AirBeletrina - Koga je strah slovenščine?
Kolumna 8. 9. 2017

Koga je strah slovenščine?

Karikatura portala Vile&Vampi

Pred poldrugim desetletjem sem na tržaški univerzi poslušal predavanja iz slovenskega jezika prof. dr. Majde Kaučič – Baša. Bili smo ena prvih generacij, ki smo predavanja imeli v materinščini, saj je bilo slovenskim študentom treba do pred nekaj leti slovensko slovnico in književnost, ki ju je predaval slovenski predavatelj, poslušati – v italijanščini. Na Primorsko in v Trst sta profesorico iz Prlekije pripeljali ljubezen in poklicna strast do slovenskega jezika. V tržaško stvarnost se je vživela do te mere, da je v osemdesetih opravila sploh prvo sociolingvistično raziskavo o stanju slovenščine v zamejstvu. Njeni izsledki so bili vse prej kot spodbudni; število govorcev slovenščine se je vztrajno manjšalo. Zdelo se je, da je slovenski jezik v Italiji zapisan izginotju in nihče ni mogel udejanjiti načina, kako trend ustaviti ali omejiti.

Po obratu tisočletja so se stvari začele spreminjati. Na šole s slovenskim učnim jezikom v Trstu in Gorici so se postopoma vpisovali potomci tistih, ki so svojo materinščino v zadnjem stoletju zaradi tega ali onega razloga zanemarili. Začelo se je torej postavljati drugo vprašanje: so slovenske šole v Trstu narodnostne šole, take, ki morajo »vzgajati Slovence«, ali le jezikovne, v katere lahko italijansko govoreči starši otroka vpišejo zato, da spozna jezik svojih sosedov in prednikov, ob tem pa »ostane Italijan«?

Na ravni namere je to vprašanje v ponedeljek salomonsko rešila italijanska ministrica za izobraževanje, visokošolstvo in raziskovanje, Valeria Fedeli, ki se je v Trstu udeležila odprtja že tradicionalnega jesenskega seminarja za slovenske učitelje v Italiji. Njene besede, da je treba začeti z uvajanjem pouka slovenskega jezika v italijanske šole (nekaj podobnega se že dolgo dogaja v slovenski Istri in Prekmurju, kjer se večinsko prebivalstvo uči jezika manjšine oziroma sosedov), so odmevale v italijanskih medijih. O problematiki so poročali tudi na spletni strani OrizzonteScuola.it, ki velja za enega najbolj obiskanih italijanskih spletnih šolskih portalov.

Če gre verjeti družabnim omrežjem (v prvi vrsti Facebooku), je večina prebivalcev Trsta in Gorice temu naklonjena. Opaziti je veliko pozitivnih odzivov. A žal se v Trstu še vedno najdejo taki, za katere smo že zdavnaj mislili, da jih je zgodovina pometla na smetišče. Tržaška odbornica za šolstvo Angela Brandi je tako na primer izjavila, da nima veliko smisla učiti se jezika, ki ga govori le dva milijona ljudi … Namesto komentarja bom povzel vic, ki se je leta 2008 pojavil v Trstu in s katerim so se Tržačani že tedaj norčevali iz ljudi in idej, ki jih je že zdavnaj povozil čas. Vic je posnemal oglas za znano kreditno kartico, glasil pa se je približno takole: »Cena slovenske avtocestne vinjete? 35 evrov. Kazen za vožnjo brez vinjete? 350 evrov. Videti Roberta Menio, ki ima na vetrobranskem steklu vinjeto z napisom Republika Slovenija? Nima cene.« Roberto Menia je bil v tistem času poslanec desničarske stranke Nacionalno zavezništvo, ki ji je pripadala tudi Brandijeva.

Šalo na stran. Če so pred desetletji nekateri desno usmerjeni krogi strašili, da se dvojezičnost (podobna istrski ali prekmurski) v Trstu, Gorici in na Videmskem nikakor ne sme uvesti, ker bi bili v tem primeru favorizirani Slovenci, ki se učijo in torej poznajo dva jezika, oškodovani pa Italijani, ki znajo samo svojega, je zdaj stanje povsem drugačno. Poleg tega, da se danes slovenščine uči vedno več Italijanov, se slovenske šole na Tržaškem in Goriškem spopadajo z vse večjo kadrovsko podhranjenostjo. Ravnatelji imajo na začetku šolskega leta veliko težav najti kvalificirane kadre za poučevanje slovenskega jezika in književnosti. Kjer se slovenščina na italijanskih šolah poučuje, pa se to dogaja v mreži, torej tako, da ji bližnja slovenska šola svojega učitelja »posodi« za nekaj ur tedensko. Predstavljajmo pa si, kaj bi pomenilo slovenščino postopno uvesti na vse italijanske šole. Najprej bi bilo treba poskrbeti za izobraževanje kadra, istočasno pa sestaviti učbenike, ki jih še ni.

Da je izjava tržaške odbornice Brandijeve o tem, da se nima smisla učiti slovenščine, ne samo popolnoma skregana s časom, ampak tudi nespametna, priča primer kolega, s katerim sva se včeraj srečala na kavi. Pred dvema letoma sva na tržaški univerzi skupaj opravljala pedagoško usposabljanje za poučevanje na šolah, jaz za slovenščino, on za italijanščino. Ministrstvo naju je letos zaposlilo za nedoločen čas, mene v Trstu, njega pa v skoraj sto trideset kilometrov oddaljenem kraju Sacile na meji med Furlanijo in Venetom, kjer si je moral najeti stanovanje. Grenko je pripomnil: »Če bi moji starši poskrbeli za to, da bi se naučil slovenščine, bi bila morda danes sodelavca na isti šoli v Trstu, bil bi torej v službi v domačem mestu …« Seveda pred dobrima dvema desetletjema ni bil sam kriv, če so starši zanj, potem ko je zaključil slovenski vrtec, izbrali nadaljevanje šolanja v italijanskem okolju. Leta 2017 pa je za odbornico za šolstvo, ki svoje someščane odvrača od učenja jezika sosedov, precej drugače. Če sta slovenščina (in Slovenija) tako nepomembni, zakaj potem v obmejnih krajih Obale, Krasa in Goriške ob koncih tedna naletimo na toliko avtov z italijanskimi registrskimi tablicami? Od slovenskih »dober dan«, »prosim«, »hvala lepa« in »eno malo pivo« se namreč še nihče ni vdrl v tla …

 

(Prevod naslovne karikature s portala Vile&Vampi: Trst: slovenščina kot drugi tuji jezik v šoli. / Oče me je prosil, da vprašam, kako se reče “kje se dobro je in malo plača”.)