Kri

Brane Bitenc na koncertu s skupino Otroci socializma. Fotografija:Arhiv Muzej Punk Kulture.

Vse pogosteje zgolj sedim in čakam. Dokler ne pozabim, da samo sedim in čakam. In potem sem vesel, ko pozabim. To je ključ vsega, se mi zdi. Zato se pustim presenetiti. Ker nikoli ne veš, kdaj boš spet pozabil, da zgolj sediš in čakaš.

Poznam veliko ljudi, ki jim to predstavlja edino pravo veselje, pa si vseeno ne upajo samo sedeti in čakati. Ne vem, zakaj.

Včasih sem se celo ukvarjal s tem. Zdaj mi je vseeno. Lahko rečem, da mi je uspelo. Našel sem idealen poklic. Čeprav sprva nisem vedel. Hotel sem le delati, nekaj kar je daleč od kakršnegakoli pisanja, ki sem ga imel dovolj. Bil sem preluknjan – kot kovanec, ki so ga streljali vsi snajperji tega sveta. Zdaj mi ni treba več ustvarjati, in to je najbolj pomembno. To, kar si zapisujem v tole beležko, je zgolj potreba, ubijanje časa.

Sicer pa sem, tu, v muzeju sodobne umetnosti, samo čuvaj, ki čuva samega sebe. To je moja osnovna naloga. Morda se vam bo zdelo čudno, no, meni že dolgo ni več. Kdo me bo čuval, če ne bom samega sebe. Ampak zdaj sem pozabil, da je tako. In o tem pišem.

Vem, da nekateri ne bi zdržali niti pol ure med temi stenami in televizorji, ki kričijo na obiskovalce in nas, čuvaje, kadar jih damo preveč na glas. Ljudje se začnejo mrcvariti, vrtati po sebi, ko poskusijo sedeti dlje, kot se spodobi. Zdržijo le redki.

Pogoj je, da nisi prevelik ljubitelj življenja in tudi ljudi ne. Tudi sebe samega ne, če smo čisto iskreni. Pa vseeno pri vsem brez ljubezni ne gre. Pravzaprav je te z dnevi in meseci, preživetimi v teh muzejskih sobanah, vse več in samo pridobiva na teži. Četudi je jasno, da gre predvsem za ljubezen do samega sebe. Kot sem najbrž že povedal. Ali pa tudi ne. Ne vem, sem pozabil.

Normalno je, da se po vsem tem uspešnem čakanju začneš posebej spoštovati. Gre namreč za eno samo odrekanje. Moraš se sprijazniti, da nimaš več imena, skratka, da ne obstajaš. Nosiš značko in na njej napis MSUM, drugače pa si neviden. Tudi kadar te kdo prijazno pogleda, ostaneš neomajen v svoji brezimnosti. To pa danes ni lahko.

Ne sme ti biti mar, kaj drugi vidijo v tebi. Niti za trenutek ne smeš pozabiti, da vidijo izključno same sebe. Seveda jih lahko razumem, saj sem takšen tudi sam. Zato nimam pričakovanj in lahko sedim tukaj, na tem gladkem stolu, ure in ure. In čakam vlake, ki ne pridejo. Sicer pa časi niso več naklonjeni čakanju. Ljudje imajo občutek, da jim priložnosti bežijo pred nosom in z njimi tudi življenje, ki se meri z dosežki. Več boš dosegel, manj te bo strah, da bi zamudil. Kaj že? Vlak? No – morda. Sam vem, da enega ne zamudiš nikoli, pa če še tako tečeš. Res, ni večjega razkošja od tega, da čakaš in pišeš o tem, kako čakaš. In ko zdaj pomislim, kaj smo počeli tistih nekaj let, na začetku osemdesetih, ko sem te spoznal, imam zelo preprost odgovor: čakali smo, da kdo pride. Ker vedno je kdo prišel. In ko je prišel, smo čakali skupaj. Čeprav se nam je zdelo, da smo še vedno sami. Zato se mi še danes zdi, da se med nama ni spletla globlja vez, iz katere bi si lahko spletla vozel prijateljstva. Ker še vedno čakam. Sam. In nihče ne pride.

***

Nekdo mi je dejal, da pišem iz duše. Drugače ne znam, mi je ušlo. Tako kot je njemu ušlo, da pišem iz duše. Kaj pa če duše ni? Kaj pa potem? Od kod potem prihaja vse to? Iz krvi? Ja, tudi to bi lahko bilo res. Tako kot tvoje prepričanje, da imajo nekateri samomor v krvi. In mu zato ne morejo pobegniti.

