»Kovačič je gotovo eden najzanimivejših slovenskih pisateljev. Nemara tudi zato, ker je najmanj slovenski.«

Matevž Kos Fotografija: osebni arhiv

O najnovejšem ponatisu Pet fragmentov Lojzeta Kovačiča, ki je nedavno izšel pri Beletrini, smo se pogovarjali z literarnim teoretikom, kritikom, esejistom in profesorjem Matevžem Kosom. V letih 1993–1998 je bil glavni urednik revije Literatura, od leta 1998 je urednik njenih knjižnih zbirk Novi pristopi in Labirinti. Je avtor mnogih knjig (Prevzetnost in pristranost: literarni spisi, Kritike in refleksije, Poskusi z Nietzschejem: Nietzsche in ničejanstvo v slovenski literaturi, Branje po izbiri, Fragmenti o celoti: poskusi s slovenskim pesništvom) ter prejemnik nagrade Marjana Rožanca in Zoisovega priznanja Republike Slovenije za pomembne znanstvene dosežke. Predava na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

V novem ponatisu Kovačičevih Petih fragmentov lahko beremo vašo spremno besedo, v kateri spregovorite o Kovačičevi prozi in globoki sledi, ki jo je pustil v slovenskem literarnem prostoru. Za začetek bi vas zato vprašala, kaj je tisto, kar Pet fragmentov loči, in kaj tisto, kar jih povezuje s preostalimi avtorjevimi deli?

Večji del Kovačičevega opusa je avtobiografski. In tu so pomembne zlasti tri knjige, ki so izšle v obdobju dobrega desetletja: Resničnost (1972), Pet fragmentov (1981), Prišleki (1984–1985). Opisujejo namreč tri ključna poglavja iz zgodbe pisateljevega življenja. Če sledimo kronologiji te biografije, potem je zadeva takšna: Prišleki govorijo o desetletju 1938–1948, ko se je zgodilo vse tisto, kar je bilo za Kovačičevo življenjsko – in nič manj pisateljsko – usodo formativno: izgon njegove družine iz Švice v Jugoslavijo tik pred 2. svetovno vojno, s tem zamenjava materinega jezika s tujim očetovim, se pravi nemščine s slovenščino, vojna, očetova smrt, takoj po vojni izgon njegovih najbližjih v Avstrijo, boj za preživetje, ljubezenski pa tudi pisateljski začetki itn. Resničnost, recimo, se začne na točki, kjer se končajo Prišleki, namreč z odhodom protagonista, lahko rečeva kar Kovačiča, k vojakom v Makedonijo. Tam je bil dve leti in doživel marsikaj. Za današnje generacije, ki jim ni več treba služiti vojaščine, po večini same nepredstavljivosti. Resničnost je sicer njegov najkrajši roman, Pet fragmentov pa ob Prišlekih eden najdaljših. Čeprav, gledano zgolj kronološko, je dogajalni čas Petih fragmentov razmeroma kratek oziroma natančno definiran. Postavljen je namreč med marec 1969 in oktober 1972. A s številnimi retrospektivnimi vložki in modernistično pisavo, ki je onkraj fabulativnosti v tradicionalnem pomenu besede. Gre namreč za odprt tekst, pravzaprav za »delo v nastajanju«. Ne odvija se v obliki sklenjene pripovedi, ampak na način provizoričnih slovarskih gesel, v katerih se prepletajo veristični opisi predmetnega sveta, sanjski prizori, retrospektivne pasaže, aforizmi in še kaj. V spremni besedi, ki jo omenjate, sem poskušal prikazati ravno posebnost Kovačičevih Petih fragmentov znotraj njegovega opusa, neke vrste kontinuiteto v diskontinuiteti. Morda se spominjate zaključnega prizora Resničnosti: protagonist se po dveh letih vrne v Ljubljano, ne ravno domov, saj doma niti bližnjih tu nima. Z železniške postaje se odpravi v Tivoli in tam prespi na klopci sredi gozda, »v legi embria, v kateri mu je bilo od vseh položajev še najtopleje«. No, in moja domislica, s katero se lotim razlage Petih fragmentov, je ta, da se tisti dvaindvajsetletni »embrio«, ki je leta 1950 zaspal sredi Tivolija, zdaj, v uvodnem prizoru Petih fragmentov, leta 1969, torej že v srednjih letih, zbudi v svojo novo resničnost. Zdaj v sobico pod Ljubljanskim gradom, torej na drugem koncu mesta. Različen, a po drugi strani isti človek. Predvsem pa še zmeraj prišlek.

