Kuzla se ne rodi, kuzla to postane

Edith Wharton s psičkama Mimi in Mizo.

Leta 1913 Amerika ni vsa zasopla od napora dohajala Kardashianov – dohajala je Jonesove. »Keeping up with the Joneses« je fraza, ki je bila izumljena za tiste Newyorčane, ki so si obupno prizadevali, da bi po socialni lestvi priplezali do ugleda družine gospoda Jonesa – očeta Edith Wharton.

Edith Wharton je za prvo damo ameriške književnosti obveljala, ko je prejela Pulitzerja za Čas nedolžnosti, h književni dediščini zgodnjega dvajsetega stoletja je prispevala s šestnajstimi romani in izdatno zalogo kratkih zgodb, esejev in pesmi, od letošnjega leta dalje pa si v slovenskem prevodu lahko privoščimo njene Običaje dežele, dobrih štiristo petdeset strani težak popis tega, kaj je v New Yorku 1913 pomenilo koga dohajati.

Spoznajte Undine Spragg: žensko, o kateri je, če odmislimo njeno telesno lepoto in neusahljivo voljo do moči, nemogoče reči karkoli odrešujočega. Undine je razvajena, togotna, okrutna in sama s sabo preobremenjena hči svežega mogotca iz Apexa, ki je obogatel z izumom kodralnika, ki nosi hčerkino ime. Življenje njenih staršev je podrejeno njeni sreči. In kakor starši, pričakuje Undine, tako se ji bo uklonil ves svet. Da bi se lahko dobro poročila, se družina preseli v New York. Da se lahko družila s pravimi ljudmi, se preseli v hotel, kot se to v pravnih krogih menda počne. Kadar hoče nove obleke, dobi nove obleke. Kadar hoče ložo v operi, dobi ložo v operi. Ko hoče moža iz ugledne družine, ta pade na kolena prednjo, s prstanom v rokah. Ko med njenim dopustovanjem v Parizu zboli za pljučnico in jo moleduje, naj pride domov, se ne ozira na njegovo domnevno čustveno izsiljevanje. Undine zahteva stvari. In, seveda, takoj, ko jih dobi na srebrnem pladnju, te stvari zanjo izgubijo vrednost.

Undine Spragg je antagonistka par exellence, a pozor – Edith Wharton nam sporoča, da je ona tista, ki je pri vsem skupaj pravzaprav žrtev. Rečeno drugače, kuzla se ne rodi – kuzla to postane.

»Garati za žensko je del stare ameriške tradicije; dosti ljudi daruje življenje za dogme, v katere ne verjamejo več. Toda v tej deželi smo prej poznali strast za služenje denarja, kot pa vedeli, kako ga zapravljati, in ameriški moški obsipa ženo z bogastvom, ker sam ne ve, kaj drugega bi z njim počel. […] Zakaj se Evropejka toliko bolj zanima za tisto, kar počnejo moški? Zato, ker jim toliko pomeni, da se potrudijo, da ji je to vredno početi! Tam ženska ni v oklepajih, tako kot je tukaj – tam je sredi slike. […] Kje se odvija resnično življenje večine ameriških moških? V salonu kakšne ženske ali v lastnih pisarnah? Odgovor je očiten, kaj ne? Čustveno središče gravitacije se med poloblama razlikuje. V pomehkuženih družbah je to ljubezen, v naši novi je posel. V Ameriki je resničen zločin iz strasti »velika tatvina« – več vznemirjenja prinaša uničenje železnic kot pa uničenje domov.«

Undine je destiliran rezultat družbe, ki žensko obravnava kot otroka. Ker ni bila nikdar povabljena ali uvedena v moški svet posla in pridobitništva, se mora znajti sama, z edinimi sredstvi, ki so ji na voljo. Zato začne poslovati s svojo zasebnostjo. Njena edina svoboda je v tem, da pod pogoji radikalne nesvobode iztrži vse, kar se iztržiti da.

