Ko se Genadij malo bolj konkretno zakotali

Ilustracija Damijana Stepančiča iz knjige Modri Portugalec.

Kombinacija Peter Svetina & Damijan Stepančič ni nova, čeprav vsakič prinese nekaj novega; skupaj sta dobila večino osrednjih slovenskih nagrad na področju mladinske književnosti, se uvrstila na IBBY častno listo in dvakrat v mednarodno zbirko Bele vrane ter leta 2020 pripravila poslanico ob mednarodnem dnevu mladinske književnosti, ki je potovala po vsem svetu. Tokrat sta združila moči pri Modrem Portugalcu podnaslovljenem Romanček, napisanem v maniri Alic Lewisa Carrolla (Alice's Adventures in Wonderland in Through the Looking-Glass; v slovenski izdaji iz leta 2011 (Mladinska knjiga): Aličine dogodivščine v čudežni deželi).

Lewis Carroll je z Alicama ustvaril kompleksni nonsensni besedili, ki  še vedno nagovarjata sodobnega bralca. Hkrati pa se življenje obeh del nadaljuje tudi z vstopanjem Alice in njej tako ali drugače sorodnih junakinj v druge čudežne svetove. Med slovenskimi stvaritvami so verjetno najbolj znani roman in drama Evalda Flisarja Alica v Nori deželi ter strip Evalda Flisarja in Pšene Kovačič Alica v Poteruniji, pred kratkim smo v prevodu dobili strip Alica v Sussexu Nicolasa Mahlerja; z Robertom Gilmorjem  je Alica skočila celo do kvantne dežele (Alice in Quantumland), medtem ko je Carlos Bueno svojo Lauren poslal v Userland (Lauren Ipsum), če naštejem le nekatere.

In Peter Svetina je svoji Anji Klari odprl vrata (no bolje rečeno zabojnik s časopisi in prostor za padanje pod njimi) v svet Modrega Portugalca in Vlade Rizzi.

Anja Klara se je, potem ko je padla z bratovega kolesa, užaljena, ker bratec tega, da jo je izgubil, še opazil ni, usedla na »velik zaboj, v katerega so raznašalcem časopisov odlagali časopise«. Z nogami je bingljala po zraku pa je v »pokrovu nekaj zahrustalo, nekaj se je prelomilo in Anja Klara je padla med časopise«. K sreči ne na podganjka Hijacinta, ki pripomni: » ... in še sreča, da si padla na časopise. Ker če ne bi bilo časopisov, bi me zmečkala. Tako sva pa samo skupaj padala in padala globoko dol.«

In čeprav zgodbo o padanju izvemo šele po osmem poglavju, ko nastopi Predpoglavje oziroma minus prvo poglavje, se prav s tem padcem v zabojnik dogodivščina Anje Klare in Hijacinta v deželi pod časopisi prične.

Modri Portugalec ima kar nekaj značilnih potez Svetinovega ustvarjanja. Njegov prepoznavni način tvorjenja stavkov, poigravanje z besedami, nenazadnje tudi s črkami in zlogi ali pa na drugi strani z rečenicami in bralcu bržkone dobro poznanimi kanonskimi besedili:

»O, Vrbas, rečna draga, vas domača,

kjer hišam ojegas toji očet, a

dabuka žeja me iz tvoj gas! veta

pel jala nebil, a gol!, fiva kača.«

Kot smo vajeni, ima Svetina potrpljenje, da prisluhne svetu, v katerem živimo. Da se ustavi pa ga malo pogleda z vseh strani, vse njegove sivine. Da posedi pa spusti v zgodbo kakšnega čudaka, ki ga ponavadi spregledamo. Pa čeprav gre za čudaka tipa čriček Genadij (Kako zorijo ježevci), ki hoče pomendrati cel svet, pa ga vsak večer drug par prijateljev prepriča, da naj vendarle še malo, takole za en dan, odloži svoje kotaljenje. Zvečer, ko je kotaljenje vendarle premaknjeno za še en dan, prijatelja gledata svet, ki je lep, ampak včasih čisto malo manj.

In zdi se, da je tak, malo manj lep, tudi svet, v katerega sta globoko dol padala Anja Klara in Hijacint. Da je to vendarle svet, preko katerega se je nekaj Genadijev malo bolj konkretno zakotalilo. Da Anja Klara in Hijacint nekatere čudake vendarle opazujeta manj prizanesljivo. Nenazadnje sta v ta svet le padla preko zaboja s časopisi. In če preletimo naslove v časopisih v času, ko Modri Portugalec prihaja na slovenski knjižni trg, se nam ta kaže, kot da je (nekoliko) iz tira.