V spremni besedi govorite o »problemu začetka in problemu konca«. Pet fragmentov je na neki način nedokončano delo, saj sestoji iz zgolj dveh delov. Kakšna je bila usoda preostalih treh fragmentov?

Pet fragmentov, ki sta pravzaprav dva. To je najkrajši odgovor na vaše vprašanje. Kovačič je pozneje sicer izdal knjigo Basel (1989) in jo podnaslovil Tretji fragment. Tekst je bil napisan leta 1983, govori pa o kratkem potovanju zrelega pisatelja v Švico, recimo da na sledi prvim desetim letom svojega življenja, ko še ni bil »prišlek«. Med drugim govori ravno o izkušnji nemoči, nemožnosti artikulacije svoje prvotne, se pravi švicarske izkušnje življenja. Ob tem je treba opozoriti še na to, da je Kovačič leta 1991 v Novi reviji objavil besedilo z naslovom Četrti fragment (Zasnova prvega poglavja). Na koncu je v oklepaj vstavil letnico 1982, zasnova četrtega fragmenta je torej nastala pred tretjim fragmentom. Precej zapleteno, skratka. Tudi to po svoje govori o Kovačičevi zagati, ne samo »začetka« in »konca«, ampak predvsem celote. Kako celoto nekega življenja spraviti v telo teksta. In forma, ki ustreza takšni celoti, je v Kovačičevem primeru lahko samo fragmentarna. Če to seveda ne velja za literaturo na splošno.

V romanu spremljamo glavnega protagonista, imenovanega K., pisatelja, zaposlenega v kulturnem centru, kjer poučuje lutkarstvo. Delo sprejme, saj potrebuje nekaj, kar mu bo omogočilo svobodno pisanje. Ker je v romanu polno indicev, da gre za avtobiografskost (Kovačič sam je bil zaposlen kot dramaturg v Lutkovnem gledališču Ljubljana in v Pionirskem domu, delal pa je tudi kot lutkovni pedagog), bi vas vprašala – za kakšno avtobiografskost gre v romanu?

Lojze Kovačič Fotografija: Wikipedija

Kovačičevo romanopisje se izmika običajnim literarnovednim klasifikacijam. Po večini gre namreč za dnevniško-spominsko pisanje, a v formi hibridnega žanra, ki daje prednost literarno preoblikovani izpovednosti pred kronikalno dokumentarističnostjo. »Ni načina, da bi se skopal iz sebe,« je Kovačič zapisal v enem izmed svojih fragmentov. In zdaj sva prek ovinka spet pri vprašanju začetka in konca in s tem pri odgovoru na specifiko pisatelja kot avtobiografa.

K. je v razmerju z več ženskami – z mamo svojih otrok, sostanovalko, njeno prijateljico … toda ljubezenski odnosi so v romanu vselej nemogoči. Kovačič zapiše, da v ljubezni »svetu vedno kažemo hrbet«, K. pa se sprašuje, ali je ljubezen možna zgolj »v daljavi«. Kakšno mesto v Kovačičevi prozi torej zavzema ljubezen? Ji uspe premagati samoto sodobnega človeka?

