Komparativistka

Prizor iz filma Trije plakati pred mestom (r. Martin McDonagh, 2017)

Vrsta opečnatih hiš, ki jim manjkajo pročelja. Kdor je pozoren na detajle, bo morda razbral, da so bile nekoč bogato ornamentirane, da so bile zgrajene z ljubeznijo, iz napuha, za drag denar. Še hitreje bo to razbral nekdo, ki ve, za čim opreza. Ki ve, da je bil St. Louis nekoč metropola, da ni zadnja vukojebina za zadnjimi šapami boga, da je ponosno mesto, ki je dalo včasih dosti na svojo lepoto, zdaj pa je škrbasto in plešasto in nihče noče več živeti tu, še Bosanci, ki so prišli sem kot begunci med vojno na Balkanu, bi šli rajši nazaj. Narava terja nazaj prostor, ki ga je zasedla kultura. Ovijalke, podrast, tu in tam kakšna invazivna tujerodna sorta iz Azije. Odkar je globalno segrevanje pospešilo korak, je menda še huje. Če ne kosim tedensko, je kot bi moj vrt začel goltati mojo hišo, reče nekdo. In vsi, ki so se pred desetletji delali norca iz ljudi z alergijami, imajo alergije. Niste se lepo obnašali, govori svet ljudem skozi St. Louis, niste znali živeti skupaj, zdaj pa imate, še malo pa ne boste mogli živeti niti ločeno. Jaz sem kazen za vaš pohlep. Vroče je, vroče in vlažno in težko je dihati. V bordo rdečem volvu mimo pripelje mrtvo pijana Camille Preaker z obrazom Amy Adams. Večina ljudi iz St. Louisa, ki jih poznam, vozi pijanih. Ker je z enega konca mesta nemogoče priti na drugega. In ker je nemogoče ostati trezen. Gledam prvo epizodo Ostrine, a je malo, kot bi gledala svoje življenje. Preganja me dvoje: komaj verjamem, da se je Misuri pretihotapil v popkulturo. In potem: komaj verjamem, da se je pretihotapil v moje življenje.  

Camille Preaker, po izboru snemalnih lokacij sodeč, živi v soseski, kamor sem se ravno preselila, v soseski, kjer se polovica prebivalstva preživlja s prodajo heroina, druga polovica pa posluša indie bende, ki imajo na Youtubu petdeset ogledov. Reče se, da se tako borimo proti segregaciji v mestu, kjer povsod razpada na bele in črne, na tiste, ki imajo denar, in na tiste, ki ga nimajo, na tiste, ki so si sami krivi, da so ostali neizobraženi, in na tiste, ki si niso. Kot v Manchestru devetnajstega stoletja, ki je, kot kasneje St. Louis, hitel odpirati brezplačne galerije za tkalce, ki bi se samo s tem, da bi bili izpostavljeni lepoti, lahko naučili, da se žene ne udari in psa ne brcne, in v delavske soseske naseljeval intelektualce, ker morajo vsi sloji živeti skupaj in se učiti drug od drugega. Čisto tako, samo da včasih kdo, ki se – nič kriv nič dolžen – rodi premožnim staršem, pokupi za tri ulice hiš, jih obnovi in odpre kakšen smoothie bar, kakšen coworking, kakšen klub in potem se proti segregaciji borimo malo manj, ampak smo veseli, ker imamo zdaj kakšen smoothie bar, kakšen coworking in kakšen klub več, in je soseska malo bolj podobna nam in malo manj tistim, ki živijo od prodaje heroina.  

Zakaj sovražiš mojo sosesko, reče Michael, polzavedno jezen na to, da o Weddingu, kjer sva se ravno znašla in je tudi grd, umazan in nevaren, ne rečem nič slabega, domnevno zato, ker je ravno v Berlinu in Berlinu nihče nikoli nič ne očita, ker je središče sveta, predvsem za tiste, ki poslušajo indie bende, ki imajo na Youtubu petdeset ogledov. Saj je, ne rečem. Nič, česar ne bi po svoje ljubila, mi ne bi šlo tako pristno na kurac.  