Je potemtakem čudno, da si svojo edino pesniško zbirko naslovil Kri? In da po njej ni bilo nobene več, vsaj ne izdane, čeprav si še pisal, tudi za druge, predvsem tiste, v katere si se zaljubljal. Teh pa je bilo v tvojem življenju morda celo preveč. In tvoje pesmi – kot bi se merile s tvojimi poskusi, da bi bil srečen; več jih je bilo, bolj ko so bili usodni, močnejše so bile pesmi. Jasno, da si jih preziral, kot preziramo tiste, ki so nas nehote ranili, ker smo jim to dovolili. Torej ni bila kriva poezija, kot sva sprva mislila. In niso bili krivi najini pesniški bratje, s katerimi sva dolga leta delila občutja melanholije in izgubljenosti, ne da bi jim zares pripadala.  

***

Nekatere knjige nikoli ne umrejo. Tako žilave so, da imaš občutek, kot bi po njih tekla tvoja kri. In ja, ko jih vzameš v roke, so bolj žive, kot si ti. Vendar pa je s tvojo knjigo drugače; tvoja knjiga je tako krvava, da se jo bojim vzeti v roke.

Včasih jo odprem le toliko, da preberem zapis na notranjem ovitku, pod katerim piše Avtor o sebi.

Nekega septembrskega dne 62 je padal dež, je rekla mama. Oseminšestdesetega sem stal pred dvigalom, ko so ubili Kennedyja. Bilo je bolj mračno. Naslednjo jesen so bili listi topolov zlati, ko sem se vračal iz šole. Pozimi sem gledal snežinke in padal v ne-bo.

Včasih hodim po mestu in božam pse./ Včasih hodim po mestu in brcam golobe./ In ti rečem: Poglej, jesen je že./ Tvoji ognjeni lasje mi polnijo usta, Stana./ In si rečem:/ Tvoji zlati lasje, Margarita/ Tvoji pepelni lasje, Sulamit.

Ne vem, če je beseda nebo na koncu stavka razdeljena po naključju, zaradi preloma, ali na avtorjevo željo. Tako razpolovljena namreč sporoča, da nečesa ali nekoga ne bo, ali pa se odloča med ne in bo, zato ker na koncu vedno nekaj bo. Doslej tega nisem opazil, zdaj pa, ko vem, da te ni več, postanem pozoren, pa čeprav vem, da se ne more nič spremeniti. Tako je moralo biti in pika. Na koncu stavka je vedno pika in za njo nov začetek. Do takrat pa padamo v ne-bo.

Nakar jo spet zaprem in odprem na drugem koncu oziroma novem začetku; na zavihku hrbtne platnice je odlomek iz recenzije Tineta Hribarja, ki med drugim pravi: »Tudi takrat, ko se v zbirki Kri na videz srečamo zgolj s črnim humorjem, gre zato za krvavo resen odnos do samega sebe …« Spet listam, preskakujem, ne morem brati; zakaj si tako blizu, če si že dolgo daleč, boleče daleč – to se sprašujem in ne morem razumeti, od kod ta obsedenost in hkrati strah. Se bojim ravno tega: da bi vzpostavil ta krvavo resen odnos do samega sebe in tvoje poezije. Pa saj tega nisva hotela, nikoli prav zares. Krivi so bili tisti, ki so naju razglasili za pesnika in nama dali občutek, da nekam pripadava. Čeprav v resnici nisva pripadala – nisva znala pripadati.

Kot bi se pomirila z dejstvom, ki nima ni bilo po godu. Bežala sva in poezija naju je dohitevala. Preveč resno sva jo jemala, kot tudi vse ostalo. Hribar je zadel v polno, z lahkoto te je spregledal. Mene še bolj. Takšne literature ne moreš pisati z distanco, to preprosto ne gre, zdaj se tega zavedam tudi sam. Pišem, kot bi imel to v krvi, pa ne pomaga. Kri teče, jaz pa jo zgolj simuliram. In res, vse postaja simultanka, v kateri je že dolgo jasno, kakšen bo konec. Ti že veš.