Ljubezen nam je vsem v pogubo, bi ob tem pomodroval slovenski literarni klasik. A brez nje bi bilo še slabše, bi dodal kakšen duhovitež. Kakorkoli že: temeljni kamni Petih fragmentov so gotovo ljubezen, erotika, seksualnost. Oznaka, da gre za ljubezenski roman, bi bila čisto v redu, a s pripombo, da je takšna podoba ljubezni ali natančneje seksualnosti v slovenski literaturi precej unikatna. Tu mislim predvsem na skrajno veristične in prav nič estetizirane opise srečevanj in razhajanj, užitka in bolečine, velikih in malih smrti. »Samo s telesom si lahko resničen in torej tudi iskren,« ob tem pravi Kovačič. A vprašanje, ki se ob tem odpira, je, kako literarno ubesediti ta, če lahko tako rečem, čisti zdaj seksualnosti, kako igro teles brez zagonetnega preostanka prevesti v telo teksta. In kaj se ob tem izgubi. Mislim, da je posebnost Kovačičevega intenzivnega popisovanja erotičnih prizorov predvsem to, da bralcu nekako sugerira, da neposrednost, če ponovim, čisti zdaj seksualnosti, ko ga poskuša uloviti pisec in za njim bralec, pravzaprav ni mogoč. K temu prispeva tudi občasna distanca – pripovednemu drncu in intenzivnosti prizorov navkljub. Natančneje rečeno: bralec ima možnost sodelovati v distanciranem pogledu na vse strastno, kar se dogaja seksualnemu paru, pa tudi na tisto manj privlačno, neestetsko, moteče, kar sodi zraven. A tega zaradi narave same stvari ni mogoče opaziti v živem času, ampak je to lahko šele zadeva, če se izrazim učenjaško, postkoitalne refleksivnosti. Glede »samote sodobnega človeka«, ki jo omenjate … Mislim, da so upodobitve ljubezni, erotike, seksualnosti sicer lahko zgodovinske, ljubezen – in nič manj smrt, bolečina, užitek, trpljenje in še marsikaj, kar je temelj vsake subjektivnosti – pa je po svojem bistvu seveda nekaj transzgodovinskega in s tem onkraj vsakokratne »sodobnosti«. Tudi o tem, kaj je sploh to, čemur nemalokrat pravimo »sodobni človek«, bi bilo zanimivo debatirati. Vsi, razpeti med včeraj in jutri, smo tako ali drugače sodobniki, a nemara je vsakdo v resnici le sodobnik samega sebe.

Drago Jančar je zapisal, da je proza Lojzeta Kovačiča pokazala človeka kot »široko polje, čez katero se premikajo prikazni družbenih sistemov«. Kako se K., protagonist Petih fragmentov, upira tem »prikaznim«? Je to naposled v njegovem primeru možno zgolj skozi pisanje?

Kovačič nekje govori o svojem upanju, da se »bedasta zgodovina ne bi ponavljala«. Njegov odnos do zgodovine je še najbolj razločno in plastično popisan v Prišlekih, tudi to, kje in kako lahko posameznik črpa moč za svoje preživetje. A ne samo v elementarnem fizičnem smislu. Sicer pa imate prav: v Kovačičevem primeru je eden izmed načinov, kako posameznik lahko preživi viharje časa, zgodovine, nasilja itn. in pri tem ostane kolikor toliko – predvsem v intelektualno-moralnem smislu – cel, predvsem umetnost oziroma literatura. Navsezadnje ravno literaturo razume, če ponovim njegovo formulacijo, kot »edini resnični rezervat svobode«. Glede Petih fragmentov pa je tako, da jih kakšen bolj sociološko-kulturološko naravnan bralec lahko bere tudi kot mikroštudijo vsakdanjega življenja v slovenskem samoupravnem socializmu. A s pripombo, da je posebnost Kovačičeve pripovedi nezainteresiranost za tedanjo vladajočo ideologijo, včasih tudi prezir do nje in, ne nazadnje, do tedanje funkcionarsko-partijske elite. Kolikor je njegovo pisanje tudi kronika svoje dobe, je zanj bistvena nepopustljiva kritičnost do vseh strani. Še posebej plastični so recimo opisi na novo nastajajočega srednjega sloja in njegovega oportunizma pod partijsko oblastjo, malih vsakdanjosti, intelektualnih zvijač, prevar in samoprevar, ob pomoči katerih je marsikdo živel razmeroma znosno v deželi samoupravnega socializma.

Kot profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti poučujete na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Tam ste nosilec predmeta Slovenski roman, v okviru katerega obravnavate tudi Kovačiča. Kako se razlikuje od preostalih sodobnikov tega obdobja? Kaj v zvezi z njegovim ustvarjanjem poskušate najbolj približati svojim študentom?