Sedim na letalu in ne gledam filma Ladybird, čeprav so mi vsaj štiri punce rekle, da bi ga morala. Ne gledam Stalinove smrti, ki bi jo morala vsaj štirikrat gledat v kino, pa sta izmenjaje vmes prišla delo in alkohol. Ne gledam Pokliči me po svojem imenu. Gledam Tri plakate pred mestom (modri prevajalci so izpustili Ebbing, Misuri, ker slovenskemu gledalcu to tako ali tako nič ne pomeni), ker pogrešam srednji zahod. Dve uri sem na letalu v Benetke in pogrešam srednji zahod. Pohanega piščanca pri Gallegarju. Sotočje Misisipija in Ohia. Kako bi pivnice v božjih rupicah rade postale hipster šik, pa ne vedo čisto, kako. Kako na obvoznici poslušam Old Yellow Bricks in si mislim, St. Louis, ta pesem je zate. Pa za Ljubljano tudi. Nekam sitna si bila videti, ko si sanjarila o tisočero boljši mestih, mi reče Alex Turner. Pa nisem bila sitna. Morda samo ne znam imeti rada drugače kot tako, da vidim vse, kar je narobe. Morda bi se mi drugačna ljubezen zdela potvorjena.  

Ko hodiva na plažo v Baški Michael nekaj govori o tem, kako lepo, da je na Balkanu in nenadoma – ker sem jezna – razumem, od kod njegova jeza, kadar komu razlagam, da se južnemu St. Louisu ne reče južni zato, ker je na jugu, ampak zato, ker uteleša globalni jug. Zamrmram nekaj o orientalizmu. Kadar nisem jezna, razumem, da vsi sovražimo apropriacijo. In v tem smo vsi in še najbolj par domnevnih socialistov, ki se čez ribjo ploščo za dve osebi in pol litra špricerja nekaj meni o tem, kako bi bilo treba ukiniti nacionalno državo, krivi nativizma. Jaz vem, si misli vsak zase, jaz razumem. Samo jaz. Jaz in ta zemlja sva iz enega kosa. Sylvia Plath nekaj pleteniči o Evropski zgodovini in Ted Hughes si misli – krava neumna, kaj pa ti veš, kako je, če vojna zaseka v tvoj kontinent. Ko gre za stvari, prek katerih se opredeljujemo, je razumevanja hitro konec. 

Ne vem več, kdo je bil, a nekdo je hotel vedeti, ali sem izkoreninjena. Ali so moja domača prijateljstva opešala, ali še vem, kdo kam sodi, kaj pomenijo rezultati parlamentarnih volitev, ali me še zanima. In nisem. In nisem niti kot tisto, kar bo nekoč postal gospod Rochester Jane Eyre v Širnem Sargaškem morju Jean Rhys: tujec v tuji deželi, ki ga ogrožata že bujno rastje in teža črnega nočnega neba v Karibih, kaj šele domorodci, ki kar naprej nekaj čarajo in je nemogoče oceniti, ali iz tega kaj bo ali ne, a če bo, gotovo ne bo nič dobrega. Zdaj sem predvsem to, kar sem – komparativistka. Analitičarka svetovnega sistema, čeprav se v angleščini sliši bolje. Nekdo, ki vse svoje nosi v telefonu in si tako nenehno zagotavlja napol namišljen občutek, da vse, ne glede na to, koliko se morda spremeni, vedno ostaja enako. Nekdo, ki vedno nekoga pogreša, zdaj bivšega fanta, zdaj zdajšnjega, prijatelje nenehno, družino predvsem, kadar je daleč, ker sem še mlada in še vem, kaj pomeni nadzor in koliko veselja je najti v svobodi predvsem, kadar od svobode ni nič drugega od nekaznovane neubogljivosti namišljenemu seznamu pravil. Nekdo, ki ne more več videti nečesa, ne da bi hkrati videl še nekaj drugega.