Med prebiranjem novega romana Janija Virka Jaka in Vane se mi je pred očmi vrtel stavek Nataše Velikonja iz knjige Devetdeseta (Škuc, 2017): »Družba zelo počasi sprejema mlade ljudi ali jih pač sploh ne, večinoma jih zlomi in si jih potem zlomljene prilasti ali pač zlomljene preprosto odvrže.« Jaka sicer ni ne homoseksualec ne tujec ne kakšne druge sorte obstranec, pač pa relativno zgleden mladenič, ki ob koncu sedemdesetih in na začetku osemdesetih odrašča v pritličnem stanovanju devetnajstnadstropnega bloka v Šiški. Resda se izgublja v tuhtanjih, občasno skicira ter se pogosto zavleče v kakšno knjigarno, kjer lista po slikarskih monografijah, prebira poezijo, Baudelaira, Rimbauda, Lorco, Nerudo, Rilkeja, predvsem pa v poletnih mesecih na veliko seksa s svojo punco Katjo. Čeprav je Virkovo popisovanje osemdesetih veliko bolj živahno in meseno kot pri mlajših slovenskih avtorjih in avtoricah, ki so se lotili podobne tematike, je jasno, da Jake modrovanja o družbenih ureditvah ne zanimajo, zanj so preveč splošna in oddaljena, česar pa, vsaj na začetku, ne gre brati kot umanjkanje družbene kritike, pač pa kot posvečanje fantazmagoriji mladeniča, gimnazijskega maturanta, ki ga zanimata dve stvari, povezani s telesom; ljubezen in svoboda, kar se sicer zdi slab obet za bodočega vojaka. V Jugoslaviji je veljalo nenapisano pravilo, da slovenski zimski športniki vojsko lahko služijo v alpski brigadi – Jako kot nekdanjega smučarja tako pošljejo v Bovec. Edina stvar, ki jo vzame s seboj, so Lorcove Ciganske romance in spomin na dedka, ki se je leta 1917 boril na Soški fronti.
Ko Jaki v vojašnici pobrijejo lase, pomisli na Formanov film Hair, kasneje pa nezainteresirano posluša polkovnika, ki opozarja, da se hočejo domovine, torej Jugoslavije, polastiti tako kapitalisti kot Sovjetska zveza. Sovražniki naj bi bili vsepovsod okoli, česar Jaka ne zapopade: »Zdelo se mi je, da moje telo ne pripada več meni, da je duša odpotovala iz njega.« Vmes ujamemo še napaberkovanje srbskega vojaka, ki pojasnjuje, kako si Kosovarji riti ne obrišejo s papirjem, pač pa le z vodo, nakazana je torej nestrpnost, toda kar Virka zanima, je junak, ki mora šele iznajti svoj lasten odnos do literature, glasbe in tudi do telesa in seksualnosti, in je – s služenjem vojaščine – prisilno vržen v življenje. Če Jan ne bi imel zaslombe v tedanji pop kulturi, in če ne bi bilo spomina na dedkovo vojno izkušnjo, s čimer je napovedano junakovo soočenje s smrtjo, bi se zdelo, da gre za le slovenskega pasivca, ali kot Jaki navrže višji vodnik – nikoli ne boš dober vojak: »Takšni ste Slovenci, niste za vojsko in druženja, delati znate, drugega nič.« Tu Jaka naleti na še enega vojaka, ki prebira knjige in se zdi nepriljuden, zazrt vase. Seveda takoj začuti sorodnost duš, pa ne zaradi nacionalne pripadnosti, pač pa zaradi sveta knjig, ki v vojaškem svetu – ta stremi k načelom ponavljanja in vrednotam avtohtonosti – omogoča razlikovalno potezo.
