Krepek sprehod

Najboljše zdravilo za naglo jezo je krepek sprehod.
Joseph Joubert, Zbrane misli g. Jouberta, ur. Chateaubriand

Apalaška pot

Na prvi pogled je osupljivo, koliko dolgih pešpoti gre prek celin: poti, namenjenih mesecem hoje, poti, dolgih nekaj tisoč ali celo več kot deset tisoč kilometrov, poti z bajnimi seštevki kilometrov čistega vzpona. Poti, ki so tako dolge, da je kar malo težko že prebirati njihove številčne predstave, kaj šele si te številčne predstave dejansko predstavljati. Mednje niti ne spada Slovenska transverzala, saj je dolga 'borih' 600 kilometrov, ima 45 kilometrov skupnega vzpona in se jo prehodi v 30 dneh. Mednje od tistih, ki gredo prek Slovenije, spadajo bolj eksotična imena: E7 s 4.300 kilometri od Portugalske do Madžarske. E6 s 6.300 kilometri od Finske do Turčije. Najdaljša v sklopu poti Via Alpina, rdeča, od Monaka do Trsta po grebenu Alp: dolga je 2.400 kilometrov in ima 139 kilometrov čistega vzpona, 166 etap. Tudi Jakobova pot je lahko nezmernih dolžin: lahko jo začneš s svojega dvorišča in jo končaš na španskem vogalu ob Atlantiku. Nekoliko naprej od domačega praga pa gre prek kontinentov še cela množica dolgih poti. Če čisto preskočimo preostale evropske, omenimo vsaj še nekaj dolgih poti z vsaj ene druge celine: v ZDA, recimo, velja za največje priznanje pohodniku osvojitev 'trojne krone', torej da prehodi Pot pacifiškega grebena, Pot kontinentalnega razvodja in Apalaško pot. Samo Apalaška pot ima 3.500 km horizontale in 142 km vertikale, običajno se prehodi v šestih mesecih.

A velika in raznolika ponudba takšnih dolgih poti niti ni nenavadna, saj zgolj odseva veliko in raznoliko povpraševanje po njih; takšnih pohodnikov, ki se jih odločijo prehoditi v celoti in naenkrat – t. i. thru-hikerjev – je zelo veliko in ob prebiranju njihovih zapisov o poti je takoj tudi očitno, da so si zelo različni, kajti njihovo najbolj razširjeno geslo je »vsak potohodec hodi svojo pot«.

S takšnim odnosom je tudi najbolje nekaj let bresti med obilico internetnih in knjižnih podatkov o dolgih poteh. A obenem si lahko privoščiš tudi precej izbirčnosti, pravzaprav kolikor je hočeš, kajti nekje je tista prava zate, prejkone celo več kot ena, toliko jih je. Jakobova pot se mogoče zdi po imenu zanimiva, seveda, ampak ko malo obrneš pričevanja, kakšno rečeš z izkušenimi ... Spet drugače je na primer z E6. Da je v Italiji večina manjka, eden njenih domnevno obstoječih delov pa gre menda kar po avtocesti, je tip humorja, ki se mogoče zdi zabaven komu drugemu, jaz ga ne razumem. Podobno izraža krizo evropske zavesti tudi E7 – če se prav spomnim, je dobršen njen del v Skandinaviji povsem nemarkiran, ker je razglašen za resnično divjino. Obilo uspeha Resničnim moškim. V tundri in v tropih. V slednje sem enkrat pomolil nos, težko dihal, najbližje stranišče obrizgal do višine oči in si zato z lahkoto predstavljam, kako v mukah crkujem na eni teh zaraščenih poti, potem pa, da bo res dopolnjeno, nekdo pristopi k meni in izjavi: »Dr. Kenda, I presume?«

Od množice jih tako ostane samo peščica, najbolj zaželena pa tudi kmalu izstopi izmed preostalih: Apalaška pot. Ta nekako izpolnjuje vsa tista čisto osnovna pričakovanja. 3.500 km horizontale in 142 km vertikale je pač krepek sprehod, na katerega si želel že kar nekaj let. Gre za scela urejen sprehod; pot je vzdrževana, ves čas označena z markacijami, z močno pokončno belo črto, z bivaki na okoli vsakih dvanajst kilometrov, največkrat blizu vode, dostikrat s sanitarijami, čeprav bazičnimi. Še več. Samo 1 % celotne Apalaške poti gre po cestah, iz popotnih zapisov pa je nemudoma razvidno, da so čisto pravi tudi pohodniki sami. Barviti, včasih prav do solz barviti, a obenem večinoma lepo sledijo visokim merilom pohodniškega kodeksa vedenja in etike. Še dalje: Apalaška pot se prehodi v časovnem razponu od zgodnje pomladi do pozne jeseni, v tem času pa so temperature v povprečju nekje tam kot pri nas. Podnebje na južnem delu sicer zna biti malo preveč celinsko ali že nekoliko subtropsko, a ne pozna res hudih skrajnosti, sploh ne zgodaj poleti. Visoko poletje bi bilo očitno krasno na severnem koncu – v tajgi Maina in vremensko surovih Belih gorah. Konec avgusta ali začetek septembra se najbolje hodi med omikanimi festivalskimi mesteci Massachusettsa. In oktober v Narodnem parku Shenandoah (v Virginii, tam na severnem koncu južne polovice poti) bi bil gotovo prav filmski. Pot očitno zadovoljuje osnovna pričakovanja tudi po tem, da drugačna kot lepa že ne more biti. Ne le da gre skozi zgoraj omenjeni Shenandoah, najbolj milega izmed ameriških nacionalnih parkov. Gre tudi skozi najbolj obiskanega – Great Smoky Mountains – potem pa še prek niza nacionalnih in državnih gozdnih rezervatov, državnih parkov, zgodovinskih in naravnih spomenikov.

