Laceration
/lasəˈreɪʃ(ə)n/, noun: a deep cut or tear in skin or flesh
For the first time
in over a year
I have written
something
that resembles a poem.
The sad thing is
I did it
in a language that isn’t my own.
Have you ever written
something you were proud of?
Have you ever felt
you had a voice?
I have.
Before my tongue
was stolen from me.
Taken from my mouth
while I was sleeping.
With a sharp knife
(never used before)
I started cutting.
Without noticing
at first
and then
noticing
too late.
So often
we let our hands
be guided
by strangers
and there is no way back.
Laceration
of the tongue
is hard to repair.
Now is the time
to reassemble.
Start again.
From scratch.
I can’t make a new one,
from the void
of my mouth.
But I can try
to search for someone
offering theirs.
Magistrska naloga je bila oddana in ena steklenica vina izpraznjena, ko sem po več kot letu pisateljske blokade napisal to pesem. Samo po sebi to ne bi bilo nič posebnega, če to ne bi bila prva pesem, ki sem jo v celoti napisal v angleščini in prva pesem, ki je jasno prikazala nekaj, česar vsaj v Angliji nisem nikoli zlahka izrazil – domotožje.
Ko sem se pred štirimi leti prvič znašel v kaotičnosti prvega trimestra na Oxfordu, je hitro postalo jasno, da glavna težava ne bo zahtevnost študija. Prav tako problem ni bilo domotožje, saj vsako leto na faksu preživim zgolj šest do osem mesecev, preostanek časa pa sem doma. Razen občasnih spodrsljajev, kot so izgovorjave besede bowl, salmon in Tottenham, mi tudi komunikacija na vsakodnevni ravni ni povzročala večjih težav. A spodrsljaji so se prav hitro prerodili v moj igrivi izgovor: language barrier. Prav ta šala pa v resnici prikazuje moj glavni boj s tem čudovito funkcionalnim jezikom. Vsaj prvo leto se mi je namreč neprestano dozdevalo, da v angleščini ne komuniciram pristno. Neprestano me je zavirala nejasna ovira, ki je vestno ohranjala nepremostljivo razdaljo med mano in drugimi študenti. V trenutkih, ko je bilo to najbolj ključno, se mi je dozdevalo, da sem neuspešno predstavil sebe ali svoje mnenje – težava, s katero se v maternem jeziku nisem soočal.
Želja po komunikaciji v slovenščini je tako zaznamovala dobro prvo polovico mojega bivanja v tujini. To je dobro vplivalo predvsem na moje stike s prijatelji doma, anksioznost na faksu pa je postopoma naraščala. Večino svojega prostega časa sem preživel z drugimi slovenskimi študenti, medtem pa upal, da se bo prijateljska vez z znanci nekako vzpostavila sama od sebe. Včasih je edina stvar, ki jo lahko naredimo, sicer nadležna, a učinkovita: potrpežljivo počakamo, da se stvari spremenijo na bolje. Jasno je postalo, da je rešitev težave dokaj preprosta: v jeziku sem moral zaživeti. Zaživeti z vso silo, ki jo premore obdobje zgodnjih dvajsetih let, preživeti divje noči na plesih društva Piers Gaveston, se zaljubiti in izgubiti koga, ki ga imam rad. Deliti sem moral intimne izkušnje, razkriti bistvo sebe in drugih, ne zgolj skozi jezik, temveč skozi dejanja sama. Skratka, prepustiti sem se moral divji vožnji in ne zgolj opazovati z varne razdalje jezika, v katerem sem se počutil udobno. Dokončno sem moral zapustiti en dom, da sem lahko ustvaril drugega.
Tako sem se znašel v stanju nenavadnega osebnega zadovoljstva, stvari so se postavile na svoje mesto in svet je bil vsaj za trenutek urejen. A vsakdo, ki se je kdaj spopadal z anksioznostjo, ve, da ustaljenosti vedno sledi nov nemir. In res, šele ko sem se zares ustalil v tem novem jeziku in življenju, je postalo jasno, da nekatere stvari, kot je pisanje poezije v slovenščini, postanejo težje. To pa sem dojel kot posebno vrsta domotožja. Oddaljil sem se od vsaj meni najbolj osnovne prvine slovenstva, svojega jezika. Eno obliko tesnobe sem zamenjal z drugo in en razlog za prekomerno popivanje z drugim, sub-optimalen kompromis.
Da domovine ne cenimo, dokler je ne zapustimo, je nekaj izjemno slovenskega – in to me tolaži. O tem sem lahko začel razmišljati z neko doslej nepoznano jasnostjo, ki pravi, da ni vse tako morbidno, kot se zdi na prvi pogled. Vem, kaj je treba storiti, in že to je veliko: ustvariti dovolj prostora za dva jezika in obe življenji. Pot do tja je dolga, upam pa, da me bo na njej spremljalo veliko dobrih knjig – in še več dobrega vina.