Nadalje Virk kot spreten pripovedovalec, ki odlično tempira pripoved in jo, kljub temu da je jasno, v katerem času se nahajamo, secka, ter uporablja različne pripovedne postopke, od poročila kurirja do senčenja, uvede pa tudi dodatne like: najprej oba Jakova starša, predvsem očeta, ki goji odpor do komunizma. Oče, ki je prebiral Kocbekove, Rebulove, Pahorjeve knjige, je izgubil zanimanje za sina; razlog za to tiči v tem, da je sin pri sedemnajstih začel odklanjati očetovo versko gorečnost in prenehal s športom. Toda v resnici vse osebe, ki se nahajajo zunaj vojašnice, postanejo prisotno-odsotne oz. kot pomisli Jaka, ko po pogovoru s Katjo odloži telefonsko slušalko: »Begala me je bližina njenega glasu in hkrati oddaljenost njenega vonja in telesa.« Prehod iz svobode v sužnost (dobesedno: vojsko) ne zahteva samo tenkočutnega mreženja spomina, zajema tudi delo na sebi. In to pomeni toliko kot izumljanje nove notranjosti junaka in s tem tudi njegovega odnosa do sveta. Ker pa mladost in nesamozavest naredita svoje, se pojavi Vane, ki Jaka najprej vpraša, kakšno glasbo posluša in kaj bere. Prvi mu tudi pove za Rilkeja. Po Vanetovi zaslugi Jaka v Bovcu začne brati Cvetajevo, Jesenina, Popo, pa tudi Zajca, Šalamuna, Deklevo. Kljub navidez trdi mreži reda, ki je zapovedana v vojašnici, se za Jana odpirajo neke druge resničnosti, ki so tudi v funkciji odrešitve; Jaka z Vanetovo pomočjo začne odkrivati samega sebe kot avtonomno osebo – vsa zgodba romana je v tem, da se potrdi kot človek, najde smisel in temelj tega, kar je in kar naj bi počel v prihodnosti.
Večji ko ima Vane vpliv na Jaka, bolj se nakazuje, da se razmerje s Katjo ne bo izšlo, čeprav se zdi, kot da je za njun razhod kriva ona. Vane ima na Jako izjemen vpliv. In čeprav bi lahko bil njegov vpliv tudi destruktiven, Vane je namreč zaznamovan z norostjo, pijančevanjem, mrkostjo in celo samomorilskimi nagnjenji, za Jaka postane referenčna oseba, ki pripada nekemu drugemu svetu, nekim drugim tradicijam, predvsem literarnim, in je njegova navidezna disfunkcionalnost nujno zlo in drža, ki se sklada z duhom časa. Vanetova priznanja, da bi »crknil brez poezije, pri petnajstih bi se zapil ali pa zadrogiral, če ne bi našel Cvetajeve,« gre brati predvsem v smislu postavljanja Jake kot osebnosti (Vane ostaja bolj ali manj enak). Vane je vse, kar bi Jaka želel postati, in hkrati nič od tega. Zanimivo je, da pisatelj moškemu prijateljstvu postavi mejo – seksualnost. Vane Jaku odkrito in napol v šali navrže, da upa, da ni (latentni) gej, in tudi Jaka nekajkrat stopi na zavoro; ko opazuje oficirja Savića, gladko obritega in počesanega, pomisli: »Zaradi takšnih gejev ne spustijo v vojsko, iz varnostnih razlogov, da se jim ne bi prilepili od zadaj.« Čeprav so te opazke izrečene zafrkantsko, izstopajo in delujejo kot pedal point; jasno je, da je to skrajna meja romana in njegov zamolk.
Drugi vojaki, ki junaka opazujejo od daleč, ju imajo za arogantna, lena, provokativna. Pri tem – zaradi samoumevnosti, ki pritiče Slovencem – izpustijo njuno pretirano konzumiranje alkohola (in raznoraznih substanc), s katerim je roman dobesedno prepojen. Tudi kasneje, ko Vaneta odpustijo iz vojašnice, Jaka nadaljuje s tovrstno dejavnostjo. In ker očitno pretirava, je poslan na drug konec države, na Kosovo, kjer že gori zažigalna vrvica in se v obrisih nakazuje razpad države. Jaka in Vane ohranita stike s pomočjo pisem, v katerih se najdejo zapakirana konopljina semena, ki jih Jaka zasadi na Kosovu. Vojaška epizoda, za katero smo mislili, da bo le mimobežna, se tu zavleče in Virk spričo razmer nekaj več pozornosti nameni tudi fenomenu Jugoslavije, čeprav je junakova družbena kritika še vedno navržena mimogrede: »Nič nisem imel proti Titu, ni pa bil ravno moj idol,« nekje pomisli. In še kasneje: “Živiš v komunistični Jugoslaviji, partijskega veljaka pa slavijo kot svetnika.” Jaka se vrne k prejšnjemu pasivizmu, prepuščanju toku dogodkov, in zdi se, kot da pisatelj Vanetovo odsotnost nadomesti z virkovskim humorjem; ta ob vtihotapljanju smrti v junakovo življenje deluje obešenjaško. Nenazadnje tudi oficirjev jugoslovanske vojske v tem romanu ne gre razumeti kot nevarnih, pač pa kot polizobraženih, neumnih. Na ta način prizor, ko Jaka na Kosovu, kjer pomaga graditi vojašnico jugoslovanske ljudske armade in oblečenega v kopalke z ameriško zastavo preseneti generalmajor jugoslovanske vojske, deluje nadrealistično in kot eden od vrhuncev romana.