Zapletel sem se v te besede o tebi in tudi sam jih jemljem preveč krvavo zares. Torej, kaj če duša res ne obstaja? Kaj potem? Od kod vse to pisanje in kam gre. Iz duše v drugo dušo … ja, to bi imelo nek smisel, tako pa …

Težko prenašam samega sebe, zdi se mi, da tudi zaradi tega, ker ne verjamem, da obstaja posoda, v katero se vse to zbira. Nisem tiste vrste literat, ki ima nad seboj tistega varuha parnasa, s katerim se pogovarja vedno, kadar podvomi… Če ni iz duše, je iz krvi. Morda pa res. Tako kot imaš v krvi samomor. Potemtakem je samomor virus, ki te ne zapusti in samo čaka svoj trenutek. Tebe je čakal res dolgo, morda celo predolgo. Tvoja strast je bila usmerjena v en sam cilj; to je moč razbrati iz vsakega tvojega verza. Vprašanja se vrstijo. Zakaj si zdržal toliko časa? Zaradi tistega neumnega ponosa, ki ga tako dobro poznam? Ponosa, ki je ena sama iluzija in nesreča. Ali zaradi mame, ki ni bila nič kriva. Samo z njo si sočustvoval, z njeno žalostjo.

Fotografija: Arhiv Muzej Punk Kulture.

MOJA MAMA

Pokličem jo po telefonu, spet je v bolnici. Slišim njen odsoten glas, ves pod vplivom pomirjeval, ki reče nekje iz daljave: »Kdo je?« Jaz sem, mami, in tako tesno mi je v duši. Ko je bila še doma, je hodila po stanovanju s tistim odsotnim izrazom na obrazu ali spala. Če se je počutila dobro, je preveč govorila, cel dan je bilo polno stanovanje sosedov in nobenega miru.

Nekaj strani kasneje praviš: Ne vem, tako čudno se počutim, tak občutek imam, da bom znorel, ne, da se mi bo zmešalo …

V čem je razlika, se nehote vprašam …

Pogledam desno in zagledam starčka, ki še nedolgo nazaj ni bil starček, nekaj prepeva, momlja, kot bi bila sevdalinka. Njegov vlak je že zdavnaj odpeljal, a on še vedno čaka. To mi je znano. Naenkrat le vstane in odide, z njim tudi rožljanje kovancev. S pogledom ga spremljam do konca perona, kjer je WC. Pišem, tako kot vidim. Rocker, obut v težke, zimske čevlje, z aktovko, drsa mimo. Ni se še preoblekel. Kmalu bo šest, a je še vedno trideset stopinj. Kmalu pridejo komarji, ki so bojda emigrirali iz Afrike. Kri je sladka, teknil boš. Prekleto, res škoda. Nemoten glas iz zvočnikov napove vlak Koper–Hodoš. Kdo za vraga potuje iz Kopra v Hodoš? Hodoš – to je postaja, na kateri nihče noče dol. Besede so snežinke, ki ne pobelijo. Obračam strani, spet poezija v prozi. SNEŽI. Tako čudna zima je letos, cel februar sonce in blazno toplo. Zdaj pa kar sneži. Fino. Zelo. Eni ne marajo.

Všeč mi je tvoj ritem, ki spi na tirih, Brane.

Brane Bitenc Arhiv Muzej Punk Kulture.

***

Nekaj časa si živel na Bolgarski ulici, v stanovanju, ki je spominjalo na podmornico in v katerem je bil sneman spot za najbolj depresiven slovenski rock komad Pejd ga pogledat Brane. Tvoje ponavljanje refrena Pejd ga pogledat Brane je tako mučno, a hkrati je v njem zaznati tisti tvoj uporniški cinizem, ki vendarle hlepi po življenju. Poslušalec pa se kaj kmalu vpraša, za koliko časa. Koliko časa boš zdržal, preden boš resnično vzel eno od tistih dveh injekcij na hladilniku in si zašponu zrak v žile, kot resignirano oznanjaš proti koncu balade.   

Bolgarska in tvoja pesniška zbirka Kri sta še kako povezani. Nekoč sva bila pri tebi in ves evforičen si mi kazal odtise podplatov športnih copat, ki jih je imela obute ena tvojih muz, ko si jo posadil na okensko polico in se ljubil z njo; stopinji majhnih stopal, ki sta se opirali in ne upirali tvoji neusahljivi sli, sta ostali na tistem zidu, verjetno vse do takrat, ko si začel v stanovanje voditi svojo novo ljubezen, ne vem, ugibam … pa saj niti ni važno.      

 

(Fragmenti iz romana Postaja, na kateri noče nihče dol)