Naravo sveta, v katerega padeta Anja Klara in Hijacint, v veliki meri določa Vlada Rizzi. »Bila je okrutna,« zapiše Svetina. Potovala je naokrog in oprezala za otroki, ki so jih starši zasuli z igračami. Da bi jim pač dali mir. Vsa sladka jih je peljala na sladoled, nato pa zaprla v steklene kletke. In starši še opazili niso, da pod tistimi kupi igrač ni več otrok. Iz igrač so ji zasužnjene podgane izdelovale neudobne stole, lasulje in žimnice za ljudi, ki imajo težave s hrbtenico. In ljudi je na neudobnih stolih, ko so po cele dneve sedeli v službah, vedno bolj bolel križ. Kupovali so njene žimnice, ki niso kaj prida pomagale, in si ob tem pulili lase, potem pa kupovali še njene lasulje. Z otroki, zaprtimi v kletke brez lastne volje, naj bi bilo vse skupaj še lažje, a že sedaj so se tako otroci kot odrasli pridno pokoravali ministroma Vlade Rizzi, Ministru za kimanje in Ministru za edino razlago. Otroci in odrasli, ki jih je Vlada Rizzi dobila v pest, so pridno trenirali vratne mišice, da so lahko ves čas kimali.

Vlada Rizzi pa ni okrutna postala kar tako čez noč: »Vlada Rizzi je odhajala. Sploh prvič, odkar je njena mama, ko je bila stara pet let, tako pretepla njenega psička, da je poginil, in zmetala v peč vse njene igrače, sploh prvič od takrat, ko se je odločila, da bo hudobna in nepremagljiva, se je v njej nekaj odkrhnilo. Za hip se ji je zazdelo, da mogoče ne ukazuje vsemu svetu.«

In tako se oblikuje svet, v katerem je temno sive več, kot smo bili do sedaj vajeni za svetove Petra Svetine.

Ampak takim, kot je Anja Klara, se, kar je še kako jasno tudi Vladi Rizzi, »tisti kilavi pamži usedejo v srce in bi jih radi rešili.« Kar Vladi Rizzi ni čisto jasno, pa  je, da take punce in njihovi podganjki z nekaj poguma in prijateljev pa s kakšnim kolutom sira lahko obrnejo sistem na glavo, in potem morajo vladarice na pot in kaj lahko se zgodi, da na begu izgubijo glavo (če vas zanima, kako, morate pa prijeti knjigo v roke).

A tudi od tu naprej ne gre vse tako zlahka, kajti otroci brez volje se tudi iz odprtih kletk ne premaknejo: »"Zlepa ne bodo šli, navajeni so vpitja," je rekel Modri Portugalec, "žal. Sprva bo treba drugače." [...] Glava, počesana na prečko, je zarjovela: "ALO, VSI VEN!!!"

Otroci so se dvignili in začeli prihajati iz kletk.«

Temno siva torej ne ostane brez drugih odtenkov sive. Modri Portugalec se zaključi z bratcem, ki Anjo Klaro spravi ven iz škatle s časopisi pa s palačinkami in breskovo marmelado, tisto s celimi koščki breskev. Nenazadnje sta se Vid in Klara domov na palačinke odpravila že v Ropotarni:

»In na vrhu stopnic stoji mamica.

"Pridita! Palačinke!" zakliče.

"Palačinka je luna," reče Vid.

"Luna je domá," reče Klara.

"Greva na Luno," reče Vid.«

Peter Svetina nam tokrat odstre pokrov zabojnika v svet, ki ga sotvorijo priliznjeni pomočniki, starši brez časa za otroke, otroci brez lastne volje, predvsem pa precej kimanja. Dokler še imamo deklice, kot je Anja Klara, še gre. Ampak ne moremo računati, da bo vedno takšnale deklica skupaj s podganjkom (ker čisto sam človek vendarle težko spreminja svet) padla globoko v svet, ki je iztiril. Ali vendarle?

Svetinovo besedno potovanje vseskozi spremljajo tudi Stepančičeve ilustracije. Te se, sorodno kot Svetinov tekst, navezujejo tudi na nekatere elemente izven dotičnega literarnega sveta. Navezujejo se med drugim na že omenjeni Alici  ̶  na Alico Anja Klara, za katero sicer sklepamo, da je v zaboj s časopisi padla iz našega časa in prostora, spominja že z izbiro oblačil. Hkrati pa Stepančič mestoma nadaljuje tudi likovno pripoved iz drugih literarnih svetov istega ustvarjalnega tandema, predvsem iz Ušesa sveta, zbirke kratkih zgodb, ki je prav tako z različnih plati naslavljala posameznikov položaj v družbi. A če smo bili iz zbirk kratkih zgodb vajeni, da sta tekst in ilustracija, pa čeprav sta nastajala vsak zase in bi lahko stala tudi sama, iz strani v stran skupaj v prepletu sotvorila pomen, tokrat tekst vendarle prevzema glavno vlogo, nenazadnje je pred nami roman(ček).

Še ena literarna poslastica utečenega tandema torej, ki nam vedno znova prinaša zmes domačnega in izvirnega. In če se po vsem napisanem sprašujete, če je to (sploh) knjiga za otroke: seveda je. To je knjiga za vse!

Peter Svetina & Damijan Stepančič: Modri Portugalec; KUD Sodobnost International, 2021

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.