Mešalec malte, vojak, ki ni niti želel niti znal biti vojak, se vrne v Ljubljano in po več mesecih študentskega življenja brezbrižnost do smrti, ki se je je navzel v vojski, popusti: »Vame je spet začel lesti strah pred smrtjo .« Vpiše umetnostno zgodovino na ljubljanski FF in z Vanetom zaživi bohemsko študentsko življenje. Nekajkrat v romanu naletimo na Tomaža Šalamuna, ki ga obletavajo mladi pesniki, in celo punca, ki jo spozna Jaka, piše kot Šalamun (Vane: »Spusti besede do sebe in čaka, da zavzamejo nedotaknjen prostor«). Virk napiše hvalnico Šalamunovi, Strniševi in Zajčevi poeziji, pri čemer računa na občo vednost, zakaj naj bi bilo temu tako, omeni nekaj ljubljanskih punkerskih bendov, mimogrede ošvrkne dogajanje na Društvu slovenskih pisateljev, naniza podobe iz Fassbinderjevih filmov, vse ostalo, kar je bilo v Ljubljani osemdesetih let alternativnega, od novih družbenih gibanj do knjig, ki so izhajale pri manjših založbah, pa je nedoločno zajeto v liku Vaneta, ki Jaka sredi ljubljanske novembrske megle popelje v Španijo po sledeh slikarja Goye. V avtomobilu se junaka pogovarjata o drami Andreja Hienga Gluh mož na zemlji in Vane prijatelju razkrije, kakšna oseba si je želel postati: »Gluh, sam, v svojem svetu in ženske bi prihajale k meni …« »Ja, pa saj ti je ratalo,« mu odvrne Jaka »Ne zajebavaj me,« se nazaj zareži Vane, za katerega še vedno mislimo, da ne bo preživel.
Seveda je to roman o (moškem) prijateljstvu, o dveh mladih moških, ki sta rešila drug drugega, čeprav se je sprva zdelo, da večinoma drugi rešuje prvega, pa roman o alkoholu, o ženskah, o telesu, moškem in ženskem, ki se želi razlivati in biti ljubljeno, roman o knjigah, o slikarstvu, med drugim tudi o Goyjevem psu in moškem, ki ga skopijo štirje vojaki, roman o filmih, predvsem pa roman o slovenskih pesnikih (in zamolčanih pesnicah), ki so zaznamovali neko duhovno obzorje, pa roman o dušah, ki so tavale po Ljubljani sredi osemdesetih, kasneje pa so se verjetno prilagodile in tudi standardizirale, roman o postajanju, ki je vedno postajanje s pomočjo nekoga drugega; predvsem pa je to roman o osamljenosti, ki je še vedno enaka, sesuta, zbita vase, groba. Hvale vredno je, da se je Virk desetega romana (k čemur je svoje prispevala pisateljska kilometrina) lotil z dobršno mero distance, ki ni abstraktna in potopljena v nek drug čas, pač pa išče inspiracijo v neposrednem izkustvu, čeprav z omejitvami in občutki krivde in tudi zamolki, pa vendarle človeško bližino, ki na ogled postavlja recimo temu vsakdanje ljubljansko življenje, osvobojeno veljavnih pravil, ko je bilo to še mogoče, pri tem pa le redko izpade patetično. Ali se je s tem osvobodilo tudi skrite in pozabljene energije ali je prišlo do preobrata vidnih in nevidnih sil, je seveda drugo vprašanje, jasno je le, da je roman, ki verjetno razkriva marsikatero avtobiografsko noto, predvsem zaradi odprtega konca (Chicago ali Nemčija?) pa kar kliče po nadaljevanju.
Jani Virk: Jaka in Vane, zgodba iz osemdesetih, Beletrina (Knjižna zbirka Beletrina). Ljubljana 2021.
Knjigo lahko kupite na tej povezavi.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