Pot seveda osnovna pričakovanja tudi preseže. Bistven presežek je, da urejenost poti ne krni kaj dosti dejstva, da gre pot večinoma po hudo odročni divjini. To je torej pot za pogumnega pohodnika. Za tistega, ki s spalnico, shrambo in kuhinjo na ramah brez težav hodi po pravem, divjem gozdu. Večinoma čisto sam. Daleč od pomoči. In blizu čisto pravim divjim živalim. Lačnim. Podobno kot v naših gozdovih so tudi v teh volkovi. Kot pri nas je tudi v Apalačih kakšna strupena kača. Seveda imajo v tistih gozdovih tudi divje svinje, ki lahko spričo občutka ogroženosti postanejo zelo nasilne, kot pri nas. In imajo zelo dosti medvedov, precej več, kot jih je pri nas. In njihovi so tisti črni, ki se menda zelo radi igrajo s plenom. Naprej. Na Apalaški poti je nekaj rastlin, ki se jih še kako velja naučiti prepoznati in nato izogibati: strupeni bršljan, atlantski strupeni hrast in ameriški strupeni octovec, najbolj toksična rastlina ZDA. In čisto na koncu seznama, pa nikakor zanemarljive, so razne bakterije, virusi in podobno; tako kot pri nas je treba biti ob piku klopa pozoren na znake borelioze, vodo iz potokov pa se na Apalačih vedno razkužuje zaradi giardiaze, za katero so značilni napihovanje, riganje, dolgotrajna driska brez vročine, vetrovi in – ne najbolj presenetljivo – izguba teka.

Apalaška pot presega pričakovanja tudi z živalmi, ki niso nevarne, a so vseeno fascinantne, kot na primer blatni vrag, močerad, dolg tri četrt metra. Presega jo z izjemnimi primerki dreves, kakršna sta sloki vzhodni beli bor in mogočni topol tulipovec. In seveda jih presega tudi zaradi ljudi: Apalače poseljuje prav posebna vrsta rovtarja, ki je, tako se vsaj zdi, ob vsem drugem tudi pomemben jeziček na ameriški politični tehnici in je krepko pripomogla k zmagi v zadnji ameriški 'volilni tekmi'. In skoraj vsi tega rovtarja poznamo, saj se še predobro spominjamo filma Odrešitev. Ja, to so ti: stoletja prakse razmnoževanja v ožjem družinskem krogu, ilegalno zvarjene žganice, dostikrat polne strupenih primesi itd.

Apalaški rovtar tudi nikakor ni edini zanimiv fenomen v zvezi z Apalaško potjo. Slednja je namreč tesno zvezana s pomembnimi deli zgodovine ZDA, s pojmom Amerike malih mest, v zvezi z njo se postavljajo vprašanja o Indijancih, o transcendentalistih in beatnikih, o ameriški protikulturi, o nastanku same poti in o tem, kako je mogoče, da v ZDA lahko obstaja kaj tako nenavadnega, kot je urejena pot, po kateri lahko hodiš tako rekoč zastonj. In seveda, bistvena vprašanja se nenazadnje postavljajo tudi okoli enega najpomembnejših presežnikov Apalaške poti, fenomena zelenega tunela, ki se zdi nekaj srhljivo podobnega strašnemu vrtincu totalne perspektive, instaliranem na enem od Žabasvetov v naši galaksiji.

Kaj naj rečem drugega: toliko izvrstnih izzivov, toliko drugačnega, novega, zanimivega in toliko lepega! Kdo ne bi izrabil priložnosti, da bi poskusil prehoditi Apalaško pot, če bi se mu le ponudila?

In še zdravilna naj bi bila, pravijo.

 

 

 

Jakob J. Kenda se bo s svojimi zapisi redno javljal z Apalaške poti. Spremljate ga lahko s klikom na značko "Apalaška pot" na desni.