»Kompleks žrtev nas trdno povezuje z Balkanom«

Andrij Ljubka Fotografija: Khrystyna Posheliuzhna

Andrij Ljubka (1987) je eden najmlajših ukrajinskih pisateljev. V živo sem ga srečal v začetku januarja 2019 v Užgorodu, potem ko sem po potovanju z vlakom iz Budimpešte izstopil v impresivno prostorni in prazni dvorani železniške postaje Čop. Nekoč so bila to ena največjih železniških vrat na Zahod v Sovjetski zvezi. Sicer pa sem v mestu ob reki Už iskal znake neke druge preteklosti in sledi pozabljene Češkoslovaške. Slog upravnih stavb in ulic, zgrajenih med vojnama, je bil jasno razpoznaven. Ob pogledu na tlakovane ulice sem ugotovil, da me njihova postavitev spominja na podobo, ki sem jo pogosto videl pod nogami v Pragi, malo stran od turističnega središča, na območjih, kot so Žižkov, Florenc ali Smíchov.

Od vseh ukrajinskih mest je Užgorod verjetno najbolj podoben Ljubljani. Mesto je majhno, skoraj intimno, njegovo središče določa miren tok reke, na hribu stoji star grad, mesto živi v svojem počasnem ritmu, prebivalci pa radi preživljajo čas v kavarnah. Andrijeva proza ​​me spominja na ta nepričakovana odkritja na ulicah Užgoroda. Bogat jezik, živahen slog, slikoviti opisi in subtilne poteze, ki so videti kot ostanki izgubljene Češkoslovaške. Mislim, da je svojevrsten humor, ki jasno odmeva v Andrijevih delih, tudi tipično srednjeevropski, na nek način češki; v njih zveni nekaj Haškovega.  

Andrij Ljubka je izdal tri pesniške zbirke, štiri knjige kratke proze in eseje, tri romane in eno knjigo neumetniške potopisne proze. Njegov roman Karbid je bil preveden v slovenščino (Društvo slovenskih pisateljev, 2019, prevod Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej), leta 2015 je bil finalist srednjeevropske nagrade za literaturo Angelus.

V Užgorodu sva se dobila v začetku lanskega leta. Takrat si mi rekel, da z oken svojega stanovanja vidiš gozd na slovaški strani meje. Kaj zate pomeni zaprtje meja, ki je zaznamovalo leti 2020 in 2021 in še traja?

Če pustim ob strani to, da sem lahko zaključil številne zadeve, za katere mi je primanjkovalo časa – in opravil več potovanj po Ukrajini –, sem spoznal, da veliko stvari vsakdanjega življenja ponavadi ne zaznavam. Če živiš na meji, si jih vajen, opažati pa jih začneš šele, ko jih ni več. Od hiše, kjer živim, do meje je le dva kilometra, do vasi Orechová na slovaški strani meje pa še sedem kilometrov. To je prijeten kraj, kjer sem nakupoval po zelo privlačnih cenah in se domov vračal z velikimi količinami vina Blaufränkisch, na Slovaškem imenovanega Frankovka modrá. Zdaj nimam te možnosti. Lani poleti sem ugotovil, da mi zmanjkuje že vsakdanjih stvari, kot so spodnje perilo in nogavice. Včasih sem jih kupoval v kateri od velikih trgovin z oblačili na Slovaškem ali Madžarskem. Izkazalo se je, da sploh ne vem, kje v Užgorodu bi opravil takšne nakupe, saj sem že dolgo – vsaj 10 let – vse to kupoval v tujini. To je postala navada – greš na primer za konec tedna v termalne bazene na Madžarskem in se oskrbiš z vsem potrebnim – pasto, sirom, oljčnim oljem itd. Običajno je zaloga zadostovala do naslednjega potovanja in ni mi bilo treba nakupovati doma.

Sodobna Ukrajina se kljub številnim notranjim nasprotjem in regionalnim razlikam razglaša za enotno državo. Zakarpatska regija znotraj Ukrajine izstopa v geografskih, kulturnih, jezikovnih, kulinaričnih in drugih vidikih. Pri svojem delu se pogosto opiraš na lokalne posebnosti – ali pa jih jemlješ kot izhodišče. Kaj po tvojem mnenju poleg političnih in gospodarskih vprašanj združuje prebivalce Zakarpatja in Slobožanščine ali Galicije in Azovščine?

