Ko bom prekoračila štirideseto, bom imela takšno frizuro kot Emma Thompson, ali poezija na platnu …

Prizor iz filma Sodnica

Na poti v New Delhi sem si v ruzak zatlačila romana Veliborja Čolića Sarajevski omnibus, ki pa se mu na letalu nisem mogla prav posvetiti. Med potovanjem si knjige vzamem s seboj kot nekakšno varovalo pred dolgčasom. Če imam dovolj miru in je trenutek pravi, začnem opravljati obred: v roke vzamem svinčnik in začnem hlastno počrtavati. Občudujem pisatelje, ki lahko pišejo kjerkoli, toda sama lahko samo berem kjerkoli.

Tistikrat me od knjige nista odvrnila lakota niti debelušni gospod, ki se je raztezal preko svojega sedeža in se vsakič, ko je moral na stranišče mimo mojih kolen, opravičujoče nasmihal, pač pa film na ekranu pred menoj. Nadela sem si slušalke in prisluhnila: govora je bilo o kraljevi poroki. Temnolasa Meghan, ki sem jo od trenutka, ko sem zagledala njeno temnopolto mater, vzljubila, ter Harry, ki v enem od številnih dokumentarcev o angleški družini, nekakšni poveličevalnici, ves zmeden in preplašen položi vrtnico na grob svoje umrle matere Diane. Režiserka, očitno navdušena nad mlajšim od obeh angleških princev, lovi prav trenutek ranljivosti, ki pa se ji vztrajno odmika. Film je namreč predolg, na trenutke že patetičen, sploh v delu, kjer se gledalcu skuša dopovedati, da se kraljeva družina modernizira; pa ne gre samo za detajle, da je Meghan dovoljeno nositi krila nad koleni, pač pa za to, da je vedno rahlo uporniški, odklonski Harry v angleško družino pripeljal žensko, ki pred leti ne bi ustrezala nobenemu izmed standardov: je Američanka, ločenka, in kar je najhujše in ostaja nekako zamolčano – je pravzaprav temnopolta.

Ena izmed komentatork v dokumentarnem filmu izreče, da je Meghan omogočila uresničenje ameriških sanj – s tem, ko se je priženila v angleško kraljevo družino, je tudi ameriški družbi, predvsem pa njenemu ženskemu cvetu, dala jasno sporočilo: tudi oni imajo lahko nekaj od tega, kar imajo Angleži. Torej butlerje, dvorce, lov na lisice, aristokracijo itd. Kraljeva družina je sicer nad vsemi razrednimi kategorijami, kraljeva družina je pač toliko kot posip z zlatim prahom.

Film Sodnica Richarda Eyrea, sicer večkrat nagrajenega britanskega gledališkega, opernega, televizijskega in filmskega režiserja, pooseblja ravno to britansko razredno razcepljenost, pri čemer imamo zaradi rahločutne igre Emme Thompson občutek, da tudi sami spadamo v angleški zgornji razred. Stanovanje z visokimi stropi, naphano s knjigami in slikami, po katerem se sodnica, sicer specializirana za etično zahtevnejše primere družinskega prava, sprehaja v najlonkah, s kozarcem viskija v roki. Nato vidimo njenega profesorskega moža, ki se čuti zapuščenega, in ki si je na koledar zapisal, kdaj sta se nazadnje ljubila. »Pred enajstimi meseci,« zavpije ter ji napove, da si bo našel ljubico, katere obraz vidimo samo enkrat; skozi zastekljena vrata pogleda iz hodnika, in še to čisto na začetku filma, tako da nanjo v resnici pozabimo.

Zmožnost gledalčevega vživljanja v tisto, kar predstavlja osrednja junakinja, ne zamegli dejstva, ki ga je lepo definiral kritik Varietyja (Peter Debruge), češ, da je ta sodniška drama tako zelo britanska, »da jo bo nemajhen del potencialnih gledalcev bodisi zavrnil bodisi popolnoma prezrl.« Morebitno prezrtost je bolj smiselno pripisati kompleksnosti filma. Scenarij za Sodnico je napisal bookerjev nagrajenec Iana McEvan, ki je za film priredil roman V imenu otroka (prevod Dušanka Zabukovec, Cankarjeva založba 2015). Gre torej za preciznost tudi v smislu razrednega konflikta, ki so je zmožni le največji mojstri. Razkol med drružbenimi razredi v angleški družbi je subtilno zakrinkan, vendar slutimo, da je to narejeno z namenom osredotočenja na vprašanja, ki se med drugim dotikajo napetosti med zakonom prava in trdnim verskim prepričanjem. Fiona May, ki jo upodobi že omenjena Emma Thompson, se ukvarja s primerom skoraj osemnajstletnega dečka Adama, ki boleha za levkemijo. Ker njegovi starši pripadajo jehovim pričam, ki transfuzijo krvi dojemajo kot grešno (kri je svetinja), dečku grozi, da bo umrl. »Vsi mislijo, da starši vplivajo nate,« izreče Fiona, na sodišču znana tudi kot Milady, »jaz pa moram razsoditi.«

Adam, ki ga spoznamo, še preden vstopi v film – njegov oče na sodišču izreče, da je zelo moder –, spominja na like iz Čolićevega romana: podobno kot Gavrilo Princip je Adam zmeden, vročičen, zmožen strastnega predajanja, zaradi česar celo o svojem pogrebu razmišlja na vzhičen način. Indoktriniran s strani staršev in kot se izkaže celo medijev, se primerja s teroristi. Dokler sodnica z obiskom v bolnišnici ne spremeni njegovega življenja. »Všeč mi je, kako znate poslušati,« izreče, ko se sodnica na poti domov nenadoma obrne in ga razkrinka. Adam ji da vedeti, da mu je ponudila intenzivnejši in recimo romantičen občutek samega sebe, vizijo, ki je bolj pristna in navdihujoča od ideje Resnice. S tem je mimogrede vpeljano še spraševanje, ali ljubezen lahko nadomesti Boga ali – če se prestavimo v polje feminizma – ženska vsaj za kratek hip lahko zavzame vlogo Boga.

Čeprav ima Emma Thompson v vlogi Fione nekaj precej avtentičnih sodnih govorov, je najboljša takrat, ko afektiranost izraža brez besed. Drobne spremembe njene obrazne mimike so zelo nazorne: ko jo vidimo poslušati sporočila na mobilnem telefonu, vemo, da se bori z lastnimi čustvi in da skuša prikriti navezanost na Adama. Na vlaku za Newcastle jo med prebiranjem Adamovih zapiskov zagledamo v malodane intimnem razpoloženju; v zapiskih je med drugim zabeležena slutnja, da se bo bolezen ponovno vrnila, in tedaj se bo Adam odločil po lastni volji.

Če lik Adama ne bi bil tako kompleksen, bi ga utegnili brati kot vnetljivo iskro, ki je bila vpeljana med sodniško-profesorski par. Toda Adam je razprl razpoko, ki Milady spomni na nekaj, kar je že pozabila, kar je pozabil celoten družbeni razred, ki mu pripada – človeško drznost. Ko mož Fiono sili k pogovoru, molči. Pa ne zato ker bi mu zares zamerila avanturo, pač pa ker je njena odtujenost posledica preokupiranosti z delom, kasneje pa, ker ne ve, kam jo bo zgodba z Adamom pripeljala. Adamu ob prvem srečanju pravi, da je zanjo primer zaključen, da so tam zunaj še druge nesreče, in drugi otroci in družine, ki se jim mora posvetiti. Adam odkoraka stran. V drugo, ko ji sledi v Newcastle, je bolje pripravljen. Sodnici pojasni, da ve, da sta njegova starša, ko so mu dali transfuzijo, jokala od sreče. Nezmožna upreti se verskim zapovedim bi edinega sina prepustila smrti. Če vmes seveda ne bi posegla sodnica. Toda v zvezi z njo se Adamu začnejo porajati vprašanja: zakaj ga je tedaj v bolnišnici sploh obiskala? Ve, da sodišča v tovrstnih primerih razsodijo v prid medicine, torej je bila njena gesta – sestop iz piedestala – k postelji umirajočega pokroviteljska gesta? Adam ne ve nečesa, kar ve Fiona: morda je v Adamu iskala človeško toplino, ki ji je njen mož, ki v Adamu vidi le seksualno grožnjo, ni mogel dati.