Undine je otrok do te mere, da nikdar ne razvije spolne želje. Ko se odloča v prid moških in njihovi naklonjenosti, za poroke, ločitve in skrbništvo nad otroki, tega nikdar ne počne iz strasti, temveč vedno iz preračunljivosti. Zato se je, kadar se dogodki ne razvijajo v želeno smer, ne poloti obup, temveč togota. Ona ni Ana Karenina ali gospa Bovary, da bi ji bilo treba skakati pod vlak ali se sladkati z arzenikom. Za samomor namreč potrebuješ bodisi izgubo idealov ali pa časti, ona pa ne prvega ne drugega nikdar ni imela, zato ni bilo ničesar, kar bi lahko izgubila.

Med vsemi trači, danimi in prelomljenimi obljubami, strtimi srci in izsušenimi denarnicami so Običaji dežele v prvi vrsti zgodba o socialni mobilnosti. O tistih, ki so še lani prodajali starino in nosili škatle, letos pa že investirali v nakup graščine na Peti aveniji in si zdaj obupno prizadevajo ustvariti vtis, da so že od nekdaj tu. Undine Spragg, kot Kim Kardashian, predstavlja neskončno tendenco novega denarja, da bi s sebe spral nerodno sled novosti in vse udeležene prepričal, da je sam ta, ki diktira tempo in postavlja trende, da je tisti, ki ga je treba dohajati, in ne tisti, ki dohaja druge.

Undine sprva poizkusi s starodavno metodo: poskuša se priženiti v staro aristokracijo. A hitro ugotovi, da so brezna med njimi prevelika, da bi omogočala kakršnokoli obliko sobivanja. Stara aristokracija, karkoli to v ameriških merilih že pomeni, je namreč svet lepodušništva, v katerem so imeli vsi udeleženi od nekdaj vsega preveč in jim zato svojih lepih duš nikdar ni bilo treba mazati z nečim tako nizkotnim, kot je koristoljubje. Ralph, Undinin prvi newyorški mož, rojen v star denar, je bil na primer povsem pomirjen z majhno dedno rento, ki bi mu omogočala mirno pesnikovanje, in gotovo bi tak tudi ostal, če se ne bi pustil zapeljati svojim čutom in si omislil zahtevne neveste, ki mu je s svojo pogoltnostjo uničila življenje. Undine Ralpha zavrže takoj, ko ugotovi, da »se je podarila ekskluzivnosti in staromodnosti, medtem ko prihodnost pripada vpadljivosti in nekritični pestrosti; da spada k tistim, ki so svojo usodo zastavili za propadlo stvar oziroma – z analogijo bolj v okviru njenega dometa – so ložo v operi najeli na napačen večer.« Po kratkem eksperimentu s francoskim plemičem konča tam, kjer je začela – v objemu človeka svojega kova, napol kmeta, napol bogataša – ali kot bi rekli pri nas, v naročju domače jare gospode, ki jo po oceni Edith Wharton definira »zmešnjava napačno uporabnega okrasja čez tanko jekleno lupino praktičnosti.«

Običaji dežele so eden tistih romanov, ki bralcu vztrajno preprečuje, da bi se solidariziral s katerimkoli likom. Vsi so bodisi preveč zabiti, pokvarjeni ali naivni, da bi se bralec, ki si o samem sebi seveda misli vse najboljše, z njimi lahko poistovetil. In kar nam ponuja, je predvsem mala šola morbidnega determinizma, ki uči, da sela nikdar ne moreš zares izvabiti iz seljaka in da je socialna mobilnost vedno zgolj namišljena. Vsi bomo, ne glede na bogastvo, ki si ga bomo z leti morda nakopičili, umrli ujeti v miselne okvire, znotraj katerih smo bili vzgojeni – in Kim Kardashian, ne glede na vsa svoja prizadevanja, nikdar ne bo zares gospa.

 

Edith Wharton: Običaji dežele. Prevod: Meta Osredkar, založba Miš 2016.