Zakarpatje izstopa v kontekstu Ukrajine po tem, da je v to podeželje prišla najkasneje Sovjetska zveza. Za razliko od Galicije in Bukovine Zakarpatje ni imelo tako imenovanega »prvega sovjetskega« obdobja – leta 1939 je regijo zasedla Madžarska. V primerjavi z drugimi regijami so imeli Zakarpatci precej manj časa, da so se navadili na sovjetski režim. Tudi status Zakarpatja je bil do leta 1946 nejasen, sprva je bila regija neposredno del Sovjetske zveze, dolgo so razpravljali, kaj z njim sploh storiti. Pojavile so se celo ideje o ustanovitvi ločene majhne republike, kot je npr. Moldavija, kar je temeljilo na tezi, da tu živi ločen slovanski narod – karpatski Rusini. V zvezi s tem je treba omeniti, da je iz Užgoroda do enajstih evropskih prestolnic – vključno z Ljubljano – manjša razdalja kot do Kijeva.

Tudi po oblikovanju zakarpatske regije v okviru ukrajinske SSR je bil njen status dolgo časa nekoliko poseben. Sovjetska doba je sčasoma prinesla padec kakovosti življenja tudi tukaj, ampak razlike med regijami Ukrajine so še danes opazne. Ko sem bil prvič v Donbasu na literarnem branju, sta me presenetila videz in stanje zasebnih zgradb. Zelo stare strehe, prekrite s skrilavcem, obrabljeni, poševni nabiralniki na ograjah. Ne bom rekel, da v Zakarpatju takšnih podob ne boste videli, obstaja pa en zelo pomemben odtenek, ki kaže na temeljne razlike v miselnosti. Na stopniščih stanovanjskih stavb so lahko nabiralniki poševni ali nepobarvani. Toda v zasebnosti, v domovih skorajda ne boste videli take zmešnjave, saj bi se njihovi lastniki preprosto sramovali pred svojimi sosedi. V Donbasu me je res presenetila brezbrižnost do urejenosti zasebnih prostorov, pomanjkanje estetike. To je razlika med regijami Ukrajine. Skupno pa imamo brezbrižnost in pomanjkanje estetike v javnih prostorih – to je enako v Zakarpatju in recimo na Slobožanščini, povsod v Ukrajini.

Bližina meje prinaša tudi druge dejavnosti prebivalcev, npr. tihotapljenje. Temu pojavu si posvetil svoj prvi – in najbolj priljubljen – roman Karbid, ki je bil preveden tudi v slovenščino, nedavno pa objavljen v angleščini ter pred nekaj meseci v litovščini in srbščini.  

Uspeh Karbida je zame zelo nepričakovan. Med pisanjem te knjige nisem imel nobenih posebnih ciljev, bil je preprosto način, da opišem Zakarpatje, se zatečem k lastnim opazovanjem in izkušnjam, ki so me takrat še vedno preganjale. Izkazalo pa se je, da je vsebina tega romana – kljub pomanjkanju kakršnega koli globljega filozofskega sporočila – razumljiva ljudem. Zakaj? Ravno zaradi tihotapljenja.

Tihotapljenje je univerzalen pojav. Ali pa ima v Zakarpatju kakšno posebnost?

Opisujoč podzemlje zakarpatskih tihotapcev in drobnih prevarantov sem na očiten način pisal o Zakarpati – deželi, ki jo Bog in ljudje pozabljajo in na splošno v zavesti bralca ne obstaja. Zakarpatje v zgodovini nikoli ni igralo pomembne vloge, vedno je bilo obrobje, ne glede na državo, v kateri je bila ta regija. Kot del Kraljevine Madžarske je bilo oddaljena gorata dežela, za katero je bilo značilno pomanjkanje infrastrukture in v kateri so živeli revni, zaostali ljudje. V medvojni Češkoslovaški je bilo nekakšen nadomestek za »divji vzhod«, češki pisatelj Ivan Olbracht ni sem slučajno postavil zapleta svojega romana Nikola Šuhaj loupežnik, zahvaljujoč kateremu se je mit o divjih in nebrzdanih vzhodnih mejah za dolgo ukoreninil v češki in slovaški literaturi. Čehi so doslej k nam prihajali zaradi tega mita, med drugim jih je spodbujalo branje Olbrachtove proze.

Kasneje je bilo z vidika Moskve to oddaljeno obrobje ZSSR in v tem pogledu se je malo spremenilo tudi zdaj z vidika Kijeva v neodvisni Ukrajini. Zakarpatje je nekje daleč, »onstran Karpatov«, to je regija, ki se jo industrializacija in urbanizacija dolgo nista dotaknila. V mnogih gorskih krajih ljudje še vedno ohranjajo svoj stari, tradicionalni način življenja, ki med drugim temelji na tradicionalni lokalni proizvodnji. Zaradi slabih pogojev mnogi prebivalci iščejo možnosti zunaj Zakarpatja, ostali pa posegajo po priložnostih, ki jih imajo in jih med drugim ustvarja bližina meje.

