaško reševanje je le vrh celovitega opisa potovanja, ki se začne pri spoznavanju s psi in pripravo sani, nadaljuje pa v drsenju čez divjo naravo, pri čemer Doyle akcijo vseskozi prepleta z impresijami iz narave, občutke z dogodki. Najbolj spreten pa je avtor pri opisovanju odnosov. Skozi drobne pripetljaje razpira kompleksen odnos med bratoma. Johnny in Tom sta pajdaša, zaupnika in zaveznika, v svetu takšnih ali drugačnih drugih sta si vedno znova najbližje, a hkrati sta tekmeca, izzivalca na preži za trenutki, ko lahko drugega že z eno samo besedo dregneš tja, kjer precej boli, ker si starejši, ker si boljši, ker je on tebe, ker lahko. Prav njun odnos je v romanu predstavljen najbolj tenkočutno, poglobljeno razumevanje njunega odnosa pa omogoča tudi vzporejanje z drugimi medsebojnimi odnosi, ne le znotraj družine in turistične skupine, s Kallejem na čelu, temveč tudi z odnosi do in znotraj pasjega krdela. Orisi odnosov niso zgodbi vzporedni, temveč so njeno glavno gonilo, iskanje svojega mesta v skupini pripelje do nesreče, jo stopnjuje in nazadnje tudi spravi do srečnega konca.

Tudi drugo iskanje, tisto, ki se odvija v Dublinu, v divjinah Gráinninih notranjih pokrajin, bistveno usmerjajo medsebojni odnosi. A čeprav Gráinnina zgodba odpira številna zelo kompleksna vprašanja, od tesnobe in zapuščanja do odraščanja in meddružinskih odnosov, občutka krivde in njenega projiciranja, ji je namenjenega manj prostora  ̶  poglavja dekliške in fantovske zgodbe se sicer izmenjujejo, a je dekliški pogosto med dvema daljšima fantovskima poglavjema namenjena le stran ali dve. Doyle v svojem prikazu Gráinninega sveta ni plitek, a se pogosto odloči, da ne bo raziskal vseh poti labirinta, v katerega je ujeta najstnica, poti, ki bi starejše najstnike med bralci gotovo zanimale, vlekle v branje.

Čeprav zgodbo upoveduje tretjeosebni pripovedovalec, se zdi, da na Gráinnin svet pogosto gleda z višine Johnnyjevega in Tomovega pogleda:

Gráinne je pustila šolo dva meseca pred maturo. Nikakor ni hotela nazaj.

»Ne moreš me prisiliti,« je rekla.

In prav to je bilo najtežje. Prav je imela. Nihče je ni mogel prisiliti. Samo upali so lahko, da bo vse v redu. Da se bo umirila in spet postala Gráinne, njihova Gráinne.

Ampak trenutno pa to ni bila. Bila je drugačna Gráinne. Pošast, ogromna, zoprna mula. Teroristka.

Gre za pogled nekoga, ki dobro opazuje in razume svet, ker če si otrok, to še zdaleč ne pomeni, da si neumen. Za pogled, v katerem odmeva pogled staršev in okolice. Za pogled nekoga, ki je vpleten in brutalno iskren: naša Gráinne  ̶  pošast.

Tudi dekliška zgodba, v kateri ima sicer glavno vlogo osemnajstletna Gráinne tako, po mojem mnenju, najbolje nagovarja bralce Johnnyjeve in Tomove starosti; oziroma bolje rečeno, prav njih najbolje nagovarja roman kot celota, v katerem se obe zgodbi prepletata v eno.

Divjina se bere kot akcijski roman, ki nas potegne v fantastično pokrajino severne Finske in sili bralca, da, če ne prej, pa vsaj v drugi polovici knjige, divje obrača strani v pričakovanju razpleta. A ta dinamična zgodba je predvsem zgodba o odnosih, ki se zrcalijo drug v drugem. Zato je fantovska zgodba bistveni del dekliške in obratno. Medsebojni odnosi se ne prepletajo le v zgodbi, ampak tudi bralcu omogočajo, da bolje razume odnose okoli sebe, da, ko odloži knjigo, ne razume bolje le svojega brata, ki si z njim deli večino iger, zanimanj in strahov, temveč tudi sestro, ki s svojimi iskanji, željami in stiskami živi v drugačnem svetu, pa čeprav se njihovi svetovi ves čas prepletajo. Pri tem sta dekliško in fantovsko seveda le provizorični oznaki. Fantovska zgodba vsekakor lahko nagovori tudi mlade bralke, medtem ko lahko dekliška zgodba tako mladim bralcem kot bralkam odstre tudi vpogled v svet njihovih starejših bratov.

Nenazadnje je Divjina roman, ki ga lahko prebiramo skupaj, da odrasli ne pozabimo povsem, kako izgleda svet z otroške perspektive, da morda skupaj pretresemo to perspektivo in njeno avtentičnost. Lahko pa ga skupaj beremo kot uverturo v naslednje družinsko potovanje. To je namreč nevarnost, ki jo moramo pri branju Divjine vzeti v zakup; da bodo mladi bralci divje navijali za počitnice na Finskem.

Roddy Doyle: Divjina, Založba Zala, prevod Tina Mahkota, 2021.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.

Darka Hlaj je izmenjal/a ta prispevek.