Kraj za moj grob

Prizor iz filma Pred zoro (r. Richard Linklater 1995)

Nekoč sem ti rekel, pa če si slišala ali ne –
v meni je pust kraj, kamor
odhajajo umirat postarani orli, ko v svojih
briljantnih možganih spoznajo,
da nič na tem svetu ni naše.

Prepir in zaročni prstan, pohlep in moč, vse je minljivo.
Minljivo veselje tolaži ljudi, tako učijo
ta gora in čeri, ki jih je naredila nemirna sila
valov, okamenelih na obali nekega morja,
ki se je davno umaknilo neznano kam.

Sam sem v noči, v kateri se vse skriva
pred razjasnjenjem; v miru poslednje nesebičnosti
bi si želel počivati tu, daleč od ljudi
in njihovih velikih in cenenih besed, pod krhko
steno ob svetlikajočem se izviru; da bi se mi tu
sanjalo, kakor valuje voda; z orli, ki so
krožili nad mojim fantištvom, srečen, ker se bodo
moje kosti pomešale z njihovimi v istem grobu.

 

Dragan Jovanović Danilov (1960) spada med najbolj znane sodobne srbske pesnike. Izdal je pesniške zbirke Evharistija (Euharistija, 1990), Uganke noči (Enigme noći,1991), Pentagram srca (1992), Hiša Bachove glasbe (Kuća Bahove muzike, 1993), Živi pergament (1994), Evropa pod snegom (1995), Pankr(e)ator (Pantokr(e)ator, 1997), Južni alkoholi (Alkoholi sa juga, 1999), Koncert za nikogar (Koncert za nikog, 2001), Homer predmestja (Homer predgrađa, 2003), Gnezdo nad prepadom (Gnezdo nad ponorom, 2005), Peščeni spomini (Memoari peska, 2008), Moji natančni prividi (Moja tačna priviđenja, 2010), Ko nedolžne duše odhajajo (Kad nevine duše odlaze, 2011), Vino z vulkana (Vino sa vulkana, 2012 – avtorski izbor), Simetrija vrtinca (Simetrija vrtloga, 2014) in Govoriti s slapovi (Govoriti s vodopadima, 2016). Kot pisatelj se je predstavil z romani Almanah peščenih sipin (Almanah peščanih dina, 1996), Ikonostas na koncu sveta (Ikonostas na kraju sveta, 1998), Oče ledenih gora (Otac ledenih brda, 2009) in Valovi beograjskega morja (Talasi beogradskog mora, 2014) ter z avtopoetičnimi eseji v zbirki Srce oceana (Srce okeana, 1999). Je reden gost domačih in mednarodnih pesniških festivalov ter dobitnik tako rekoč vseh srbskih in dveh mednarodnih literarnih nagrad, njegove pesniške zbirke so prevedene v številne evropske jezike. Dragan Jovanović Danilov pesni na sledi izročila najvišje evropske poezije, kakršno so nam zapustili Novalis, Kavafis ali Celan. Že njegova prva pesniška zbirka, Evharistija, je vzbudila pozornost s posebno simbolno govorico. Čeprav Danilov upesnjuje izkušnjo sodobnega človeka, mnogi kritiki tudi v njegovih poznejših zbirkah prepoznavajo »staromodno« estetsko dovršenost in nekakšen romantični pridih. Svoje početje sam opisuje takole: »Biti pesnik pomeni biti nepodkupljiv, pobožen in zaljubljen v jezik. Kajti poezija je sveti balast v jeziku. […] Čeprav sem se povsem posvetil branju in pisanju, kakor se reče, od jutra do mraka, priznam, da o tem, kar pišem, vem zelo malo, pravzaprav nič.« Ali nekje drugje: »Moj ideal je, da bralec požira tekst, tako kot ljubimci požirajo besede iz ljubljenih ust.«

Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj