Bralci v knjigi Joži sledimo vlogam igralke Jožice Avbelj, za katere je prejela številne nagrade, recimo več Borštnikovih nagrad in nagrado Prešernovega sklada, pa tudi njenemu delu s študenti akademije.
»Ko je Petra rekla, da bi o meni napisala knjigo, se je meni to najprej zdelo hecno, no, potem pa sem rekla: ‘Ja, no, pa dejva!’ Potem pa je bilo tako, da sva se malo dobivale v moji garderobi, malo v njeni, snemala je vse, kar sem govorila, potem pa je morala malo spucati ta moj govor, ker preveč tujih besed uporabljam, preveč nekih vzklikov. Treba je bilo malo ‘smanjit doživljaj’, kakor se temu reče,« je nastajanje svojega biografskega romana Joži opisala igralka in dolgoletna profesorica na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Jožica Avbelj.
Joži je knjiga njenih spominov, ki jih je o sebi, a še bolj o svojih igralskih kolegih in drugih sopotnikih, popisovala z dramaturginjo, urednico, publicistko in kritičarko Petro Pogorevc. Na 452 straneh sta strnili igralkino dolgoletno kariero, predvsem v Mestnem gledališču, njenih več kot 100 vlog v predstavah, filmih, radijskih igrah, vanjo pa razvrstili prigode iz otroštva, različnih srečevanj in poslavljanj. Prigode in vtise z odrov, predvsem pa z ljudmi, s katerimi si je delila odre ali pa zasebno življenje. Naj bo z Dušanom Jovanovićem, Radkom Poličem, Draganom Živadinovim …
Bralci v knjigi sledimo njenim vlogam, za katere je prejela številne nagrade, recimo več Borštnikovih nagrad in nagrado Prešernovega sklada, pa tudi njenemu delu s študenti akademije. Na teh poteh nas seznanja s svojimi ljubeznimi – do literature, glasbe, plesa, do kolegov in do izražanja nasploh.
Knjigo Petre Pogorevc z naslovom Joži, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