Ko sem opisoval ta mali zakarpatski svet, sem bil prepričan, da gre zgolj za lokalno temo. Toda med bivanjem v ZDA sem se srečal z bralci v Los Angelesu in ugotovil, da se motim. Predstavljajte si – v sončno in bogato Kalifornijo pride neki tip iz drugega konca sveta ter pripoveduje nore zgodbe o zlatozobih tihotapcih, ki mečejo cigarete čez mejo. Izkazalo pa se je, da je ta tema prebivalcem Kalifronije zelo blizu – zaradi podobnih izkušenj, ki so posledica bližine mehiške meje. 

To velja tudi za Balkan, dober primer je Črna gora, ki se je v času jugoslovanskega embarga dvignila ravno zaradi tihotapljenja cigaret in goriva. Milo Đukanović in njegov politični klan ni samo obogatil, temveč se je povzpel tudi na oblast. Izkazalo se je, da je ta tema univerzalna, tako je povsod, kjer za to obstajajo ustrezni pogoji.

Misliš, da tihotapljenje vpliva tudi na oblikovanje določenih družbenih navad?

Mislim, da vpliva. Poljski jezik na primer z izrazom 'mrówka' opisuje osebo, ki vsak dan peš čez mejo prepelje majhno količino blaga, v ukrajinščini pa imamo ekvivalent – t. i. pidžak (jakna, jopič), torej človek, ki blaga ne nosi samo v žepih jakne, temveč le-tega na primer prijavi v imenu tistih, ki ga imajo nad dovoljenim standardom, s čimer se izogne ​​plačilu carinskih davkov.

Morda misliš, da je ta tema za nas nekoliko neprijetna, da nas, Ukrajince, ponižuje. Toda tihotapljenje je kot seks – potrebna sta dva. Ukrajinci in Slovaki na drugi strani meje skupaj organizirajo ves proces, logistiko itd. Če bi bilo drugače, bi bila celota obsojena na neuspeh.

Tihotapljenje je trenutno najbolje delujoče orodje za evropsko integracijo Zakarpatja. Sliši se neverjetno, kajne? Pa vendar gre za proces, ki za razliko od različnih integracijskih programov, napisanih v Bruslju, deluje in ustvarja tesne odnose med ljudmi na obeh straneh meje. Ukrajinec Andrij in Slovak Janko si skupaj prizadevata za tihotapljenje čez mejo in s tem za dobiček, zato pogosto sklepata prijateljstva in sta o položaju pri sosedih veliko bolje obveščena kot uradne institucije. Nedovoljena prodaja si nedvomno zasluži pozornost kot pojav, ki ima tudi nepričakovano pozitivno razsežnost.

Veliko prevajaš – tudi dela srbskih in hrvaških avtorjev. Napisal in objavil si tudi svojo knjigo o potovanjih po Balkanu, v kateri poskušaš odgovoriti na staro vprašanje, kje se Balkan začne ali konča – poskušaš ga razširiti na Odeso in rodno Zakarpatje ter sosednjo Bukovino. Zakaj se ti zdi pomembno poznavanje literature in kulture balkanskih držav?

Priča smo razcvetu prevodov iz specifične literature narodov nekdanje Jugoslavije, povezane z vojno. Zelo pogosto pisatelji iz teh držav na tak ali drugačen način govorijo o vojni, njenih posledicah, emigraciji itd. To so precej priljubljene teme tudi v Ukrajini. Zato je teh prevodov veliko.

To si lahko razložimo tudi z dejstvom, da obstaja v teh državah, zlasti na Hrvaškem, najučinkovitejši sistem podpore prevajanju. Če primerjam Hrvaško, Srbijo in Slovenijo, lahko na Hrvaškem najlažje dobim subvencijo za prevajanje in vse potrebne informacije.

Če bi hotel dobiti subvencijo za prevod iz bolgarščine, bi moral pridobiti ogromno mapo dokumentov z žigom, notarsko overjen prevod v bolgarščino, ki bi jo moral poslati po navadni pošti v Sofijo. Iz bolgarščine smo prevedli eno knjigo Georgija Gospodinova in to je to. Birokratski sistem je ovira.