»Bil je samo otrok, ljubek fant,« zastoka Fiona na vprašanje moža, ali se je v Adama zaljubila. V salonu po božični proslavi ostane le torzo njenega moža in na tleh Fionini čevlji z visoko peto. Kot napoved, da je Adam umrl. In da bo Fiona prevzela odgovornost za njegovo smrt. Obsojen je Adam za hip hotel vstopiti v življenje. S Fiono odpotovati okoli sveta, se z njo pogovarjati, med drugim o Yeatsu, vendar se je ona – v imenu spodobnosti, ki ji jo narekuje njen razred – temu odpovedala. Prevaro, ki je veliko bolj subtilna od prevare njenega moža, je priznala z rokami na tipkah pianina. Fiona, osrediščena ženska, ki na svojih plečih nosi celoten film, tako zelo, da celo pomislimo, da v njem sploh ni antagonistov, pač pa le stranski liki, ki jo dopolnjujejo in osvetljujejo iz različnih kotov, prizna, da se boji same sebe. Sluti, da ji deček ponuja razgled v neke nepojasnljive globine, ki so hkrati tako temačne in nežne, da boli srce.

Sodnica je film, na kakršnega ne naletimo prav pogosto. Pa ne gre samo za redek stik, ko film zna in zmore prisluhniti literarni predlogi, občutek je namreč, da je film posnet ne le zato, da bi ustvaril scenarijo za nekaj kratkih hipov, ko se junaki pogovarjajo o poeziji, pač tudi za filmsko igro v njeni najbolj izostreni in povedni obliki. Fiona nas pritegne z razmišljeno naravo, ki ji nasproti prihaja Adamova vedoželjnost in razprtost za ljubezen in preizkušnje. Režiserju Richardu Eyreu je tako uspelo ustvariti izjemen portret ženske v srednjih letih. Fiona s kratko pristriženimi lasmi, bisernimi uhani in variacijami črnih oblek je nenadkriljivo privlačna. Zaradi občutljivosti dopušča fluidnost angleškega zgornjega razreda ter pri tem izraža tudi sublimno erotiko.

Ko se v najzgodnejših urah s kolesom vozim skozi megleno Ljubljano in opazujem plakate, ki služijo kot napovedi koncertov raznoraznih glasbenih div, od Helene Blagne (Ti boš vedno prvi) do Cece (v temno usnje oddeto plastično oprsje) in celo Severine, ki zapeljivo razkrečena oglašuje čevlje, si mislim, da z vsem kičem niti do kolen ne sežejo Fioni, ki v temno rdeči žametni obleki čaka na mladeničev poljub, čeprav se kasneje s pogledom opravičuje svojemu butlerju, ki je bil priča prizoru. Seveda je med njo in dečkom seksualna želja, ki je zaradi starostnih in razrednih razlik neuresničljiva, vendar je še veliko več kot to: Adam Fione ne namerava povprašati po temeljni človekovi pravici po svobodi izbire, pač pa o nekem Yeatsovem verzu in recimo o temeljni predpostavki, po kateri vemo, zakaj je Yeatsova poezija presežna …

 

Sodnica je zadnji teden na ogled v Kinodvoru.