Kovačič je gotovo eden najzanimivejših slovenskih pisateljev. Nemara tudi zato, ker je najmanj slovenski in je bil nekako obsojen na to, da je bil do konca »tujec med tujci«, kot pravi sam. Njegov opus bi zahteval poseben ciklus predavanj, tudi z gledišča razvoja moderne proze na Slovenskem. A ob tem je bistveno, da Kovačič nikakor ni antikvaren pisec, ki ga lahko varno spravimo v katero izmed literarnozgodovinskih omar. Od prvega natisa Petih fragmentov letos recimo minevajo štiri desetletja. To je ravno pravšnja doba, da neka knjiga utone v pozabo ali pa zaživi novo življenje. Sam navijam za drugo možnost. Pet fragmentov, in enako velja še za kakšno drugo Kovačičevo delo, je namreč napisanih literarno inovativno, predvsem pa izjemno odkrito, brez zavor in dlake na jeziku, pa naj gre za spolnost ali za kritičen odnos do tako imenovane moralne večine. Ta večina, ki tako ali drugače kroji posameznikovo življenje, po svojih mentalnih navadah in razvadah danes ni kaj bistveno drugačna od tiste izpred pol stoletja. V dobi politične korektnosti, aboniranih pravičnikov, moralizmov in formalizmov vseh vrst je Kovačič času neprimeren avtor. A ravno zato ga je treba brati. Pa naj piše o poblaznelih babnicah, še hujših dedcih ali, ne nazadnje, o tistem najbolj zagonetnem in ne nujno simpatičnem: samem sebi.

Kakšna pa je bila Kovačičeva dejanska usoda? Zdaj velja za enega največjih sodobnih slovenskih avtorjev – kakšna pa je bila njegova recepcija za časa življenja?

Resničnega življenja nekega literarnega opusa seveda ni mogoče presojati zgolj na podlagi zunanjih okoliščin, nagrad, priznanj in podobnega. Pomembnejša je zgodovina individualnih branj, ki pa je, razumljivo, presojajočemu očesu skrita in nedostopna. Vaše vprašanje najbrž meri na recepcijo v splošnem smislu. Čisto na kratko: Kovačiča ne moremo uvrstiti med zamolčane avtorje ali kaj podobnega. Navsezadnje je med svojo, tako imenovano kritično generacijo hitro obveljal za enega najboljših oziroma najbolj nadarjenih piscev. Prvo pripovedno besedilo je objavil zelo zgodaj, leta 1945, še v času vojne. Ko je leta 1969 dobil malo in štiri leta pozneje veliko Prešernovo nagrado, je postal, kakorkoli se to že sliši, del slovenskega literarnega kanona. Naj omenim še to, da je pozneje dvakrat dobil nagrado kresnik za najboljši slovenski roman, ali da je v drugi polovici devetdesetih let postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. A do vseh teh časti in priznanj, kot se pravemu pisatelju tudi spodobi, je ostal rezerviran. Zlasti do tako imenovanih stebrov družbe, ki se radi zberejo na takšnih svečanostih. Glede tega je recimo pomenljiv opis v Petih fragmentih, ko protagonist za eno izmed svojih knjig dobi nagrado in se mora odpraviti v mestno hišo na slovesno podelitev. Različne kulturniške modele, ki so se zbrali tam, precej kritično popiše, ko pa prepozna še nekaj partijskih funkcionarjev, ki so mu svoj čas grenili življenje, zgolj suho zapiše: »Kako si sovražil in se navadil sovražiti!«

V spremni besedi pravite tudi, da Kovačič včasih piše, kot bi pisava prehitevala življenje – je to v tako neverjetno obsežnem pisateljskem opusu, kot je Kovačičev, neizogibno? Kaj pa sama forma fragmenta? Zapišete, da je kazalec odprtosti njegove proze, ki jo zaznamujejo mnoga tropičja. Je fragment za postmodernega človeka, ujetega v hitečem svetu, najprimernejši izraz življenja?