Tudi literaturo naših sosedov slabo prevajamo, z izjemo poljske. Če izide prevod ene knjige madžarskega pisatelja, je to super. Od sodobnih romunskih pisateljev imamo le majhno zbirko del Mircee Cartarescuja. Prevedene imamo samo dve ali tri knjige slovaških pisateljev. Dela Srbov in Hrvatov, ki so mnogo bolj oddaljeni od nas, pa štejemo v desetinah. Imamo pa tudi več prevodov slovenskih pisateljev – v zadnjih letih smo dobili na primer prevode treh romanov Draga Jančarja, romane Aleša Štegra, Borisa Pahorja, Vlada Žabota. Ko sem bil na umetniški rezidenci v Ljubljani, sem prevedel izbor pesmi Daneta Zajca. Živel sem v njegovem starem stanovanju in zdelo se mi je simbolično, da sem med tistimi stenami delal z njegovimi besedili.

Izkoriščamo torej priljubljenost Balkana v devetdesetih letih, zanimanje za vojno in tisto, na čemer je Kusturica parazitiral, ustvarjamo mit o Balkanu, Kusturičevih filmih, Bregovičevi glasbi, prvih potovanjih na Balkan, odličnih vojnih knjigah. Moja generacija je verjetno plod teh 90-ih. Odraščali smo v okolju, kjer je bil Balkan nekaj zanimivega, eksotičnega, omembe vrednega. Nekaj, o čemer vsi govorijo. Mislim, da se bo ta val sčasoma umiril, spremenil, zdaj pa še vedno živimo v tem kontekstu.

Balkan je na različne načine zelo blizu Ukrajine, zlasti geografsko. Podeželje Podilja je bilo na primer tudi obmejno območje velikega Balkana, to je bil kraj stika z Osmanskim cesarstvom, v katerem so se na tak ali drugačen način pomešale vse kulture evropskih zasužnjenih narodov. Tako kot so se kasneje mešali znotraj Avstro-Ogrske. Zanimivo je, da je najbolj znan vizualni spomenik Užgoroda, most za pešce, zgradil inženir, rojen v Sarajevu. To je bila povezava, ki je nekoč obstajala med nami v Avstro-Ogrski.

Države Srednje Evrope se večinoma sklicujejo na avstro-ogrsko tradicijo. Ali je v zvezi s tem Ukrajina bližje Balkanu ali na primer Poljski?

Za Češko, Poljsko ali Madžarsko bodo vsi rekli, da so »Evropa«. Balkanske države zase pravijo, da so med pravoslavnim krščanstvom, katolištvom in islamom, da so most med Azijo in Evropo. Tisto, kar nam je skupno,  je zgodovinska izkušnja. Na vseh teh ozemljih so se odvijale vojne drugih imperijev. Ko je Avstrija stopila v vojno s Turki, so se borili v Srbiji in Bosni. Podobno se je Nemčija vojevala z Rusijo na ozemlju Ukrajine. Se pravi, da smo ožgana zemlja. Imamo občutek geopolitične ogroženosti.

Naslednji dejavnik, ki nas najbolj združuje, je osredotočenost na žrtve, na lastne poraze. Ne častimo toliko junakov, ki so nekaj dosegli, kot junake, ki so tragično umrli. Merimo se s tistimi, ki so živeli v najslabših razmerah, ki so bili najbolj zasužnjeni, ki so nosili jarem okoli vratu, ki jim je bilo prepovedano sporazumevanje v maternem jeziku, pouk v šolah itd. Vsi postavljamo spomenike svojim porazom in tragedijam. Zdi se nam, da nas tragedije osvobajajo.

Zdi se nam tudi, da imamo zato, ker je bilo z nami nekoč hudo, pravico Evropo prositi za finančno pomoč. Pravimo, glejte, samo v prejšnjem stoletju nas je bilo ubitih 20 milijonov. Dajte nam danes kakšno milijardo. To jemljemo kot priložnost za prosjačenje na državnem nivoju in tudi kot izgovor, zakaj nam je tako slabo, zakaj zavlačujemo z reformami ipd. Ampak Turki so nas premagali pred 500 leti.

Pri Romunih sem slišal, da bi morala biti Romunija, če ne bi imela na eni strani Osmanskega cesarstva, na drugi strani pa pozneje Rusije, nekje na isti stopnji razvoja kot Italija ali Francija. Ker so kulturno isti ljudje, pravijo. Takšna naracija obstaja v zavesti običajnih ljudi. Kompleks žrtev je tisto, kar nas trdno povezuje z Balkanom.