V nekaterih Kovačičevih delih, zlasti v obeh najobsežnejših, se pravi v Petih fragmentih in v Prišlekih, srečamo kar nekaj mest, v katerih prostodušno priznava, kako bi rad čim prej postavil piko, kako ima »tega špeha« dovolj in podobno. Da bi se tako zatem, nekoliko paradoksalno, lotil novega pisateljskega projekta. Glede na to, da je Kovačič, z nekaj izjemami, ves čas pisal eno samo knjigo, to je knjigo svojega življenja, in da se je tako rekoč obsesivno vrtel okrog ključnih dogodkov tega življenja, je smiselno zagovarjati tezo, da njegov opus pravzaprav uprizarja dialektiko »literature« in »življenja«. Kako pisateljsko ujeti živeti čas? Kako biti kronist samega sebe, postavljen v nepredvidljive okoliščine zgodovinskih menjav in, ne nazadnje, individualnih usod, ki se stikajo s kronistovo? In ključna paradoksija, ki je tu pri delu, je to, da je tisto, kar je nepredvidljivo, hkrati tudi neizogibno. Kot da literatura, ki življenja kot takega seveda ne more prehiteti, po drugi strani – s tem, da ga popisuje, preoblikuje, poustvarja – življenjsko nepreglednost nekako dela smiselno ali celo sproti ureja tisto, kar razpada ali česar ni več. Pri Kovačiču ne v formi zaokrožene celote, ampak fragmenta, ki je edina mogoča pojavna oblika te celote. »Zrelost je vse,« se glasi eden najbolj znanih Kovačičevih stavkov, s katerim se konča njegova knjiga Kristalni čas. Recimo, da tudi takšen osamljen stavek lahko razumemo kot fragment, ki meri na celoto. Mimogrede: to poletje sem prebiral Durrellov Aleksandijski kvartet. In osupel naletel na tako rekoč identično misel: »Zrelost, to je vse.« Sorodnost po izbiri, intertekstualna navezava ali naključje, ki je povezalo dva zrela pisatelja?

Omenili ste tropičja: mislim, da jih je preveč. Če bi bil Kovačič mlad pisec, jaz pa star urednik, bi mu predlagal, da jih čim več eliminira.

Za konec bi vas vprašala še: kako brati Kovačiča? Kako pristopiti k njegovi povsem samosvoji pisavi in kaj je tisto, kar se vas je v Petih fragmentih še posebej dotaknilo?

Za začetek ga je sploh treba brati. V dobi, ki ni najbolj naklonjena debelim knjigam in ki ima raje kot živopisnost vsebin njihove povzetke, utegne to biti izziv posebne vrste. Zunanji, če hočete, zgodovinski svet, ki ga popisuje knjiga Pet fragmentov, je za današnjega mlajšega bralca nekaj precej odmaknjenega: stare države in družbenega sistema že dolgo ni več, komunikacijski kanali in občevalne navade so drugačni, privilegij ni več, če telefon imaš, ampak če si lahko privoščiš, da ga nimaš. Kar pa itak ni mogoče. A tisto, kar me kot bralca pri Kovačiču preseneti vsakič znova, je to, kako plastično je znal predstaviti konkretno človeško usodo, njena protislovja, zdrse, iskrenost in neiskrenost do drugih in do samega sebe. Njegova proza uprizarja tisto, kar sem poimenoval drama enkratnega življenja. Ko se spustimo v Pet fragmentov, odpremo vrata laboratorija individualnosti. Kaj se me je posebej dotaknilo? Če pustimo formalne poteze in inovacije, ki nemara najbolj ustrezajo formi fragmenta, o kateri sva se pogovarjala, potem predvsem ta pisateljeva nepripravljenost na kompromis. S svetom okrog sebe in, ne nazadnje, s samim sabo. To ni ravno vodilo za blagodejno življenje, vsekakor pa je nujno izhodišče za polnokrvno avtobiografsko prozo. Dvojica, ki bi se je bilo v tem kontekstu zanimivo polotiti, sta gotovo Kovačič in Vitomil Zupan. Podobnosti in različnosti obeh modernih slovenskih klasikov. Njuni življenjski zgodbi sta neponovljivi. In ravno zato kličeta k ponovnemu branju.

Knjigo Pet fragmentov Lojzeta Kovačiča, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.